Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka vrednost v tej zadevi vrnjenih kmetijskih zemljišč ugotavljala na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ni pa hkrati ugotovila tudi vrednosti podržavljenega podjetja po metodi neto aktive, ki je skupna vrednost vsega vrnjenega premoženja tega podjetja, torej vključno z v tej zadevi obravnavanimi kmetijskimi zemljišči, ne sme preseči. Ker tega ni storila, torej, ker pred odločitvijo o zadevi ni ugotovila vrednosti neto aktive podjetja, je zmotno uporabila materialno pravo, dejansko stanje pa je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravijo točke II.7., II.8. in II.9. izreka odločbe Upravne enote Ptuj št. D321-102/01-165 (05077) z dne 6. 11. 2018 ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteve strank z interesom A. A., B. B. in C. C. za povračilo stroškov postopka se zavrnejo.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano delno odločbo je prvostopenjski organ v točkah I.1. do I.6. izreka odločil, da se tam navedene podržavljene nepremičnine podjetja X., d.d. v ...“ vrnejo v last in posest oziroma v solast upravičencem D. D. do ¼, E. D. do ¼ in F. F. do ½, da je zavezanec za vrnitev v last in solast Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter o drugih pogojih vrnitve v last in posest ter v solast. V točkah II.7. in II.8. izreka je odločil, da je tožnik zavezanec za plačilo odškodnine v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga SOS2E v skupni vrednosti 63.595,53 DEM oziroma 32.515,88 evrov za tam navedene podržavljene nepremičnine istega podjetja istim upravičencev in o pogojih izročitve te odškodnine. V točki II.9. izreka je odločil, da so bili stroški postopka poravnani tekom postopka, da so stranke same trpele stroške postopka, v točki II.10. izreka pa, da bo o nepremičninah, za katere je zahteva in o njih ni odločeno, odločeno s posebno odločbo.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ navaja, da se je postopek začel z zahtevo z dne 28. 5. 1992, ki sta jo vložila oporočna dediča F. F., G. G. in C. C. in ki kot upravičenko navaja F. F., 22. 2. 1993 pa sta zahtevo razširila še na premoženje D. D. in E. D.. Maja 1993 se je k denacionalizaciji priglasila volilojemnica H. H., 7. 12. 1993 pa je po odvetniku vlogo vložil še oporočni dedič I. I. Ta vloga, naj bi se izgubila, medtem ko je bil spis na pritožbenih organih, organ pa je s poizvedbami pri Občini Ptuj in tedanjemu odvetniku vlagatelja ni uspel najti. Ugotavlja, da je pooblaščenec H. H. 23. 10. 1993 zoper sklep sekretariata za gospodarstvo občine Ptuj vložil pritožbo, v kateri navaja vse tri upravičence, ter da sta H. H. in A. A. s priglasitvijo k denacionalizaciji vložili zahtevo za denacionizacijo. Organ navaja še, da so se na podlagi oporoke k denacionalizaciji priglasili tudi volilojemniki A. A., J. J., K. K., L. L. in M. M. 3. Organ nadalje ugotavlja, da je imela X., d. d., v ... tri lastnike oziroma delničarje, to je F. F. do ½ ter njena starša D. D. in E. D., vsak do ¼, ter da so se na podlagi ugotovitvenih odločb o državljanstvu vsi trije šteli za slovenske in jugoslovanske državljane od 28. 8. 1945 do smrti, to je do ...1946 za D. D., ... 1957 za E. D. in ... 1987 za F. F.. Pravno nasledstvo vlagateljev naj bi bilo izkazano z oporokama F. F. z dne 14. 8. 1969 in 10. 6. 1983. Navaja še, da so v sporu glede veljavnosti oporoke, ki je tekel pri Okrajnem sodišču na Ptuju, dediči upravičencev sklenili sodno poravnavo P 231/2011 z dne 26. 1. 2012, v kateri so se sporazumeli glede dedovanja denacionaliziranega premoženja.

4. Navaja, da je univerzalno pravno nasledstvo vlagateljev zahteve izkazano z oporoko pokojne F. F., v kateri je izrecno zapisano, da zapušča „svojo celotno posest v Jugoslaviji – ... in hišo svojih staršev v Mariboru, v kolikor se politične razmere v Jugoslaviji spremenijo“. Meni, da je F. F. razpolagala z vsem svojim premoženjem v Jugoslaviji, kar pomeni, da je razpolagala tudi s premoženjem, ki ga deduje po svojih pokojnih starših.

5. Iz obrazložitve odločbe med drugim še izhaja, da je organ vrednost premoženja, ki ga ni možno vrniti v naravi, izračunal na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Iz nje tudi izhaja, da se z izpodbijano delno odločbo in odločbo, ki naj bi ji sledila, odloča o kmetijskih zemljiščih, ki so bila last podjetja X., d. d., o ostalem podržavljenem premoženju zasebnih podjetij Y. in X., pa bo odločila komisija za denacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij. Navaja tudi, da je v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju denacionalizacije zaplenjenih podjetij Y. in X., d. d.., ki ga je izdala komisija za denacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij, ugotovljeno, da je med vlagatelji in tožnikom dosežen konsenz glede valorizirane vrednosti čiste neto aktive navedenih podjetij brez kmetijskih zemljišč.

6. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopenjski organ zavrnilo tožnikovo pritožbo in zahtevo A. A. za povračilo stroškov postopka. V obrazložitvi med drugim navaja, da je F. F. z oporočnim zapisom izjavila svojo voljo glede podržavljenega premoženja, za katerega se je zavedala, da je bilo podržavljeno njej in njenima pravnima prednikoma, in predvidevala, da bo nekoč vrnjeno. Ugotavlja tudi, da se je tožnik strinjal s poročilom sodnih cenilcev z dne 12. 1. 1997 in njegovo dopolnitvijo iz leta 1999, ter opozarja, da „je cenitev tega premoženja stvar drugega denacionalizacijskega postopka pri istem upravnem organu (denacionalizacija zasebnih gospodarskih podjetij)“, zaradi česar meni, da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na metode cenitve vrednosti in višino vrednosti podržavljenega podjetja, neutemeljene.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

7. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja v delu, v katerem je bilo odločeno, da je zavezanec za plačilo odškodnine v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga SOS2E v skupni vrednosti 63.595,53 DEM oziroma 32.515,88 evrov za tam navedene podržavljene nepremičnine, o pogojih izročitve te odškodnine in o stroških postopka. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Trdi, da je „vprašljivo“, ali je zahteva za denacionalizacijo za D. D. in E. D. vložena pravočasno, da ni izkazano, ali je pravočasno vložena vloga I. I., ter da H. H. in A. A. kot volilojemnici nista aktivno legitimirani.

8. Meni, da G. G. in C. C. ter I. I. kot oporočni dediči po F. F. niso pravni nasledniki po D. D. in E. D. Navaja, da so vlagatelji aktivno legitimacijo izkazali s sodno poravnavo, iz katere izhaja, da so dediči po F. F. na podlagi oporok, kar pomeni, da je njihova legitimacija omejena z oporočnim razpolaganjem. Sklicuje se na 81. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in meni, da je v oporokah iz 1969 in 1983 F. F. razpolagala le z njej podržavljenim premoženjem, ni pa v oporokah navedeno premoženje, ki je bilo podržavljeno njenim staršem, razen njune hiše v Mariboru.

9. Uveljavlja, da gre za premoženje, ki je bilo v lasti podjetja, in da se podjetje denacionalizira po metodi neto aktive. Trdi, da pri istem upravnem organu poteka postopek za vračilo podržavljenega premoženja podjetja X., d. d., ..., v tem postopku pa je vztrajala, da se tudi zahtevek glede kmetijskih zemljišč obravnava v postopku denacionalizacije podjetja, saj je bilo podržavljeno podjetje kot celota.

10. Uveljavlja tudi, da bi organ, glede na to, da sta bila D. D. in E. D. slovaškega porekla, moral preveriti, ali sta imela ob podržavljenju tudi češkoslovaško državljanstvo in ali so izpolnjeni pogoji vzajemnosti po tretjem odstavku 9. člena ZDen. Navaja, da ni sporno, da je bilo jugoslovansko državljanstvo za F. F. ter D. D. in E. D. ugotovljeno z odločbami o državljanstvu, vendar je ravno iz teh razvidno, da sta bila D. D. in E. D. rojena na Slovaškem, F. F. pa v Srbiji in da je bila češke narodnosti.

11. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje v smislu podanih tožbenih navedb oziroma samo odloči. 12. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki in strankam z interesom (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki jih je kot take v postopku izdaje izpodbijane odločbe obravnaval upravni organ.

13. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe. Pri tem vztraja tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe in v vlogi z dne 8. 4. 2021, v katerih navaja, da na odločitev v tej zadevi ne vpliva dejstvo, da je drug pritožbeni organ, ki je odločal glede denacionalizacije premoženja podjetja, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zadevo vrnil v ponovno odločanje.

14. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da toženkin odgovor na tožbo razume kot zavračanje tožbenih navedb, da so tudi kmetijska zemljišča last podjetja in X., d. d., ..., ter vztraja pri svojih trditvah ter navaja, da je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo v pritožbenem postopku odpravilo tam izpodbijano odločbo ter da iz nje izhaja, da imata pritožbena organa o tem vprašanju različna stališča. 15. Na tožbo so odgovorile tudi stranke z interesom A. A., J. J., B. B., C. C. in L. L., ki vse predlagajo zavrnitev tožbe. Pri tem pa so vztrajale tudi na naroku za glavno obravnavo.

16. Stranka z interesom A. A. med drugim navaja, da tožba nima tožbenega zahtevka. Trdi, da je odločitev Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo zmotna, glede pravočasnosti zahtev pa opozarja na dolgotrajnost postopka in drugi odstavek 64. člena ZDen. Navaja, da se je o položaju volilojemnikov že izreklo Vrhovno sodišče v sodbi U 1613/95 in da ima na podlagi pravnomočne sodne poravnave status dedinje. Vztraja, da je F. F. univerzalna dedinja po svojih starših, da je v oporoki razpolagala z vsem svojim premoženjem ter da D. D. in E. D. nista bila tujca, saj sta imela jugoslovansko oziroma slovensko državljanstvo.

17. Stranka z interesom J. J. navaja, da se strinja z izpodbijano in drugostopenjsko odločbo.

18. Stranka z interesom B. B. v odgovoru na tožbo pojasnjuje državljanski status denacionalizacijskih upravičencev in oporočna razpolaganja F. F. ter meni, da je bila vložena pravočasna vloga za denacionalizacijo po vseh treh upravičencih, pri čemer oporoka iz leta 1969 izpolnjuje vse zahteve, določene v ZDen, sodna poravnava z dne 26. 1. 2012 pa določa zgolj obseg in način delitve zapuščine med dediči. Sklicuje se tudi na vlogo za vrnitev podržavljenega premoženja, postavljeno po svojem prejšnjem odvetniku ... z dne 7. 12. 1993. 19. Stranka z interesom C. C. se v odgovoru na tožbo glede pravočasnosti zahteve za vse tri upravičence dodatno sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča U 427/94 v upravnem sporu po tožbi stranke z interesom in G. G. ter na sklep o prekinitvi denacionalizacijskega postopka z dne 14. 10. 1993. Opozarja na 13. člen ZDen. Dodaja, da ločen postopek za zemljišča ni ovira za odločitev in da tožnik ni imel pripomb na poročilo sodnih cenilcev z dne 12. 1. 1997 in njegovo dopolnitev. Meni, da je bistvena celotna vrednost premoženja, ki pa je enaka ne glede na to, ali se kmetijska zemljišča, ki so bila ob podržavljenju last podjetij, obravnavajo ločeno od preostanka aktive podjetja, ter da je pomembno, da sta bili podržavljeni podjetji v solasti upravičencev in da nista imeli omembe vrednih dolgov. Glede tožbenega ugovora vzajemnosti pa meni, da je bistveno, da so imeli vsi trije upravičenci jugoslovansko oziroma slovensko državljanstvo.

20. Stranka z interesom L. L. v svoji vlogi med drugim navaja, da je ločeno obravnavanje zemljišč mogoče, saj je pomembno le, da je skupna postavka enaka postavki za zemljišča v bilanci stanja. Opozarja, da je v bilanci pasiva vedno enaka aktivi ter da tožnik ni imel pripomb na cenitev premoženja. Nasprotuje očitkom o pravočasnosti vloge za denacionalizacijo na podlagi oporoke z dne 10. 6. 1983, v zvezi s čemer se sklicuje na dopis Občine Ptuj o prekinitvi postopka z dne 12. 11. 1193 **Dokazni sklep**

21. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in prebralo vse listine v sodnem spisu. Druge dokazne predloge, to je zaslišanje A. A., poizvedbo pri Okrajnem sodišču na Ptuju in vpogled v zapisnik z dne 14. 12. 1937, je kot nepotrebne zavrnilo. Predlog za zaslišanje A. A. se nanaša na trditev, da je bila F. F. edina dedinja svojih staršev, kar v zadevi ni sporno, poizvedba pri Okrajnem sodišču na Ptuju pa na pravno nasledstvo C. C. po G. G., kar prav tako ni sporno. Ob tem, da med strankami ni sporno, da so imeli upravičenci slovensko in jugoslovansko državljanstvo, je iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju obrazložitve, izvedba dokaza s predložitvijo oziroma vpogledom v zapisnik z dne 14. 12. 1937 za odločitev pravno nepomembna.

**K I. točki izreka**

22. Tožba je utemeljena.

23. V zvezi z očitkom stranke z interesom A. A., da tožba nima tožbenega zahtevka, sodišče uvodoma pojasnjuje, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Kaj tožnik s tožbo lahko zahteva, določa 33. člen ZUS-1. Med drugim po prvi alineji prvega odstavka tega člena ZUS-1 tožnik lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), kar v obravnavani zadevi tožnik v tožbi tudi predlaga. Določba 7. člena ZUS-1 se nanaša na tožbeni zahtevek v primeru, ko sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 65. člena ZUS-1 odloča o tožbi v sporu polne jurisdikcije, to je ko samo odloči o stvari (sprememba upravnega akta, četrta alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Tožnik sicer sodišču predlaga tudi, naj samo odloči o stvari, vendar tožbenega zahtevka v tem pogledu res ne postavi, niti ne navaja in utemeljuje razlogov za odločanje sodišča v sporu polne pristojnosti. Ker pa je tožnik, kot rečeno, (primarno) postavil tožbeni predlog za odpravo akta (izpodbojna tožba) v smislu prave alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, je sodišče odločalo o tem tožbenem predlogu.

24. Tožnik vlaga tožbo zoper delno odločbo o denacionalizaciji v delu, v katerem je bilo odločeno, da je zavezanec za plačilo odškodnine v obveznicah za tam navedene podržavljene nepremičnine, ki jih ni mogoče vrniti v naravi. Uveljavlja štiri sklope razlogov, s katerimi utemeljuje njeno nezakonitost, in sicer ugovarja: - zmotno uporabo oziroma neuporabo pravila o vrednotenju premoženja podržavljenega podjetja po metodi neto aktive.

- pravočasnost zahteve za denacionalizacijo glede upravičencev D. D. in E. D., - aktivno legitimacijo po upravičencih D. D. in E. D. in aktivno legitimacijo volilojemnikov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo pravila o vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena ZDen, Glede vrednotenja premoženja po metodi neto aktive:

25. Za presojo utemeljenosti tožbenega ugovora o potrebnosti vrednotenja obravnavanega premoženja po metodi neto aktive je bistveno, da nepremičnine (kmetijska zemljišča), ki so predmet vračanja v tej zadevi, ob podržavljenju niso bile v lasti D. D., E. D. in F. F., temveč v lasti podjetja „X., d. d. v ...“, kar med strankami ni sporno. To pa pomeni, da se v tem primeru, in sicer ne glede na to, da gre za kmetijska zemljišča, vrača premoženje podjetja.

26. Po 13. členu ZDen so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih ali kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki, torej E. D., D. D. in F. F. Vendar pa je z navedenim premoženjem treba razumeti alikvotni del (glede na vrednost kapitalskega deleža v razmerju do celotnega kapitala) neto aktive družbe. Vrednost vrnjenega premoženja (in sicer ne glede na to, v kakšni obliki se premoženje vrača, v naravi ali odškodnini ali kombinaciji teh oblik) zato ne sme preseči vrednosti podržavljenega podjetja po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen, to je po stanju v času podržavljena in ob upoštevanju sedanje vrednosti. Vrednost podržavljenega podjetja v smislu navedene določbe ZDen se skladno z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), izdanim na podlagi prvega in drugega odstavka 85. člena ZDen, ugotovi po metodi neto aktive, kot jo določa 8. člen Navodila.1

27. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka vrednost v tej zadevi vrnjenih kmetijskih zemljišč ugotavljala na podlagi Odloka, ni pa hkrati ugotovila tudi vrednosti podržavljenega podjetja po metodi neto aktive, ki je skupna vrednost vsega vrnjenega premoženja tega podjetja, torej vključno z v tej zadevi obravnavanimi kmetijskimi zemljišči, ne sme preseči.2 Ker tega ni storila, torej, ker pred odločitvijo o zadevi ni ugotovila vrednosti neto aktive podjetja, je zmotno uporabila materialno pravo, dejansko stanje pa je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.

28. Na drugačno presojo ne vplivajo navedbe v prvostopenjski odločbi, da je v poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju v upravni zadevi denacionalizacije zaplenjenih zasebnih podjetij Y. in X., d.d., ugotovljeno, da je bil med vlagatelji in tožnikom dosežen konsenz glede valorizirane vrednosti čiste neto aktive podjetij brez kmetijskih zemljišč. Enako velja za ugotovitve drugostopenjskega organa, da tožnik ni imel pripomb na cenitev premoženja v postopku denacionalizacije gospodarskih podjetij. Iz prej pojasnjene razlage določb ZDen in na njegovi podlagi izdanih predpisov namreč izhaja, da mora organ pred odločitvijo o vrnitvi premoženja podjetja ugotoviti njegovo vrednost po metodi neto aktive in preizkusiti, ali (skupna) vrednost (vsega) vrnjenega premoženja ne presega te vrednosti. Ker upravni organ v tem primeru tega ni storil, je njegova odločitev nezakonita.

29. Glede na navedeno je tožba že iz tega razloga utemeljena in je zato treba delno odločbo v izpodbijanem delu odpraviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. K temu sodišče še dodaja, da bo upravni organ moral v ponovnem postopku v primeru pritožbe upoštevati, da gre v tej zadevi (ne glede na to, da gre za kmetijska zemljišča) za vračanje premoženja podjetja, zaradi česar bo moral uporabiti določbo 2. točke 57. člena ZDen, ki določa, da o pritožbah zoper odločbe upravnih enot o zahtevi za denacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij, podržavljenih po predpisih iz 3. in 4. člena tega zakona, odloča ministrstvo, pristojno za gospodarske dejavnosti.

Glede pravočasnosti zahtev za denacionalizacijo po upravičencih D. D. in E. D. 30. Glede vprašanja, ali zahteva G. G. in C. C. vsebuje tudi zahtevo za denacionalizacijo premoženja D. D. in E. D., se je upravni organ oprl na presojo, da sta navedena vlagatelja zahtevo za denacionalizacijo na upravičenca D. D. in E. D. razširila z zahtevo za izdajo začasne odredbe z dne 22. 2. 1993. Tožnik te presoje vsebinsko v ničemer ne izpodbija, to je, ne navaja razlogov, zakaj navedena presoja upravnega organa ne bi bila pravilna, temveč samo pavšalno navaja, da je vprašljiva pravočasnost zahteve za navedena upravičenca glede na to, da zahteva z dne 3. 6. 1992 kot upravičenko navaja le F. F. Sodišče se zato ni spuščalo v presojo, ali je presoja organa o vsebini vloge z dne 22. 2. 1993 pravilna, saj brez konkretnih navedb tožnika za to nima pravne podlage.

31. Kolikor tožnik s toženimi navedbami glede vloge I. I., zlasti z navedbo, da vloga ni evidentirana v popisu upravnega spisa, uveljavlja, da je ocena upravnega organa o njeni pravočasnosti pomanjkljiva, se sodišče strinja, da organ res ni pojasnil, zakaj šteje, da naj bi bila njegova vloga vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Organ je namreč le nanizal več okoliščin (vloge ni v spisu; v dopisu D301-32/00-0702 z dne 16. 10. 2001 je napisano, da naj bi se izgubila, medtem ko je bil spis na pritožbenih organih; občina, ki je bila tedaj pristojna za sprejem zahteve, delovodnikov o sprejemanju pošte iz tega obdobja ne najde; arhivov iz tega obdobja pa ne hrani niti tedanji pooblaščenec), ni pa teh okoliščin dokazno ocenil in (v smislu metodoloških napotkov iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) pojasnil, zakaj šteje vlogo za pravočasno.

Glede aktivne legitimacije

32. Po presoji sodišča ne drži tožbeno stališče, da volilojemnik nikakor ne more biti aktivno legitimiran za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Glede presoje aktivne legitimacije volilojemnikov je pomembno, da imajo po drugem odstavku 61. člena ZDen pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo upravičenci in njihovi pravni nasledniki. Skladno z drugim odstavkom 15. člena ZDen se pravno nasledstvo presoja po pravu Republike Slovenije, kolikor ne gre za katero izmed izjem, določeno v nadaljnjih odstavkih navedenega člena ZDen. To pa pomeni, da se v tem pogledu uporablja Zakon o dedovanju (ZD).

33. ZD v 85. členu določa, da oporočitelj v oporoki lahko zapusti eno ali več določenih stvari ali kakšno pravico določeni osebi, ali lahko naloži dediču ali komu drugemu, ki mu kaj zapušča, da iz tistega, kar mu zapušča, da kakšno stvar določeni osebi, ji izplača vsoto denarja, ji odpusti kakšen dolg, jo vzdržuje ali da v njeno korist kaj stori, opusti ali trpi (prvi odstavek). S takim razpolaganjem se praviloma ne določi dedič; tako razpolaganje je volilo; tisti, kateremu je namenjeno, pa je volilojemnik (drugi odstavek).

34. Volilojemnik je torej v bistveno drugačnem položaju kot dedič, ki skladno z drugim odstavkom 78. člena ZD podeduje vse njegovo premoženje ali glede na celoto določen del premoženja, saj ima na podlagi volila pravico le do eno ali več točno določenih stvari ali pravic. Kot pravni naslednik se zato lahko šteje le v razmerju do teh stvari ali pravic, ne pa do zapustnikovega premoženja kot celote. Drugače velja le v primeru iz tretjega odstavka 78. člena ZD, po katerem se za dediča šteje tudi tisti, ki mu je oporočitelj v oporoki zapustil eno ali več določenih stvari ali pravic, če se ugotovi, da je bila oporočiteljeva volja, naj mu bo dedič. Iz povedanega izhaja, da je za presojo aktivne legitimacije volilojemnikov pravno odločilna vsebina volila oziroma oporočiteljeva volja. Ker o tem izpodbijana odločba nima nobenih razlogov, je sodišče v tem delu niti ni moglo preizkusiti.

35. Tožnik ugovarja tudi obsegu oporočnega razpolaganja F. F. in v zvezi s tem aktivni legitimaciji strank z interesom za vložitev zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno D. D. in E. D., ter v zvezi s tem pravilni uporabi 81. člena ZDen.

36. V tem pogledu je pomembno, da vlagatelji svoje upravičenje za vložitev zahteve opirajo na oporočna razpolaganja F. F., pri čemer med strankami ni sporno, da je bila F. F. kot hčerka D. D. in E. D., ki sta umrla pred njo, njuna zakonita dedinja in da navedena upravičenca nista imela drugih dedičev. Za presojo oporočnih razpolaganj v postopkih denacionalizacije pa je pomembno tudi, da ZDen v drugem odstavku 78. člena drugače kot ZD ureja prehod zapustnikovega premoženja na dediče, in sicer določa, da do tega pride šele ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Gre za to, da podržavljeno premoženje do odločitve o denacionalizaciji sploh še ni bilo v premoženju upravičenca - zapustnika. Pri razlagi oporočnih razpolaganj F. F. si organ zato ne more na splošni ravni opirati na univerzalno pravno nasledstvo F. F. po D. D. in E. D., temveč mora presoditi, s katerim premoženjem je v oporoki dejansko razpolagala. Upoštevati pa mora tudi, da za potrebe presoje aktivne legitimacije za vložitev zahteve za denacionalizacijo po določbi tretjega odstavka 60. člena ZDen zadostuje, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano.

Glede uporabe pravila o vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena ZDen

37. Po tretjem odstavku 9. člena ZDen je v primeru, ko je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec.

38. Pravilo o vzajemnosti se torej nanaša na tuje državljane, ki se jim v slovenskem pravnem redu priznajo določene pravice le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi tujega državljana. Po naravi stvari to pravilo velja samo za osebe, ki so tujci. To pa so osebe, ki nimajo slovenskega državljanstva. Osebe, ki imajo (tudi) slovensko državljanstvo, niso tujci, zato zanje, tudi če imajo poleg slovenskega še kakšno drugo državljanstvo, pravilo o vzajemnosti po državljanstvu ne pride v poštev.

39. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da so imeli vsi trije upravičenci, F. F. ter D. D. in E. D., slovensko državljanstvo, saj so bile za vse tri izdane ugotovitvene odločbe o državljanstvu, po katerih so se vsi trije na dan 28. 8. 1945 pa do smrti šteli za slovenske in jugoslovanske državljane, zanje ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 9. člena ZDen, in sicer ne glede na to, ali so morda imeli poleg slovenskega še kakšno drugo državljanstvo.

Sklepno

40. Glede na pojasnjeno je odločba prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu, to je v II.7., II.8. in II.9. izreka, v katerem je prvostopenjski organ odločil, da je tožnik zavezanec za plačilo odškodnine v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga SOS2E v skupni vrednosti 63.595,53 DEM oziroma 32.515,88 evrov za tam navedene podržavljene nepremičnine, o pogojih izročitve te odškodnine ter o stroških postopka, nezakonita iz razlogov po 4. in 2. ter 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbi ugodilo tako, da je odločbo v navedenem obsegu odpravilo in na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

**K II. točki izreka**

41. Stroškovne zahteve strank z interesom A. A., B. B. in C. C. je sodišče zavrnilo na podlagi pravila o uspehu iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 11/2010, X Ips 170/2013, X Ips 241/2013. 2 Enako kot zgoraj.