Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tudi v primeru odpovedi PZ s ponudbo nove pogodbe (90. člen ZDR) velja varstvo starejših delavcev skladno s 114. členom ZDR.
Določbi 23. in 24. člena ZDSS (nevezanost na tožbeni zahtevek) glede uveljavljana sodnega varstva zoper dokončne odločitve delodajalca o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih ni mogoče uporabiti pri odločanju o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca skladno z PZ, sklenjeno na podlagi pogodbenega principa, uvedenega z novim ZDR (na primer za individualni delovni spor o nezakonitosti odpovedi PZ).
Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tč. I/2 izreka razveljavi, glede odločitve o pravdnih stroških (tč. II/2 izreka) pa razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba tožeče stranke glede odločitve o 2. tč. tožbenega zahtevka (ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama za delovno mesto vodje oddelkov z dne 29.6.1991 ni prenehala veljati), se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.
Sodišče prve stopnje je v tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita in odpoved z dne 6.8.2003 razveljavilo, v tč. I/2 izreka pa je naložilo toženi stranki, da sklene s tožnico pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam tožeče stranke. Pod tč.
II je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj tožena stranka sklene z njo pogodbo o zaposlitvi v skladu z določili I. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke iz meseca decembra 2002 in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka.
Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, v zvezi s tč. I/2 izreka pa smiselno tudi zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi ter obenem odloči o dosedanjih pravdnih stroških vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da pri toženi stranki ni bila obravnavana enako kot njeni sodelavki V. M. in N. V.. Odnos direktorice tožene stranke do navedenih delavk ni enak, kot je bil odnos direktorice do tožnice. S toženo stranko sta namreč navedeni delavki sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto za visoko strokovno izobrazbo, ki je nimata prav tako, kot je tudi nima tožnica. Tožnica ima mnogoletne bogate izkušnje, zato bistveno boljše izpolnjuje pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, za katero sta sklenili pogodbo o zaposlitvi V. M. in N. V.. S spremembo sistemizacije pri toženi stranki se pri delovnem mestu "vodja oddelka" ni bistveno menjala vsebina dela, spremenili so se le nazivi. Tožena stranka je zatrjevala, da je sprejela novo sistemizacijo zaradi nujnih ali drugačnih potreb zagotavljanja nemotenega poteka opravljanja storitev pri njej. To pa ne drži, saj tožena stranka delovnih mest "vodja oddelka" sploh ni zapolnila, ta delovna mesta so ostala nezasedena. Tudi to potrjuje stališče tožnice, da se jo je želela tožena stranka le znebiti. Novega akta o sistemizaciji zaradi nejasnosti sploh ni mogoče uporabljati, zato je nezakonit. Na takšen akt pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo.
Tožena stranka bi morala pri tožnici upoštevati določbo I. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji, po kateri lahko delavci, ki so na dan uveljavitve akta o sistemizaciji zaposleni in opravljajo dela na delovnih mestih, za katera ne izpolnjujejo izobrazbenih pogojev, pa imajo za to delovno mesto sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, delajo na teh delovnih mestih tudi vnaprej. Ker je tožnica delala na delovnem mestu vodje oddelka AB, spremenil se je le naziv tega delovnega mesta, bi morala tožena stranka upoštevati tudi določbo 1. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji. Ob predpostavki, da bo akt o sistemizaciji uporabljiv kot pravna podlaga odločanja tožene stranke in sodišča, bo lahko tožena stranka ponudila tožnici zgolj sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi, ki bo enaka kot doslej. Takšne pogodbe pa tožnica ne bo podpisala, ker ne bo soglašala z delovnim mestom, kot ji ga tožena stranka ponuja sedaj in ga bo tudi v bodoče. Vprašljiva pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je dolžna tožena stranka s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi (tč. I/2 izreka), saj se tožnice ne more prisiliti, da jo sklene, tožena stranka pa takšne sodbe ne bo mogla izvršiti. Izrek sodbe v tem delu pa je mogoče razumeti tudi tako, da je zahtevek tožnice kot zavrnjen vsebovan v II. tč. izreka sodbe.
Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izrek sodbe pod I. v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da je tožnica sprejela ponujeno delo in dne 4.9.2003 podpisala pogodbo o zaposlitvi za novo delovno mesto. Glede na to je izrek prvostopenjske sodbe (tč. I/2 izreka) v nasprotju z dejstvi v spisu in se ga ne da izvršiti. V zvezi s to točko izreka izpodbijane sodbe pa tožena stranka smiselno zatrjuje odločitev sodišča prve stopnje mimo tožbenega zahtevka. Določba 114. čl. ZDR varuje starejše delavce pred določenimi zlorabami delodajalcev, teh pa tožena stranka ni storila. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ne ugotavlja odločilnega dejstva, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne
4.9.2003. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko se v svojih razlogih sklicuje na določbo 6. čl. ZDR v zvezi z določbo 14. čl. ZDR.
Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev zavrnilnega dela izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica nikoli ni bila v neenakopravnem položaju napram preostalim sodelavkam. Zatrjevane nepravilnosti v aktu o sistemizaciji niso predmet tega tožbenega zahtevka, kot to zmotno zaključuje tožnica.
Pritožbi sta delno utemeljeni.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, zato ker tožena stranka ni upoštevala določbe 114. čl. ZDR. Ob ugotovitvi, da je imela tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 6.8.2003 status starejše delavke (201. čl. ZDR v zvezi z 236. čl. ZDR) in da ni izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, prav tako pa ji ni bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino in ker tožnica tudi ni podala pisnega soglasja k tej odpovedi, je tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča ravnala nezakonito, ko je tožnici podala sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. 114. čl. ZDR ščiti starejše delavce tudi v primeru uporabe določbe 90. čl. ZDR, ki opredeljuje odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.
Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na to, da je dolžna tožena stranka z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi v skladu z določili I. odst. 19. čl. Akta o sistemizacji delovnih mest tožene stranke iz decembra 2002. I. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (A 11) je omogočal delavcem, ki so na dan uveljavitve te sistemizacije zaposleni in opravljajo delo na delovnih mestih, za katera ne izpolnjujejo izobrazbenih pogojev, pa imajo za to delovno mesto sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da lahko delajo na teh delovnih mestih tudi vnaprej. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je bilo s spremembo sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki tožničino delovno mesto "vodja oddelka" ukinjeno, pri čemer se drugo, po tožničinem zatrjevanju primerljivo delovno mesto "dipl. medicinska sestra - vodja oddelka (priloga A 12), tudi vsebinsko razlikuje od delovnega mesta "zdravstveni tehnik - intenzivna specialna nega II - vodja oddelka (A 4), na katerem je bila razporejena tožnica do ukinitve tega delovnega mesta. Po stališču pritožbenega sodišča se je I. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki uporabljal za tiste delavce, ki so bili zaposleni in opravljali delo na delovnih mestih, za katera niso izpolnjevali izobrazbenih pogojev, ne pa za delavce, katerih delovna mesta so bila ukinjena (kot je bilo tudi v primeru tožnice).
Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sta pritožbi tožnice in tožene stranke utemeljeni v zvezi z I/2 tč. izreka izpodbijane sodbe. Tožnica je namreč v 2. tč. tožbenega zahtevka vtoževala ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama za delovno mesto vodja oddelkov z dne 29.6.1991 ni prenehala veljati, sodišče prve stopnje pa je v zvezi z navedenim delom tožbenega zahtevka razsodilo, da je dolžna tožena stranka skleniti s tožnico pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam tožnice. Ker je pritožbeno sodišče ob upoštevanju navedenega in z ozirom na pritožbene navedbe obeh strank ugotovilo, da je v tem delu sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (357. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 350. čl. ZPP), pri čemer pa o 2. tč. tožbenega zahtevka, kot ga je vtoževala tožnica v tožbi, ni odločalo, je izpodbijano sodbo v tč. I/2 izreka razveljavilo, pritožbo tožnice pa štelo tudi kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (325. čl. ZPP). Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških, da bo lahko sodišče prve stopnje potem, ko bo odločilo še o preostalem delu tožbenega zahtevka, ponovno odločilo o vseh priglašenih pravdnih stroških, nastalih v tem individualnem delovnem sporu.
K temu pritožbeno sodišče dodaja, da se določbi 23. in 24. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) v konkretnem individualnem delovnem sporu ne moreta uporabiti, saj se citirani določbi nanašata na uveljavljanje sodnega varstva zoper odločbe delodajalca o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih, ne pa ko pride do uveljavljanja pravic, obveznosti in odgovornosti v zvezi z pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno na podlagi pogodbenega principa, uveljavljenega z novim ZDR.
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice o neenakopravnem obravnavanju tožnice napram preostalim delavcem tožene stranke.
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zasedbe nekaterih delovnih mest po delavcih, ki za ta delovna mesta nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, še ni mogoče šteti kot šikano tožene stranke napram tožnici. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so ti delavci ostali na svojih delovnih mestih na podlagi I. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki. Po stališču pritožbenega sodišča tožnica tudi neutemeljeno zatrjuje nezakonitost Akta o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, saj zatrjevana možnost različne interpretacije posameznih določb tega akta še ne predstavlja nezakonitosti akta samega po sebi.
Ker so bili pritožbeni razlogi tožnice in tožene stranke podani le v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede I/2 tč.
izreka izpodbijane sodbe, v tem delu pa je bilo potrebno pritožbo tožnice šteti tudi kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbama obeh strank delno ugodilo, tč. I/2 izpodbijane sodbe razveljavilo (357. čl. ZPP), pritožbo tožnice v tem delu pa štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe ter zadevo glede preostalega dela tožbenega zahtevka, o katerem s predmetno sodbo še ni bilo odločeno, vrnilo v nadaljnji postopek.
V preostalem je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe, saj niso bili podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP). Posledično je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, tako da bo lahko sodišče prve stopnje po odločitvi o preostalem delu tožbenega zahtevka ponovno odločilo tudi o vseh nastalih pravdnih stroških, vključno s pritožbenimi (4. odst. 165. čl. ZPP).