Up-274/96

15.4.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe D. F. iz L. na seji senata dne 15. aprila 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba D. F. zoper sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp-149/95 z dne 14.9.1995 v zvezi s sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps-174/94 z dne 21.3.1995 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik navaja, da mu je bila z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu v letu 1986 priznana invalidska pokojnina, ki jo je navedeni zavod tudi izvrševal. Po stališču pritožnika naj bi Slovenija z osamosvojitvijo prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z nekdanjo zvezno in nekdanjo republiško ustavo prenešene na organe in organizacije SFRJ. Zato naj bi z 8.10.1991 za izvrševanje odločbe o upokojitvi postala pristojna Republika Slovenija oziroma v njenem imenu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z izpodbijanima odločitvama je bil njegov zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine zavrnjen. Dne 25.10.1995 je vložil tako predlog za obnovo postopka kot revizijo, vendar o nobenem pravnem sredstvu do vložitve ustavne pritožbe (25.9.1996) na Vrhovnem sodišču še ni bilo odločeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23., 50. in 62. člena Ustave kot tudi 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 9. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

3.Glede pravice do sodnega varstva pritožnik smiselno utemeljuje le pravico do odločanja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) oziroma do odločanja v razumnem roku (6. člen EKČP) s strani Vrhovnega sodišča. Graja predvsem stališče Vrhovnega sodišča, da njegove zadeve ni mogoče opredeliti kot prednostne, čeprav naj bi šlo za omejitev pravice do invalidske pokojnine, torej pravice do socialne varnosti po 50. členu Ustave. Zatrjevane kršitve 22. člena Ustave z ničemer ne utemeljuje, na 62. člen Ustave pa se le sklicuje v predlogu, da se mu dovoli uporaba njegovega materinega jezika. Pritožnik uveljavlja tudi odškodninski zahtevek na podlagi prvega odstavka 26. člena Ustave oziroma 50. člen EKČP.

B.

4.Pritožnik je invalidsko upokojen od 1.7.1986 dalje (odločba Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda z dne 8.7.1986). Dne 24.4.1992 je pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložil zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine. Zahteva je bila zavrnjena z Odločbo navedene Skupnosti z dne 22.6.1992, pritožba pa z odločbo iste Skupnosti z dne 20.11.1992. Sodnega varstva zoper tako dokončno odločbo pritožnik ni uveljavljal.

5.Dne 19.4.1993 je pritožnik vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavrnila z odločbo z dne 30.7.1993. Zoper to odločbo je uveljavljal sodno varstvo in ta postopek je tudi predmet te ustavne pritožbe. Prvostopna sodna odločba je bila izdana 21.3.1995, drugostopna pa 14.9.1995. Zoper pravnomočno sodbo je pritožnik vložil dne 25.10.1995 revizijo, dne 25.9.1996 pa to ustavno pritožbo.

6.Ustavna pritožba je bila vložena pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev - točneje pred odločitvijo o reviziji. Ustavno pritožbo je po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) mogoče vložiti, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena). Pritožnik take izjemne obravnave ni predlagal, smiselno pa je tak predlog mogoče povzeti iz utemeljitve razlogov za izdajo začasne odredbe po 58. členu ZUstS. 7. Začasno zadržanje izvršitve posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, je po 58. členu ZUstS možno, če je ustavna pritožba sprejeta. V obravnavanem primeru torej šele, kolikor bi jo Ustavno sodišče sprejelo v obravnavo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. V vsakem primeru pa je zadržanje izvršitve posamičnega akta možno le, kolikor je kaj takega sploh mogoče in smiselno. Pri tem je treba izhajati iz namena začasnega zadržanja: da se prepreči nastanek težko popravljivih škodljivih posledic za pritožnika. V obravnavanem primeru pa na podlagi izpodbijanih sodnih odločb v obnovitvenem postopku za pritožnika neposredno niti niso mogle nastati škodljive posledice. Tiste, ki jih kot take zatrjuje, so nastale že na podlagi dokončne in pravnomočne odločitve o zavrnitvi zahteve za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine.

7.Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, je Ustavno sodišče predlog za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih sodb štelo kot predlog za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev.

8.Obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev je mogoče le, če in dokler o izrednih pravnih sredstvih ni odločeno. O reviziji, ki jo je pritožnik vložil 25.10.1995, pa je bilo pravnomočno odločeno s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps-174/94 z dne 4.9.1997. Ker je tako prenehal obstajati temeljni pogoj za predčasno obravnavanje ustavne pritožbe - ustavne pritožbe zoper sklep o zavrženju revizije pa pritožnik v tem postopku ni vložil - je bilo to ustavno pritožbo treba zavreči.

10.Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) lahko pritožnik uveljavlja s tožbo v upravnem sporu (drugi odstavek 157. člena Ustave in tretji odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 oziroma do 1.1.1998 člen 66 in naslednji Zakona o upravnih sporih, Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 60/77). Pritožnik ni izkazal, da je tako pravno sredstvo vložil. Za obravnavo ustavne pritožbe v tem delu torej ni izkazana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. 11. Po 26. členu Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ta pravica bi pritožniku šla le, če bi mu bila povzročena škoda s protipravnim ravnanjem državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali sodnika, ki pa bi moralo biti kot ena od temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti, ugotovljeno v odškodninskem postopku.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi 2. alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Tone Jerovšek ter člana mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm .

Predsednik senata:

dr. Tone Jerovšek