Jedro

Odločba o varnostnem ukrepu se po 1. točki 427. člena ZKP more izpodbijati z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe le v primeru, če je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 365. člena v tej obliki, da je bila prekoračena pravica iz kazenskega zakona glede izrekanja take kazenske sankcije.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo obs. za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. odstavku 168. člena KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91) in ga obsodilo na kazen 1 leta zapora. Sodišče druge stopnje je s sodbo, ki je prav tako navedena v uvodu, ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožencu kazen zvišalo na 1 leto in 6 mesecev zapora, poleg tega pa mu je še izreklo varnostni ukrep izgona tujca po 70. členu KZ SFRJ za čas petih let, pritožbo obtoženčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se sklicuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. in 5. točke 365. člena ZKP. Podrobneje navaja, da se za kaznivo dejanje po 2. odstavku 168. člena KZ SFRJ lahko obsodi le tisti, ki se ob spravljanju ponarejenih bankovcev v obtok zaveda njihove ponarejenosti, tega potrebnega subjektivnega elementa kaznivega dejanja pa sodišče v sodbi ni moglo obrazložiti, še manj pa dokazati, ker ga preprosto ni. V zvezi z izrečenim varnostnim ukrepom izgona tujca opozarja, da je obsojenec stalno prijavljen v Sloveniji in da mu je ta občina tudi izdala osebno izkaznico z veljavnostjo do leta 2001 ter potni list za tujca. Varnostni ukrep izgona tujca se izreče le, če se ugotovi, da je nadaljnje zadrževanje tujca v državi nezaželjeno, le-to pa v danem primeru ne obstoji. Predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe, podrejeno, da se ne izreče varnostni ukrep. Zahtevi je bila naknadno, vendar še pravočasno, priložena izjava samega obsojenca, ki v njej popisuje svoje življenje in prosi, naj se ga ne izžene iz države, poleg tega pa sta še priloženi izjavi obsojenčevega delodajalca, da potrebujejo obsojenca in ga bodo še naprej zaposlili ter izjava obsojenčevega dekleta, da se z obsojencem že dalj časa poznata, pa se iz objektivnih razlogov nista mogla poročiti.

Zahteva obsojenčevega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe se more vložiti samo zaradi kršitev zakona, ki so izrečno navedene v 1. do 3. točki 427. člena ZKP. Med te kršitve spada tudi v zahtevi navedena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 365. člena ZKP, vendar pa sklicevanje nanjo v zahtevi ni utemeljeno. Na podlagi opisa obsojenčevega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni moč trditi, da iz njega ne izhajajo znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 168. člena KZ SFRJ, da si je priskrbel ponarejen denar z namenom, da ga spravi v obtok kot pravega. Sodbi sodišč prve in druge stopnje navajata podrobne razloge o vseh teh znakih kaznivega dejanja, pri čemer tudi obširneje pojasnjujeta, zakaj je moč zanesljivo sklepati, da se je obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja zavedal prepovedanosti dejanja, čeprav to zavest v zagovoru zanika. Zahteva s svojim uveljavljanjem, da zavest pri obsojencu ni obstajala in se tega tudi ne more dokazati, pravzaprav izpodbija samo dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno, le-to pa ni razlog, iz katerega bi se smela vložiti zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Vloženi zahtevi tudi ni mogoče priznati utemeljenosti, kolikor se s svojimi prvotnimi in še dodatnimi navedbami izpodbija izrečeni varnostni ukrep izgona tujca po 70. členu KZ SFRJ. Odločba o varnostnem ukrepu se po 1. točki 427. člena ZKP more izpodbijati z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe le v primeru, če je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 365. člena v tej obliki, da je bila prekoračena pravica iz kazenskega zakona glede izrekanja take kazenske sankcije. Osnovni pogoj za varnostni ukrep po 70. členu KZ SFRJ, da se izreka samo zoper tujca, je v takem primeru vsekakor izpolnjen. Okoliščine, da je obsojenec dobil od organov naše države potni list za tujca in da ima tudi sicer urejene vse zahtevane formalnosti za bivanje tujca v državi, na obstoj omenjenega pogoja za izrekanje varnostnega ukrepa ne more vplivati. V zahtevi navedena razlaga, da se omenjeni varnostni ukrep sme izreči le zaradi storjenih kaznivih dejanj žalitve države in podobno, nima podlage v zakonskih določbah. Sicer pa vlagatelj tudi samo naravo kaznivega dejanja očitno nepravilno pojmuje. S kaznivim dejanjem ponarejanja denarja se lahko oškoduje tudi posameznika, toda bistvo družbene nevarnosti tega kaznivega dejanja je vsekakor v ogrožanju denarnega prometa in gospodarstva kot širše skupne vrednote. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje se tudi vidi, da je bil varnostni ukrep obsojencu izrečen zato, ker je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 70. člena KZ SFRJ smatralo, da obsojenčevo bivanje v državi glede na naravo in težo kaznivega dejanja ni zaželjeno. Uveljavljanje v zahtevi, da bi sodišče glede na obsojenčeve osebne razmere izrekanje takega varnostnega ukrepa lahko tudi spregledalo ali pa bi ga izreklo v morebitnem krajšem trajanju, se tiče samo primernosti uporabe te kazenske sankcije, ki je v zakonu določena fakultativno, le-to pa v izreden preizkus pravnomočne sodbe na podlagi vložene zahteve ne more biti vključeno. V nobenem pogledu torej ne gre za to, da bi bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračena pravica sodišča iz kazenskega zakona, zato je tudi sklicevanje zahteve na kršitev zakona iz 5. točke 365. člena ZKP neutemeljeno.

Glede na to, da vložena zahteva obsojenčevega zagovornika ne navaja nobenega utemeljenega razloga po 1. do 3. točki 427. člena ZKP, jo je bilo treba v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.