Jedro

Težko popravljiva škoda je pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Če ni izkazana, ni potrebno tehtanje z javnim interesom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zahteval odložitev izvršitve odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote L., Inšpekcijske pisarne D. z dne 6. 8. 2009. Z navedeno odločbo (ki je postala dokončna v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 30. 12. 2009) je bilo tožniku (med drugim) naloženo, da mora na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... takoj ustaviti gradnjo lesenega hleva za konje pritlične izvedbe v tlorisni izmeri 10,2 m x 6,9 m, lesenega pritličnega pomožnega objekta (shrambe) v tlorisni izmeri 5,1 m x 2,5 m, armirane betonske talne plošče v tlorisni izmeri 16,2 m x 6,9 m, na kateri sta postavljena prej navedena objekta, ter dovozne ceste dolžine 40 m, širine do 5 m v debelem nanosu do 0,5 m ter da mora v roku enega meseca po prejemu odločbe navedene objekte odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa svojo odločitev utemeljuje s stališčem, da tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, saj so njegove navedbe o premoženjski škodi v višini 7.000 EUR, evtanaziranju konj, škodi na intelektualni lastnini ter da sporni objekti zanj predstavljajo vir dohodkov, potrebnih za njegovo preživetje in normalno življenje, neizkazane.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da se sodišče do predlaganih dokazov, s katerimi je dokazoval težko popravljivo škodo, ni opredelilo, da naj bi selitev živali na drugo lokacijo zaradi posega v njihovo dobrobit predstavljalo težko popravljivo škodo, da je poseg v javno korist minimalen glede na vrsto gradnje (ne gre za stanovanjski objekt), tehtanje posega z javno koristjo pa ni bilo ustrezno. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta obravnavalo po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 (kot je tožnik zahteval), po kateri sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočnosti odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik temeljnega vsebinskega zakonskega pogoja za izdajo začasen odredbe, to je nastanka težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, ni izkazal s potrebno stopnjo verjetnosti. Težko popravljiva škoda je sicer pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso pa gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik s pavšalnimi navedbami o premoženjski škodi v višini 7.000 EUR (ki ni z ničemer utemeljena oziroma izkazana), da sporni objekti, v izgradnjo katerih je vlagal denar, trud in znanje, predstavljajo zanj vir preživetja in pogoj za normalno življenje, ter da bo vznemirjanje zaradi preselitve konj na drugo lokacijo (ne da bi sploh izkazal, da bi živali imel) na koncu pripeljalo do njihove evtanazije, zahtevane verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazal oziroma ni zadostno konkretiziral. 9. Zaradi kratkih rokov, ki so predpisani pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe (sodišče mora po določbi petega odstavka 32. člena ZUS-1 odločiti v sedmih dneh), je po ustaljeni upravnosodni praksi dokazno breme za zatrjevanje in izkazovanje težko popravljive škode na strani tožnika. Zato tožnik povsem neutemeljeno ugovarja, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov oziroma, da se do njih ni opredelilo. Glede na omenjeno pravilo o dokazovanju pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč ni mogoče prenesti bremena dokazovanja na sodišče, niti ni dopustno šele v pritožbi dopolnjevati navedbe o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.

10. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na škodo, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta lahko nastala tožniku, pa pritožbeno sodišče pripominja, da tožnik s stroški, povezanimi z vzpostavitvijo zakonitega stanja, ne more izkazovati težko popravljive škode.

11. Ker tožeča stranka ni za verjetno izkazala težko popravljive škode, se tudi po presoji pritožbenega sodišča v skladu z načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ne presoja prizadetost javne koristi. S tem v zvezi je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru ukrepov, ki jih izreče gradbeni inšpektor, tehtanje javnega interesa in interesov inšpekcijskega zavezanca na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec, ko je v tretjem odstavku 146. člena ZGO-1 predpisal, da pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ne zadrži izvršitve. To pa tudi po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da odložitev izvršitve inšpekcijske odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se nezakoniti posegi v prostor čimprej odstranijo in prostor sanirajo. Zato je treba okoliščine, ki bi bile močnejše od tega javnega interesa in ki bi opravičevale odložitev izvršitve odločbe, določno izkazati, seveda le ob pogoju, da je tudi izkazan obstoj težko popravljive škode. Ker v obravnavani zadevi omenjeni pogoj ni izkazan s stopnjo verjetnosti, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče pri tehtanju posega v prostor ter javne koristi, neutemeljeno presodilo v korist javne koristi.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki so v pritožbi zatrjevane, in tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).