Jedro

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, če se je prisilni ukrep začel izvajati v Kirovogradu, Rusija in je bila le na prisilnem delu v železarni na Ravnah na Koroškem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, št. U 296/98-7 z dne 15.2.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 1.9.1998. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnice proti odločbi Upravne enote R. na K. z dne 11.8.1997 (s popravnim sklepom pod isto številko z dne 2.9.1997), s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da so tožnico (z dekliškim imenom E.M., rojena 5.10.1924 v mestu O., Rusija) nemške okupacijske oblasti dne 7.11.1942 iz mesta K., kjer je prebivala, s transportom odpeljali na prisilno delo na R. na K., kjer je do odpusta dne 10.5.1945, prisilno delala v železarni. Na prisilno delo ni bila poslana iz ozemlja Republike Slovenije, v skladu s 1. členom Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 68/96, 70/97, 39/98, 43/99; nadalje ZZVN), prisilni ukrep pa tudi ni bil povzročen na ozemlju, ki ga je določila novela ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96), zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po navedenem zakonu.

Tožnica v pritožbi navaja, da se je prisilno dejanje začelo na slovenskem ozemlju, ko so jo naselili v taboriščnih barakah, zastraženih in obdanih z bodečo žico, od koder so jo vsako jutro pred 6. uro peljali na težaško 12-urno delo in zvečer nazaj v taborišče. Neutemeljena je zato obrazložitev, da je bil prisilni ukrep izveden v K., Rusija. Zato predlaga, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja v času od prisilne nastanitve v delovnem taborišču na R. na K. do osvoboditve.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Žrtev vojnega nasilja - delovni deportiranec je po določbah ZZVN oseba, ki je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Nasilno dejanje oziroma prisilni ukrepi, kot so prisilne izselitve, pošiljanje v taborišča, zapore na prisilno delo ali v internacijo, so morali biti storjeni na teritoriju sedanje Republike Slovenije (1. člen ZZVN) ali na ozemlju Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji ali na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji oziroma na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, če je imela oseba od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (6. odstavek 2. člena ZZVN). Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnica kot delovni deportiranec iz K., Rusija, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN. Za odločitev o tem je pomemben pričetek prisilnega ukrepa, to je dne 7.11.1942 v K., Rusija in ne kraj izvajanja prisilnega dela.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, s katerim tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.