Jedro

Prvostopenjski organ bi moral v svojem aktu navesti ime predpisa Unije z navedbo člena ter konkretno navesti, v čem je bila kršitev določenega člena poimensko določenega predpisa Unije. To pomeni, da bi moral navesti ime predpisa Unije ter člen tega predpisa, ki določa, da mora biti reklamni material za promocijo vina na trgih tretjih držav le v jeziku tiste države in ne tudi katere druge države. Če takega določila ni, potem tudi ni kršitve.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33041-35/2012-13 z dne 9. 5. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odpravil svojo odločbo št. 33041-35/2012-8 z dne 30. 5. 2013 ter odločil, da se tožeči stranki odobrijo nepovratna sredstva iz naslova ukrepa za promocijo vina na trgih tretjih držav v višini 48.790,35 EUR. Hkrati je odločil, da se tožeči stranki zavrne zahtevek za nepovratna sredstva iz naslova tega ukrepa v višini 275,00 EUR. Z isto odločbo pa je tudi ugotovil, da so bila na podlagi odpravljene odločbe že izplačana sredstva v višini 49.065,35 EUR in se tako odobrena sredstva poračunajo z že izplačanimi sredstvi tako, da mora tožeča stranka vrniti preveč izplačana sredstva v višini 275,00 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe.

V obrazložitvi odločbe navaja, da so bila tožeči stranki že odobrena nepovratna sredstva v višini 49.065,35 EUR in ta odločba je postala dokončna in pravnomočna. Na podlagi dokončnega poročila Urada Republike Slovenije za nadzor proračuna pa je prvostopenjski organ ugotovil, da so bila sredstva v višini 275,00 EUR za tisk letakov „K.“ v slovenščini v nasprotju s predpisi EU, zato je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) prejšnjo odločbo odpravil in jo nadomestil s to odločbo. Nadalje prvostopenjski organ navaja, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za izplačilo zahtevka za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 275,00 EUR. Med drugimi dokazili je namreč predložila računa A. d.o.o. za kartonček „K.“ v slovenščini, namen letakov pa je promocija vina v Srbiji, stroški promocijskega gradiva pa zaradi tega ne ustrezajo namenu, ki so opredeljeni in potrjeni v programu promocije vina na trgih tretjih držav. Zaradi tega je tožeča stranka neupravičena do izplačila iz računa z dne 11. 10. 2012 v delu, ki se nanaša na tisk letakov „K.“ v višini 275,00 EUR.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je v Poročilu o reviziji letnega obračuna izdatkov Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, ki ga je pripravil Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna, navedeno, da je bil tožeči stranki odobren strošek tiskanja letakov „K.“ v slovenščini, namen letakov pa je promocija vina v Srbiji. Po mnenju revizijskega organa tako tisk letakov v slovenščini ni upravičen strošek, saj so ti namenjeni promociji vina v Srbiji. Drugostopenjski organ navaja, da je tožeča stranka priložila račun A. d.o.o. za kartonček »K.« v višini 275,00 EUR in ker je kot dokazilo priložila letak v slovenščini, stroški promocijskega gradiva ne ustrezajo namenu, ki so opredeljeni in potrjeni v programu promocije vina na trgih tretjih držav, zato je tožeča stranka neupravičena do tega izplačila. Po mnenju drugostopenjskega organa je promocijo na trgih tretjih držav mogoče doseči le z dejavnostmi, ki so prilagojene ciljnemu trgu, to pa je v primeru reklamnega materiala mogoče doseči le z uporabo jezika ciljne države. Na podlagi reklamnega materiala v slovenskem jeziku ni mogoče prodreti na srbski trg.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da niti iz Uredbe o ureditvi trga z vinom (v nadaljevanju Uredba) niti iz javnega poziva ni razvidno in nobeden od teh aktov ne določa, da je za priznavanje upravičenih stroškov reklamnega gradiva treba gradivo prevesti v jezik države, v kateri se reklamno gradivo uporablja. To pomeni, da materialna predpisa nista predpisovala tožeči stranki obveznosti, da bi morala v konkretnem obravnavanem primeru reklamna gradiva prevesti v srbski jezik. Prvostopenjski organ tako neutemeljeno širše razlaga določbe predpisov, s čimer nalaga in očita tožeči stranki večjo zakonsko obvezo in odgovornost, kot jo predpisuje zakon. Razen tega je pri promociji vina bistven element poudarjanje izvora, po navedbah distributerjev pa ima uporaba originalnega promocijskega materiala z enostavnimi navedbami v slovenskem jeziku na trgih bivših jugoslovanskih republik v očeh kupcev celo višjo dodano vrednost, saj sta s tem dodatno poudarjena originalnost in izvor. Razen tega ti reklamni materiali v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Uredbe v večini vsebujejo oznako porekla vina z geografsko označbo, katera se ne prevaja oziroma se mora navajati v originalni obliki v slovenskem jeziku. Poleg tega je tudi carinski organ, ki je v naknadni kontroli o dodatnem zapisniku o inšpekcijskem pregledu popravil svojo prvotno zmotno stališče glede uporabe tujega jezika, zapisal, da ni posebej določeno, da bi reklamni material moral biti izdelan v jeziku države promocije. Nadalje tožeča stranka podrobno pojasnjuje, kako je prvostopenjski organ pred izdajo te odločbe v enakih primerih ravnal popolnoma drugače in odobril stroške izdelave, ki se nanašajo na izdelavo reklamnega materiala, ki niso bili tiskani v jeziku države promocije. S to odločbo prvostopenjski organ v celoti zanika svoje predhodno odločanje, prakso in ravnanje. S tem je pa prvostopenjski organ ravnal tudi v nasprotju z razumnim pričakovanjem tožeče stranke. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki, da ji je dolžna povrniti škodo v višini 275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je predmet tega postopka preizkus pravilnosti izpodbijane odločbe in ne katerekoli druge odločbe, prereka vse tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določilu drugega odstavka 42. člena ZKme-1, ki določa, da kadar pristojni organ na podlagi dokončnega poročila ali drugega končnega akta pristojnega nadzornega ali revizijskega organa ugotovi, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije ali predpisi Unije niso bili v celoti pravilno uporabljeni, pristojni organ svojo odločbo v roku petih let od dokončnosti odločbe odpravi in jo nadomesti z novo odločbo oziroma svojo odločitev iz drugega odstavka 56. člena tega zakona v roku petih let od zadnjega izplačila sredstev odpravi in jo nadomesti z odločbo. Iz navedenega določila je torej razvidno, da mora biti hkrati podanih več pogojev, da lahko pristojni organ na podlagi navedenega določila odpravi svojo odločbo. Ne zadostuje zgolj to, da mora biti podano dokončno poročilo ali drug končni akt pristojnega nadzornega ali revizijskega organa, ampak mora ob izpolnjevanju tega pogoja prvostopenjski organ ugotoviti, da so bila sredstva dodeljena v nasprotju s predpisi Unije ali pa da predpisi Unije niso bili v celoti pravilno uporabljeni. To pa pomeni, da mora prvostopenjski organ v svojem aktu navesti ime predpisa Unije z navedbo člena ter konkretno navesti, v čem je bila kršitev določenega člena poimensko določenega predpisa Unije. To pomeni, da bi moral prvostopenjski organ navesti ime predpisa Unije ter člen tega predpisa, ki določa, da mora biti reklamni material za promocijo vina na trgih tretjih držav le v jeziku tiste države in ne tudi katere druge države. Če takega določila ni, potem tudi ni kršitve.

Prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, to pa v konkretnem primeru pomeni, da ne zadostuje zgolj to, da prvostopenjski organ navede predpis, na podlagi katerega lahko svojo lastno odločitev odpravi, ampak bi moral v konkretnem primeru navesti tudi predpis, ki prepoveduje promocijo na trgih tretjih držav z reklamnim materialom, ki ni v jeziku tiste države.

Iz navedenega razloga sodišče ocenjuje, da je izpodbijana odločba v obrazložitvi tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti in je iz tega razloga odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo.

Sodišče ni odločilo o zahtevku za povrnitev škode, ker za to niso izpolnjene procesne predpostavke. Skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1 namreč sodišče odloči o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda, kadar s sodbo samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi po 65. členu tega zakona. Sodišče pa v obravnavani zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ampak je odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

K točki II izreka: Ker je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.