Jedro

Ker je bilo o zahtevku tožnice, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja, že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila, je upravni organ ravnal pravilno, ko je kasneje vložen zahtevek tožnice zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v revizijskem postopku odpravilo odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 130-61/2010-3 z dne 4.2.2010 in odločilo, da se zahteva tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrže. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Gornja Radgona z navedeno prvostopno odločbo ugodila ponovnemu zahtevku tožnice in ji priznala status žrtve vojnega nasilja – kot otroku, katerega starš je bil ubit zaradi nasilnih dejanj. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je tožnica že 14.8.2001 vložila zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - kot otroka, katerega starš je bil ubit zaradi nasilnih dejanj, organ prve stopnje pa je z odločbo št. 59203-15/01-121 z dne 16.9.2002 tožnici ta status priznal. V revizijskem postopku je drugostopni organ s svojo odločbo št. 02009/04827/2001 z dne 27.3.2002 odločbo organa prve stopnje odpravil in odločil, da se tožnici status žrtve vojnega nasilja ne prizna. Odločitev je obrazložil s tem, da tožnica v postopku ni dokazala, da je bila žrtev vojnega nasilja kot otrok, katerega starš je bil ubit zaradi nasilnih dejanj po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja. Takšna odločitev je bila potrjena tudi s sodbo Upravnega sodišča RS št. U 134/2003-10 z dne 16.11.2004, odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo št. I Up 49/2005-2 z dne 7.4.2005. Tožnica je 21.1.2010 ponovno vložila zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, pri tem pa se je sklicevala na dokazila predložena v prejšnjem postopku. Upravni organ druge stopnje je kot revizijski organ upošteval Zakon o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami) in tudi novelo tega zakona (ZZVN-H, Uradni list RS, št. 72/2009), ki je razširila krog upravičencev med drugim tudi na otroke, katerih starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj in prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z agresorjem. Te spremembe in dopolnitve zakona pa se kategorije žrtev otrok, katerih starš je bil ubit zaradi nasilnih dejanj okupacijskih sil niso dotaknile. Drugostopni organ je tako ugotovil, da se pravna podlaga v tej zadevi ni spremenila, zato je zahtevo tožnice na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) zavrgel, prvostopno odločbo pa odpravil. Tožnica v tožbi, s katero v tem upravnem sporu izpodbija zgoraj navedeno drugostopno odločbo, navaja, da ji je prvostopni organ z izpodbijano odločbo priznal status žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil in se je tako pravna podlaga za njen zahtevek spremenila. Res je, ko je bila zaslišana, izjavila, da je mamo ubila nemška granata, vendar pa je treba upoštevati, da je bila vojna in se takrat, ko so potekali oboroženi boji, ni moglo vedeti, katero strelivo, nemško ali partizansko, je ubilo mamo. Meni, da bi se ministrstvo moralo ukvarjati z vsebino prvostopne odločbe oziroma tožničine zahteve, tako pa o zadevi sami sploh ni odločalo. Predlaga da sodišče izpodbijano drugostopno odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ker se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, je ministrstvo v obravnavanem primeru tožničino vlogo v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrglo. Predlaga da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Upravna enota Gornja Radgona je z odločbo št. 130-61/2010-3 z dne 4.2.2010 ugodila tožničinemu zahtevku z dne 21.1.2010 za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na dopolnjeni 2.a člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-H, Uradni list RS, št. 72/2009), ki določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z okupatorjem. Prvostopni organ zaključuje, da je v priloženi dokumentaciji res navedeno, da je tožničino mater A.A. zadela nemška granata, vendar je to dejstvo težko dokazati, saj so tega dne, to je 6.10.1944, v Ljubiji med okupatorjem in partizani potekali oboroženi boji in je bila njena mati ubita kot civilna žrtev zaradi nasilnih dejanj oboroženih sil (okupatorja) in drugih oboroženih sil, kamor se štejejo tudi enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije. Na podlagi predloženih dokumentov, zaslišanja priče in stranke je tako prvostopni organ ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje iz prve alinee 2.a člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja in se ji tako prizna status žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš je bil ubit zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. S spremembo tega zakona, objavljeno v Uradnem listu RS št. 72/2009 dne 18.9.2009 (ZZVN-H), je bil dodan še drugi odstavek 1. člena, ki določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi državljan Republike Slovenije, ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil. Kot druge oborožene sile se pri tem štejejo enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter enote zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične koalicije (v nadaljevanju: druge oborožene sile). S to spremembo ZZVN je bil uveden tudi 2.a člen, ki določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z agresorjem.

Tožnica je dne 14.8.2001 že vložila zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, takrat kot otrok katerega starš je bil ubil zaradi sodelovanja v NOB, torej na podlagi osmega odstavka 2. člena ZZVN. Vloga tožeče stranke je bila zavrnjena, ker v postopku ni bilo ugotovljeno da so tožničino mater Nemci ubili prav zaradi sodelovanja z NOB. Osmi odstavek 2. člena ZZVN namreč določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit oziroma je umrl zaradi sodelovanja z NOB. Ker pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici niso bili izpolnjeni, je bila njena vloga zavrnjena.

S sedaj obravnavano dne 21.1.2010 vloženo vlogo pa tožnica uveljavlja status žrtve vojnega na podlagi prve alinee 2.a člena ZZVN. Sedaj torej tožnica zatrjuje, da bi naj bila njena mati ubita zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil. Pri tem tožnica ni predlagala nobenih drugih dokazov, ampak se je sklicevala na dokazila predložena v prejšnjem postopku. Ugotovitveni postopek, ki je v s tem v zvezi že tekel, pa je pokazal, da je tožničina mati umrla zaradi dejanj okupatorja, ko so Nemci obstreljevali vas Ljubijo, kjer je živela. To izhaja iz podatkov spisa, odločbe Upravne enote Gornja Radgona, št. 59203-15/01-121 z dne 16.9.2002, odločbe Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, št. 02009/04827/2001 z dne 27.3.2002, sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, št. U 134/2003-10 z dne 16.11.2004 in sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 49/2005-2 z dne 7.4.2005. Glede na takšno dejansko stanje pa je ministrstvo pravilno ugotovilo, da z ZZVN-H uvedene spremembe zakona niso vplivale na pravice otrok, katerih starš je bil ubit zaradi nasilnih dejanj okupacijskih sil. ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Ker je glede na ugotovljeno in nespremenjeno dejansko stanje tudi pravna podlaga ostala nespremenjena, je izpodbijana odločitev ministrstva pravilna.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).