Jedro

Določbo 2. odstavka 65. člena ZZad o vračanju zadružnega premoženja, združenega, vloženega ali prenesenega na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma na podjetje oziroma drugo pravno osebo, ki pa ni bilo vrnjeno, niti ni prenehala pravica do vračila, je treba razlagati, da se nanaša na premoženje, ki ga je zadruga na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma vložila, združila ali prenesla na drugo podjetje s pravico vračila, in sicer iz poslovnih razlogov, na primer udeležbe na dobičku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije, št. 455-29/2002 (povezava 455-24/96)-P-IJK z dne 29. 10. 2002 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Zahteva za povrnitev stroškov Kmetijske zadruge A z. o. o. v stečaju se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano v izvrševanju pravnomočne sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1615/99-7 z dne 3. 7. 2002, je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote B, št. 4552-6/96-KM z dne 27. 8. 1998, s katero je le-ta Kmetijski zadrugi A kot upravičenki priznala pravico do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 104.552,47 DEM za razliko prenesenega zadružnega premoženja, in sicer med neto aktivo "Ž" na dan 31. 12. 1977 v višini 829.010,00 DIN oziroma 80.900,00 US dolarjev, kar je na dan izdaje odločbe 13,794.008,21 SIT oziroma 146.137,78 DEM, ter že odškodovano vrednostjo osnovnega kapitala Ž d.o.o. po otvoritveni bilanci na dan 1. 1. 1993 v višini 1,975.000,00 SIT, kar preračunano na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji znaša 3,925.255,00 SIT oziroma 41.585,31 DEM. Tožena stranka v razlogih navaja, da je že prvostopni organ zavrnil kot neutemeljena ugovora tožeče stranke, da ni pasivno legitimirana kot zavezanka za odškodnino in da ne obstoji temelj za odškodnino. Zavrnil je tudi ugovore, da za vračilo premoženja ni podlage v Zakonu o zadrugah (ZZad), dalje, da je do prenosa premoženja prišlo izven časovnega okvira, ki ga določa ZDen, dalje, da zadruga ni dokazala pravnega nasledstva s prejšnjo zadrugo, ki je to premoženje imela, dalje, da ni dokazala, da gre za prenos premoženja v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad in da ni dokazala, da ni prenehala obveznost do vračila premoženja. Prvostopni organ je tudi že zavrnil ugovor tožeče stranke, da ni pravilno ugotovljena višina odškodnine. Tožena stranka meni, da tožeča stranka brez podlage zatrjuje, da se po določbah ZZad premoženje vrača le v naravi, ne pa tudi v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe. To izhaja tako iz 68. člena ZZad kot tudi iz samega Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu. Glede na navedeno tožeča stranka je zavezanka za plačilo odškodnine. Po mnenju tožene stranke pa se je prvostopni organ tudi pravilno oprl pri določitvi odškodnine na izvedensko mnenje, ki ga je izdelalo podjetje AAA. Da bi ugotovitve izvedenca ne bile pravilne, pa tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje. Sicer je točno, da izvedensko mnenje v celoti ne pojasni vzrokov za razliko v vrednosti ocenjevanega podjetja. Že prvostopni organ je v svoji odločbi navedel mnenje izvedenca, da je nastala razlika lahko rezultat negativnega poslovanja oziroma da lahko izhaja iz različnega pristopa pri vrednotenju podjetja, kot ga prikazuje otvoritvena bilanca na dan 1. 1. 1993 oziroma je premoženje prikazano v delitveni bilanci, ki je bila izdelana po takratnih računovodskih predpisih. Tožena stranka se ne strinja s tožečo stranko, da bi zaradi dvoma v vrednost, ugotovljeno v otvoritveni bilanci, bilo treba postopati v smislu 3. odstavka 16. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in ugotoviti vrednost, kot to določa 2. odstavek 16. člena ZLPP. Samo na podlagi dvoma tožeče stranke v verodostojnost predloženih listin upravni organ ne more postavljati novih izvedencev. Tožeča stranka namreč ni predložila nobenega dokaza o tem, da navedbe v predloženih listinah ne držijo in tudi ne zatrjuje, da bi ne bile resnične, temveč samo izraža dvom vanje. Ponovno ugotavljanje vrednosti družbenega kapitala, ki je bila že ugotovljena, tako ne bi bilo v skladu z osnovnim načelom ZUP o ekonomičnosti postopka. Ponovna cenitev bi bila potrebna le, če bi tožeča stranka predložila tehtne dokaze, da že ugotovljene vrednosti premoženja niso pravilne. V zvezi z izvedenskim mnenjem svetovalne hiše Start Ljubljana pa tožena stranka ugotavlja, da je bila pri pripravi izvida in mnenja uporabljena predpisana metodologija, predložene listine in dokazi ter da so ugotovitve obrazložene tako, da se jih lahko preizkusi, zato ne dvomi v resničnost ugotovitev in posledično v pravilnost določene odškodnine.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni zavzela stališča do njenega ugovora, da samoupravni sporazum z dne 8. 12. 1977 ne more šteti za prehod sredstev Zasavske kmetijske zadruge TZO A na drugo podjetje oziroma pravno osebo - obrat Ž v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad. Navaja, da je že v pritožbi navedla, da navedeni sporazum ne predstavlja pravnega temelja prenosa zadružnega premoženja na druge uporabnike, saj je bil TOZD organiziran v okviru iste zadruge. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi navedla le, da je ta ugovor tožeče stranke zavrnil že prvostopni organ. Ker pa je ugovor tožeča stranka v pritožbi ponovno uveljavljala in ga tudi dodatno obrazložila, meni, da bi tudi tožena stranka morala o njem vsebinsko odločiti, ga sprejeti ali zavrniti ter odločitev argumentirati. Zgolj navesti, da je ugovor zavrnil že prvostopni organ, pa po mnenju tožeče stranke pomeni nepopolno in pomanjkljivo obravnavanje zadeve v pritožbenem postopku. Tožeča stranka tudi v tožbi še vztraja, da temelj podržavljenja zadružnega premoženja ni podan, saj na podlagi samoupravnega sporazuma z dne 8. 12. 1977 zadružno premoženje ni bilo združeno, vloženo ali preneseno na podjetje oziroma drugo pravno osebo v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad, ampak je šlo zgolj za razporeditev sredstev, pa tudi pravic in obveznosti, znotraj istega pravnega subjekta, kar izhaja tudi iz navedenega sporazuma. Že iz 2. člena sporazuma je razvidno, da se sredstva, pravice in obveznosti (ki vsebujejo aktivo in pasivo) TZO A na dan 31. 12. 1977 razporedijo na TZO A in TOZD Ž. Iz sheme organiziranosti v letu 1978 je razvidno, da sta tako TOZD Ž kot TZO A spadala v Zasavsko kmetijsko zadrugo, le-ta pa je bila združena v SOZD P. Šele na podlagi sklepa ABC P Zasavska kmetijska zadruga A TOZD Ž Ae številka 9/89 z dne 24. 2. 1989 je razvidno, da se je TOZD Ž izločila iz sestave DO Zasavska kmetijska zadruga in se organizirala kot novoustanovljeno samostojno podjetje v sestavi SOZD ABC P. Šele leta 1989 je torej prejšnja TOZD Ž postala samostojno podjetje - pravna oseba, vendar pa ne na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma, ampak na podlagi sklepa, sprejetega na referendumu. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

KZ A z.o.o. v stečaju kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe. Navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča in da je torej v ponovnem postopku pravilno odločala le v obsegu, kot jo je napotilo Upravno sodišče. Brez podlage so tožbene trditve, da tožena stranka ni zavzela stališča glede ugovorov tožeče stranke. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi res sklicuje na ugotovitve prvostopnega organa, vendar ne pavšalno, kot to skuša prikazati tožeča stranka, ampak podrobno navaja vse razloge, ki jih je ugotovil prvostopni organ ter jih tožena stranka šteje za utemeljene. Pri tem ni pomembno, ali je tožena stranka v obrazložitvi navedla, katere ugotovitve prvostopnega organa so pravilne in pri tem zavzela svoje stališče o tem, da so pravilne, ali pa bi v obrazložitvi te iste trditve navedla kot svoje lastne ugotovitve. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka obravnavala vse pritožbene navedbe tožeče stranke in glede na le-te tudi presojala pravilnost odločitve prvostopnega organa. Brez podlage so trditve tožeče stranke, da samoupravnega sporazuma z dne 8. 12. 1977 ni mogoče šteti za prehod sredstev Zasavske kmetijske zadruge TZO A na drugo podjetje oziroma pravno osebo - obrat Ž v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad in o tem, da temelj podržavljenja premoženja ni podan, ker naj bi na podlagi tega sporazuma zadružno premoženje ne bilo združeno, vloženo ali preneseno na podjetju oziroma drugo pravno osebo v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad, ter trditve, da naj bi šlo zgolj za razporeditev sredstev znotraj istega pravnega subjekta, kar naj bi izhajalo iz navedenega samoupravnega sporazuma. Navaja, da so pravne osebe po tedaj veljavnih predpisih bile TOZD-i (temeljne organizacije združenega dela) in TZO (temeljne zadružne organizacije). S tem, ko so bila s samoupravnim sporazumom z dne 8. 12. 1977 sredstva razporejena na TZO A in TOZD Ž, pri čemer je del sredstev prešel iz TZO A na TOZD Ž, so sredstva prešla na drugo pravno osebo v smislu Zakona o zadrugah in tudi v smislu takrat veljavnega Zakona o združenem delu. TOZD Žaga ni postala samostojno podjetje (pravna oseba) z izločitvijo iz sestave DO, ampak s tem, ko je bila ustanovljena. Temeljne organizacije združenega dela so bile pravne osebe, ki so samostojno nastopale v pravnem prometu, bile aktivno in pasivno legitimirane, so imele svoja sredstva, ki niso mogla brez pravne podlage prehajati iz ene TOZD v drugo, vodile so svoje račune in so samostojno sprejemale statusne odločitve. Takratni predpisi, ki so urejali združevanje dela in sredstev, so dajali TOZD praktično enak pravni položaj, kot ga imajo sedaj gospodarske družbe, kar je razvidno iz Zakona o združenem delu in tudi vseh takrat veljavnih predpisov. Določbe 65. člena ZZad je tako treba razlagati le tako, da se pri tem upoštevajo organizacijske oblike in njihova sposobnost biti pravna oseba v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Tako je treba upoštevati, da so bile zadružne organizacije po tedaj veljavnih predpisih le temeljne zadružne organizacije in kot take tudi pravne osebe, ki so na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma združile, vložile ali prenesle na podjetje ali druge pravne osebe premoženje, ki jim ga je potrebno vrniti. Glede na takrat veljavne predpise, ko je bilo obvezno, da se je TZO organizirala skupaj z najmanj eno TOZD, bi prav nobena zadružna organizacija ne mogla uveljaviti pravice do vračila v primeru, če ne bi določb ZZad razlagali smiselno glede na takrat veljavni ZZD. Tako kot pa skuša pravo razlagati tožeča stranka, pa bi nikoli ne moglo priti do primera, ko bi bilo premoženje s samoupravnim sporazumom združeno, vloženo ali preneseno na drugo pravno osebo, saj je bil tudi TOZD, na katerega so bile s samoupravnim sporazumom prenesla sredstva, v sestavi iste kmetijske zadružne organizacije. Očitno je, da je zakon pravilno določil možnost vračila tudi za take primere, kot je podan v obravnavani zadevi, saj je bila velika večina prehodov premoženja iz zadružnih organizacij na druge pravne osebe prav taka, kot je podana v tej zadevi, to je iz TZO na TOZD v sestavi iste KZO. O tem, da je dejansko stanje glede prehoda premoženja v postopku pred organom prve stopnje dovolj razjasnjeno, pa je že zavzelo stališče Upravno sodišče v sodbi z dne 3. 7. 2002. Glede na to stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. ... z dne 24. 12. 2002. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je Kmetijska zadruga A na podlagi določb 65., 66. in 68. člena ZZad (Uradni list Rs, št. 13/92, 22/94, 35/96) upravičena do odškodnine za premoženje, za katero zatrjuje in izkazuje, da je bilo s samoupravnim sporazumom o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti med TZO A in TOZD Ž, sprejetim 8. 12. 1977, preneseno v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad na drugo pravno osebo. Ni sporno, da je bil navedeni samoupravni sporazum sklenjen v zvezi z izločitvijo dela TZO A in njegovim formiranjem kot nova TOZD Ž, in da sta obe udeleženi temeljni organizaciji po sklenitvi samoupravnega sporazuma ostali združeni v okviru delovne organizacije Zasavska kmetijska zadruga (po spisnih podatkih vse do l. 1989).

Tožeča stranka, zavezanka za odškodnino, meni, da navedeni sporazum ne predstavlja pravnega temelja za prenos zadružnega premoženja na druge uporabnike v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad, in sicer glede na to, da je novoustanovljena temeljna organizacija Ž ostala organizirana v okviru iste zadruge - Zasavske kmetijske zadruge - kot je bila pred formiranjem v temeljno organizacijo in da je torej šlo le za razporeditev sredstev, pravic in obveznosti znotraj istega pravnega subjekta, in tudi ker je bila predmet razporeditve tudi pasiva. Tožena stranka pa se do spornega vprašanja, ali navedeni samoupravni sporazum predstavlja pravni temelj prenosa zadružnega premoženja na drugo pravno osebo, izrecno ni opredelila, vendar je, ker je odločitvi prvostopnega organa pritrdila ter pri tem v izpodbijani odločbi drugačnih razlogov ni navedla, očitno sledila njegovim razlogom; iz odločbe prvostopnega organa pa izhaja, da le-ta sporni samoupravni sporazum z dne 8. 12. 1977 pravno opredeljuje kot sporazum o prenosu zadružnega premoženja v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad, kot dejanske razloge za to (to pa so tudi razlogi, ki jih uveljavlja Kmetijska zadruga A kot upravičenka v zadevi) pa navaja: da je novoustanovljena temeljna organizacija Ž, na katero je bilo preneseno premoženje, po zakonu postala samostojna organizacija, ki je lahko samostojno delovala na trgu ter se je leta 1989 tudi preoblikovala v samostojno podjetje, dalje, da naj bi v razporejenem premoženju bilo tudi minulo delo kmetov, zaradi česar bi za izločitev TOZD po 13. členu Zakona o združevanju kmetov bilo potrebno soglasje kmetov, ki pa v obravnavani zadevi ni bilo dano, ter končno da se TZO pravici do vračila prenesenih sredstev ni odpovedala, premoženje pa ji tudi še ni bilo vrnjeno. Prvostopni organ se ob tem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. U 579/94-7 z dne 19. 9. 1996, izdano v sporu zaradi začasne odredbe v navedeni zadevi, iz katere naj bi po njegovem mnenju izhajalo, da prenos sredstev, pravic in obveznosti s spornim samoupravnim sporazumom predstavlja prenos zadružnega premoženja v smislu 2. odstavka 65. člena ZZad, in da je upravičenost do vračila premoženja odvisna zgolj (še) od vprašanja, ali pravica do vračila zadružnega premoženja še ni prenehala (kar naj bi bilo v postopku še treba ugotoviti).

Sodišče pritrjuje tožeči stranki ter se z navedenim razlogovanjem prvostopnega organa (in tožene stranke) ne strinja, z razlogi v nadaljevanju pa hkrati kot neutemeljene zavrača tudi ugovore Kmetijske zadruge A kot stranke z interesom v tem upravnem sporu. Po mnenju sodišča je določbo 2. odstavka 65. člena ZZad o vračanju zadružnega premoženja, združenega, vloženega ali prenesenega na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma na podjetje oziroma drugo pravno osebo, ki pa ni bilo vrnjeno, niti ni prenehala pravica do vračila, treba razlagati, da se nanaša na premoženje, ki ga je zadruga na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma vložila, združila ali prenesla na drugo podjetje s pravico vračila, in sicer iz poslovnih razlogov, na primer udeležbe na dobičku oziroma v smislu tedanje ureditve Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76, ZZD) skupnega pridobivanja dohodka ipd. (samoupravne sporazume zaradi udeležbe pri skupaj ustvarjenem dohodku na podlagi združevanja dela in sredstev npr. ureja ZZD v določbah 66. do 91. člena ZZD). Zakonski dejanski stan navedene določbe ZZad pa po mnenju sodišča ne obsega razdelitve oziroma razporeditve sredstev, pravic in obveznosti med temeljnimi organizacijami zaradi statusnih sprememb v skladu z določbami ZZD. Po presoji sodišča zato razporeditev sredstev, pravic in obveznosti med temeljno organizacijo in iz nje izločenim delom v obravnavani zadevi ne predstavlja razpolaganja zadruge v smislu združevanja sredstev zaradi poslovnih razlogov, pač pa zgolj izvršitev obveze po prenosu ustreznega dela sredstev, pravic in obveznosti v primeru statusnih sprememb, ki temeljijo na določbah ZZD o organiziranju temeljnih organizacij (v skladu z določbami 332. do 335. člena ZZD), na kar kažejo tudi določbe spornega sporazuma, da so predmet prenosa sredstva, pravice in obveznosti, torej aktiva in pasiva, medtem ko premoženje (in prenos premoženja ureja 2. odstavek 65. člena ZZad) tvorijo le premoženjske pravice (torej aktiva), ne pa tudi obveznosti, ki so bremena, ki premoženjsko maso zmanjšujejo, in ki tudi že po naravi stvari ne morejo šteti kot vložek oziroma združevanje sredstev zaradi nekega poslovnega namena. Iz navedenih določb ZZD o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti v primeru ustanovitve TOZD tudi ne izhaja, da bi bilo predvideno vračilo razporejenih sredstev in pravic; mogoče pa je razmerja iz minulega dela, vloženega v prenesena sredstva, v samoupravnem sporazumu posebej urediti, vendar kmetijska zadruga takih določb v spornem samoupravnem sporazumu ni izkazala, na neizkazano ureditev pravice vračila sredstev ter neizkazane trditve o tem, da se vračilu prenesenih sredstev ni odpovedala, pa (pozitivne) odločitve o zahtevi za vračilo prenesenih sredstev ni mogoče opirati. Tudi zatrjevane domnevne nepravilnosti pri organiziranju sporne TOZD Ž, ker naj bi kmetje po Zakonu o združevanju kmetov morali podati soglasje k izločitvi TOZD iz TZO, pa le-to ni bilo dano, ne morejo biti relevantne za odločanje o upravičenosti kmetijske zadruge do vračila zahtevanega premoženja, saj odločitev more temeljiti zgolj na uporabi določbe 2. odstavka 65. člena ZZad (v skladu z razlago, kot jo je sodišče v sodbi že podalo).

Kolikor pa se prvostopni organ sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 579/94, po mnenju tega sodišča ta sodba zgolj razloži, da je zahtevo zadruge za vračilo zadružnega premoženja treba obravnavati ne po določbah 1. odstavka 65. člena ZZad, ki dajejo podlago za vračilo prisilno odvzetega premoženja, pač pa po določbah 2. odstavka tega člena, ki predstavljajo pravni temelj za vračilo prostovoljno prenesenega, vloženega oziroma združenega premoženja, in v nadaljevanju ugotovi kršitve izpodbijanega akta (da nima razlogov o tem, zakaj pravica do vračila ni verjetno izkazana), ni pa je po presoji tega sodišča mogoče razlagati, kot da že vsebuje materialnopravno presojo, da je zadruga do vračila premoženja, prenesenega s spornim samoupravnim sporazumom, upravičena (če pravica do vračila ni prenehala, kar naj bi bilo še treba ugotoviti).

Sodišče pa se tudi ne strinja s kmetijsko zadrugo kot stranko z interesom v tem upravnem sporu, ki se v odgovoru na tožbo sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. U 1615/99 z dne 3. 7. 2002, izdano v sporu o zakonitosti prejšnje odločbe tožene stranke, tudi v tem smislu kot da že vsebuje presojo, da je upravičenost zahteve zadruge za vračilo premoženja po temelju izkazana, saj iz besedila sodbe "da je dejansko stanje glede temelja prenosa premoženja na druge subjekte v prvostopnem postopku bilo že ustrezno razjasnjeno", to ne izhaja, pač pa zgolj, da je razjasnjeno (in kar niti ni sporno), da je temelj prenosa zatrjevanega zadružnega premoženja samoupravni sporazum iz l. 1977. Ker prvostopni organ in tožena stranka v postopku določb ZZad nista uporabila tako, kot je sodišče razložilo v sodbi, da jih je treba razlagati, sta njuni odločitvi nezakoniti. Zaradi kršitve materialnega zakona je zato sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa nato na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; o zahtevi zadruge za vračilo zadružnega premoženja bo tako treba ponovno odločiti, pri tem pa bo treba glede uporabe materialnega zakona upoštevati pravno mnenje te sodbe.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v upravnem sporu, v katerem sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo v tej zadevi, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.