Jedro

Če dediči pozneje tudi formalno vstopijo v pravdo, ta vstop ni konstitutivnega, ampak le deklaratornega značaja. Dediči niso pravdna stranka šele od vstopa, ampak že od smrti dalje. V vsakem primeru se bo tudi sodba morala glasiti na (čeprav morda poimensko še nedoločene) dediče umrle osebe.

Predmetni spor torej ne izhaja iz zapuščine, njegova identiteta je ostala ista, saj v primeru smrti tožnika in vstopa dedičev v pravdo ne gre za spremembo tožbe, temveč za nasledstvo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v prvi točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik A. A. je med postopkom umrl, dediči po njem so vdova B., sin C. (edini od dedičev, ki je nadaljeval pravdo), sin D., hči E. in vnuk, mld. F. A.(sin pokojnikovega pokojnega sina G.). Toženec je mld. F. A. Pokojni A. A. je od dediča po pokojnem sinu G. A., torej F. A., zahteval vrnitev posojila v višini 229.781,41 EUR, ki se ga je pokojni sin G. zavezal vrniti do konca leta 2008. Sinu je v daljšem časovnem obdobju posojal denar, in sicer za nakup nepremičnin v O. in za nakup stanovanja v L. Po smrti prvega tožnika je pooblaščenka drugega tožnika tožbeni zahtevek spremenila tako, da je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala, da se ugotovi, da obstoji terjatev do mladoletnega F. A. in da terjatev sodi v zapuščino po pokojnem A. A., toženec pa je dolžan ta znesek vrniti v zapuščino tako, da ga plača dedičem po deležih iz sklepa o dedovanju. S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je zahtevala, da toženec dedičem po pokojnem A. A. izplača vtoževano terjatev (izpuščena zahteva plačila po dednih deležih iz sklepa o dedovanju).

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec mld. F. A. dolžan plačati dedičem po pokojnem A. A. 229.773,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je primarni tožbeni zahtevek.

3. Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dajatveni tožbeni zahtevek v tem delu (glede terjatve pokojnega) zavrnilo, saj ni podana pravilna pasivna legitimacija. Odločilo je, da gre po naravi stvari za spor o obsegu zapuščine (povečanje zapuščinskega premoženja). Dediči so nujni sosporniki, ker so v takšni medsebojni zvezi, da lahko samo vsi skupaj opravljajo in razpolagajo s pravicami. Gre za tipičen primer nujnega sosporništva, saj je pravica sodedičev skupna in nedeljiva ter izhaja iz zapuščine kot celote.

4. Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da gre za specifičen primer obligacijske pravde, kjer je umrl tožnik, ki je bil upnik denarne terjatve, toženec, njegov dolžnik, pa je postal tudi njegov zakoniti dedič. Višje sodišče ne more kar samo prekvalificirati obligacijskega spora v spor o obsegu zapuščine le zato, ker je dolžnik postal tekom odprte pravde tudi dedič umrlega upnika. Gre za sodbo presenečenja, proti njej stranka nima rednega pravnega sredstva, prav tako pa je bila z njo vzeta strankam možnost, da bi se vendarle na nek način vključile v pravdo (kršitev 8. točke iz drugega odstavka 339. člena Zakona v pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi moralo sodbo kvečjemu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, ki bi v okviru materialno procesnega vodstva tožnika lahko na to opozorilo, prav tako se višje sodišče pri svoji odločitvi ne more sklicevati le na spremenjeno sodno prakso, poleg tega pa gre pri vodilni odločbi II Ips 759/2005, na katero se sklicuje, za drugačno dejansko stanje in pravna izhodišča. 5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Višje sodišče je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek zavrnilo, saj je zaključilo, da gre za spor o obsegu zapuščine, dediči po A. A. so enotni nujni sosporniki, vsi bi morali tožiti ali biti zajeti s tožbo na pasivni strani, tožil pa je le eden od njih.

8. Sodišče se je pri svoji odločitvi sklicevalo na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 759/2005, II Ips 44/2006, II Ips 322/2006 (po vsej verjetnosti pomota pri navedbi št. zadeve) in II Ips 267/2006. Navedeni primeri so od obravnavane zadeve drugačni. V predmetni zadevi je prišlo do smrti stranke (tožnika) med postopkom pred sodiščem prve stopnje, tako da gre v procesnem smislu za nasledstvo, neodvisno od volje dedičev, ki se temu ne morejo upreti; ali bodo v pravdi aktivni, je njihova prosta izbira.

9. ZPP v 205. členu ZPP našteva primere, ko se pravdni postopek prekine. Iz prve alineje tega člena izhaja, da se postopek prekine, če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. Ker je imel v pravdi pokojni A. A. pooblaščenko, procesno pooblastilo pa s smrtjo stranke ne preneha (100. člen ZPP), se pravdni postopek ni prekinil. 10. Tudi v primeru prekinjenega postopka se postopek nadaljuje, ne glede na to, če kateri od dedičev noče vstopiti v pravdo. Dedič se namreč ne more upreti procesnemu nasledstvu, pravdo mora prevzeti v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.(1)

11. Pri univerzalnem nasledstvu pride universum ius defuncti na naslednike uno actu, ne da bi bila za prenos posamezne pravice ali stvari potrebna poseben naslov in pridobitni način. Na naslednike preidejo tudi vse pravice prednika iz procesno pravnega razmerja. Dediči torej stopijo v pravdo ex lege v trenutku smrti zapustnika. V tem trenutku so še neznani, pooblaščenec pa že deluje zanje. Če dediči pozneje tudi formalno vstopijo v pravdo, ta vstop ni konstitutivnega, ampak le deklaratornega značaja. Dediči niso pravdna stranka šele od vstopa, ampak že od smrti dalje.(2) V vsakem primeru se bo tudi sodba morala glasiti na (čeprav morda poimensko še nedoločene) dediče umrle osebe.(3)

12. Kot pravilno opozarja revizija, gre kljub dejstvu, da je sedaj toženec tudi eden izmed dedičev terjatve (ki te ne priznava), še vedno za obligacijskopravni spor, le da je tožnik zaradi smrti upnika preoblikoval zahtevek, in sicer je zahteval spolnitev v korist vseh dedičev (med njih sodi tudi mld. F. A.). Gre za spor v zvezi s posojilno pogodbo, glede katere je bila tožba vložena pred smrtjo tožnika A. A. in so zahtevki že zapadli. Predmetni spor torej ne izhaja iz zapuščine, njegova identiteta je ostala ista, saj v primeru smrti tožnika in vstopa dedičev v pravdo ne gre za spremembo tožbe, temveč za nasledstvo. Edini pasivno legitimirani toženec v sporu zaradi vrnitve posojila je dolžnik, to je mld. F. A. Po stališču pritožbenega sodišča bi to morali biti še zapustnikova vdova in še dva njegova otroka, kar bi pomenilo, da bi bili v primeru obsodbe zavezani k vrnitvi dolga, ki ni njihov (in še to samim sebi). Takšno stališče pritožbenega sodišča je materialno pravno napačno. Če obstaja nujno enotno sosporništvo, posamezni položaji glede na vsebino spora res zahtevajo, da v primeru, če nujni enotni sosporniki ne nastopajo na aktivni strani, ti avtomatično preidejo na drugo stran. Vendar pa morajo za to obstajati utemeljeni razlogi, kar po mnenju revizijskega sodišča ni izkazano.

13. Kot že rečeno, tožbeni zahtevek temelji na obligacijskopravni podlagi. Le naključje je, da je toženec tudi (so)dedič. Ključna je okoliščina, da je le on dolžnik ter da tožnik od drugih dedičev ne zahteva in tudi ne more zahtevati ničesar. Dedne pravice ostalih dedičev v ničemer ne bodo zmanjšane, saj ne gre za spor med dediči. Prav tako pa po učinkih sodbe zaradi svoje pasivnosti oziroma neudeležbe niso na slabšem.(4)

14. Ker je sodišče druge stopnje izhajalo iz napačnih materialnopravnih predpostavk, je izvedlo le presojo, ki je vezana na pasivno legitimacijo, ni pa presojalo pritožbenih navedb glede (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Omenjena kršitev je revizijskemu sodišču na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na terjatev pokojnega A. A. in v tem obsegu vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

15. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. V. Rijavec v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 314 ter 1. knjiga, str. 124. Op. št. (2): Prim. J. Juhart, Pravdni postopek, Ur. l. SRS v Ljubljani, Ljubljana 1974, str. 257. Op. št. (3): Prim. A. Galič v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, str. 324, prim. tudi odločbo VS RS II Ips 655/2001 z dne 17. 10. 2002. Op. št. (4): Prim. sklep VSL I Cp 757/2009 z dne 26. 3. 2009.