Jedro

S potekom roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine poteče tudi rok za uveljavljanje zmanjšanja osnove za dohodnino.

Po že ustaljeni upravnosodni praksi dokončnost oziroma pravnomočnost odločbe o odmeri davka iz dejavnosti ni pogoj za vštevanje dobička, doseženega z opravljanjem dejavnosti, v odmerno osnovo za dohodnino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Nova Gorica je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2002 odmerila dohodnino v znesku 18.838,64 EUR, ter naložila, da mora razliko med odmerjeno dohodnino in obračunano akontacijo plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, po preteku tega roka pa se bodo zaračunale zamudne obresti. V obrazložitvi navaja, da je davčni organ po dokončnosti odločbe o odmeri dohodnine za leto 2002 z dne 14.11.2003 na podlagi zapisnika z dne 25.5.2004 izvedel za nova dejstva in nove dokaze, da je tožnik v letu 2002 dosegel višji znesek dobička iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti kot se mu je upoštevalo po neresničnih podatkih iz vložene napovedi. Zato je bil dne 24.6.2004 izdan sklep o obnovi postopka, dne 5.7.2005 pa tudi zapisnik, ki mu je bil vročen dne 26.7.2005 po določbi 4. odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 - ZUP), a pripomb nanj ni podal. Dne 7.11.2005 je bila nato izdana nova odločba o odmeri dohodnine za leto 2002, ki pa je bila v pritožbenem postopku odpravljena zaradi ugotovitve drugostopnega organa, da je bila v postopku odmere davka od dohodka iz dejavnosti v ponovljenem postopku ugotovljena drugačna višina dobička, ki se šteje v osnovo za odmero dohodnine. Tako je sedaj v ponovnem postopku odmere tožnik bil seznanjen z zapisnikom z dne 9.10.2008, na katerega je tudi podal pripombe, a jih upravni organ zavrača kot neutemeljene. Zakon o davčnem postopku ne določa, da bi morala biti odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti dokončna oziroma pravnomočna, preden se lahko upošteva pri odmeri dohodnine. Glede vročitve sklepa o obnovi postopka in zapisnika z dne 5.7.2005 upravni organ razpolaga z dokazilom o pravilno opravljeni vročitvi, zato bi moral tožnik dokazovati nasprotno in v ta namen že pri vložitvi pritožbe predložiti dokazila o materialnih dokazih ali izjavah prič, da listina, s katero razpolaga organ, ni pravilna, česar pa ni storil. Nadalje pojasnjuje, da se v skladu s 125. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01, 97/01-ZDavP) lahko olajšava za zmanjšanje osnove uveljavlja le do poteka roka za vložitev napovedi, v zadevi pa tudi niso še potekli zastaralni roki, tako ne 10-letni zastaralni rok za odmero dohodnine za leto 2002, pa tudi 5-letni relativni rok ne, saj je bil z izdanimi odločbami večkrat prekinjen in je tako rok začel teči znova. Po vsem navedenem se na podlagi ugotovljene osnove (31 katastrski dohodek 6.640 SIT, 31 dobiček 12.151.060 SIT, 55 dohodek iz najemnine 183.908 SIT, skupaj 12.341.608 SIT), zmanjšani za 11% letne povprečne plače, v napovedi uveljavljanega 3% zneska ter posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, odmeri dohodnina za leto 2002 v znesku 4.514.492 SIT. Ob upoštevanju že plačane akontacije se tako naloži v plačilo 4.441.921 SIT (18.535,81 EUR).

Ministrstvo za finance RS je z odločbo št. DT-499-01-552/2009-2 z dne 7.5.2010 zavrnilo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

V tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnik upravnemu organu očita kršitev določb upravnega postopka, saj mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku s tem, ko mu nista bila vročena sklep o obnovi postopka z dne 24.6.2004 in zapisnik z dne 5.7.2005. Do navedenih vročitev namreč sploh ni prišlo, tožnik niti njegovi družinski člani, ki imajo dostop do poštnega nabiralnika, niso dobili ne davčnega zapisnika ne sklepa, na katera se davčni organ sklicuje, prav tako tudi ne obvestila o neuspelem vročanju. Zato gre za nepravilno vročanje, v zvezi s čemer predlaga poizvedbe pri pošti ..., zaslišanje poštnega uslužbenca, ki naj bi opravljal vročanje in zaslišanje družinskih članov. Vse navedeno je predlagal že pred upravnim organom, pa tega ni izvedel. Zaradi tako onemogočenega sodelovanja v postopku ni imel možnosti uveljavljanja ustreznih olajšav v višini 3% na novo ugotovljene davčne osnove. S tem pa so kršene tudi ustavne pravice do kontradiktornosti postopka. Vztraja pri ugovoru zastaranja terjatev davčnega organa in vodenja postopka in pri ugovoru zamude prekluzivnega roka za obnovo postopka. Nadalje se sklicuje na inšpekcijski postopek glede poslovanja kot samostojnega podjetnika, v katerem je bil podatek o dobičku oziroma davčni osnovi napačno ugotovljen, v zvezi s tem pa je sprožen tudi upravni spor, kar pomeni, da odločba o davku od dohodka iz dejavnosti še ni pravnomočna. Predlaga, da sodišče vpogleda v zadevo, ki se vodi glede tožbe zoper odločbo o davku od dohodka iz dejavnosti. Tudi izračun dohodninske obveznosti je napačen, zato je že v upravnem postopku predlagal postavitev sodnega izvedenca davčne stroke, kar sploh ni bilo upoštevano. Zahteva izvedbo glavne obravnave in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah drugostopne odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbenimi ugovori ne more izpodbiti zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče se namreč v celoti strinja z razlogi izpodbijane upravne odločbe in se zato nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še navaja: V obravnavani zadevi je bila v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 2002, podlaga za določitev osnove pa je odločba, s katero je bil določen davek od dohodka iz dejavnosti št. DT 0610-53/2007/15(1104-21) z dne 24.10.2007. V ponovnem postopku je davčni organ o svojih ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 9.10.2008, tožnik pa je na ta zapisnik podal pripombe, sklicujoč se predvsem na postopkovne nepravilnosti. Po presoji sodišča je davčni organ postopal pravilno, ko jih je zavrnil kot neutemeljene, zato tudi sodišče zavrača tožbene ugovore glede bistvenih kršitev določb postopka. Navedbe o nepravilni oziroma o neopravljeni vročitvi sklepa o obnovi postopka z dne 24.6.2004 in zapisnika z dne 5.7.2005, so po oceni sodišča povsem pavšalne, predvsem pa ne podpirajo očitka o nemožnosti sodelovanja v postopku. Kot je navedel že upravni organ, je v upravnih spisih pravilnost vročitve po določbah 4. odstavka 78. člena ZUP izkazana z ustrezno izpolnjenimi povratnicami. Tožnik sicer ima možnost dokazovati nasprotno, vendar pa mora to storiti argumentirano in s prepričljivimi dokazi podprtim predlogom. Tudi po presoji sodišča pa tožnik temu ni zadostil z navedenimi splošnimi očitki, brez konkretnih navedb, kako bi z zaslišanjem družinskih članov z veliko verjetnostjo izpodbil domnevo vročitve. Predvsem pa s takšnim zatrjevanjem tožnik ne more utemeljiti tožbenega razloga, da mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Iz same izpodbijane odločbe in iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je ta možnost tožniku bila dana, če ne prej najkasneje z možnostjo podajanja pripomb na zapisnik z dne 9.10.2008, kar je tudi storil, do njegovih navedb pa se je davčni organ v izpodbijani odločbi temeljito opredelil. Nadaljnji očitek, da zaradi tega ni mogel uveljavljati znižanja davčne osnove pa tudi sicer ne vzdrži, saj kot je že pravilno pojasnil davčni organ, s potekom roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine poteče tudi rok za uveljavljanje zmanjšanja osnove za dohodnino (določba 125. člena ZDavP). Tudi sklicevanje na nepravnomočnost odločbe o odmeri davka od dohodka iz dejavnosti je neutemeljeno. Po že ustaljeni upravnosodni praksi (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 415/2006 z dne 25.2.2010) dokončnost oziroma pravnomočnost odločbe o odmeri davka iz dejavnosti ni pogoj za vštevanje dobička, doseženega z opravljanjem dejavnosti, v odmerno osnovo za dohodnino. Sodišče še ugotavlja, da je neutemeljen tudi ugovor zastaranja, saj glede na podatke v upravnih spisih, ni potekel relativni zastaralni rok za odmero, ki je bil z odločitvami upravnih organov večkrat ustavljen (sklep o obnovi postopka z dne 24.6.2004 oziroma odločba o odmeri dohodnine z dne 7.11.2005), prav tako pa ni še iztekel absolutni 10-letni zastaralni rok. Glede izračuna oziroma višine odmerjene dohodnine sodišče ni našlo nobenih nepravilnosti, tožnik pa razen pavšalnega ugovora o nepravilnem izračunu, ni podal konkretnejših očitkov, ki bi kazali na to, da je odmera nepravilna.

Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker tudi z izvedbo predlaganih dokaznih predlogov (ki tudi sicer niso konkretizirani in obrazloženi) tožnik ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev sodišča. Pravnorelevantna dejstva, pomembna za odločitev, se nahajajo v listinskih dokazih, ki so del upravnih spisov, zatrjevanja kršitev določb postopka o nemožnosti sodelovanja v postopku, pa kot že navedeno, ni podana.

Sodišče je iz navedenih razlogov, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, lahko ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.