Jedro

Redna odpoved PZ iz poslovnega razloga ni nezakonita zgolj zato, ker delodajalec ni predhodno opozoril delavca o nameravani redni odpovedi (3. odstavek 83. člena ZDR), zlasti še, ker je bil tožnik kot sindikalni zaupnik seznanjen z nameravano selitvijo proizvodnje in o tem, da njegovo delo v Ljubljani ne bo več potrebno. To obvestilo tudi nima bistvenega vpliva na odpoved, saj zadržanje učinkovanja prenehanja PZ zaradi odpovedi v primeru redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga ni predvideno.

Pri presojanju ustreznosti zaposlitve skladno s 3. odstavkom

90. člena ZDR se lahko upošteva tudi kriterij kraja opravljanja dela, ki je kot sestavina PZ določen tudi v 4. alinei 1. odstavka 29. člena ZDR. Zato je pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve glede (spremembe) kraja opravljanja dela potrebno smiselno uporabljati tudi kriterije iz prej veljavnih KP glede razporeditve delavca v drug kraj.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški tožnika so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.2003, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po poteku odpovednega roka, temveč mu še vedno traja, zaradi česar mu je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo za obdobje od 6.2.2004 do 30.9.2004 v skupnem znesku

1.228.921,54 SIT, pri čemer so v sodbi navedeni tudi konkretni zneski po posameznih mesecih, od katerih je tožena stranka dolžna obračunati in plačati za tožnika tudi ustrezne davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto plače v znesku 958.158,04 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe, v bodoče pa mu izplačati zapadle plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati regres za leto 2004 v znesku 137.853,00 SIT in od tega plačati pripadajoči davek ter mu izplačati neto znesek regresa za leto 2004 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje do plačila, v 8 dneh. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 1.9.2003, naložilo toženi stranki da tožniku obračuna bruto plačo za obdobje od 6.2. do 1.10.2004 v skupnem znesku 1.228.921,54 SIT, in sicer v posameznih zneskih, kot izhajajo iz sodbe, mu od teh zneskov bruto plač plačati davke in prispevke ter mu nato izplačati neto plače v skupnem znesku 958.158,04 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti, mu obračunati regres za leto 2004 v znesku 137.853,00 SIT ter mu izplačati neto znesek regresa za isto leto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2004 dalje do plačila, v 8 dneh. Višji zahtevek iz naslova regresa je zavrnilo, v nadaljevanju pa je ugotovilo tudi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po poteku odpovednega roka, temveč mu je trajalo do

30.9.2004 in toženi stranki naložilo, da tožniku do tega datuma prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, mu do tega datuma vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu prizna odškodnino v višini odpravnine, ki znaša 1.636.596,94 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2004 dalje do plačila ter mu povrne stroške postopka v znesku 158.180,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga njeno razveljavitev (pravilno: spremembo) in zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da naj bi bistveno kršila določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002), ker tožnika ni pisno obvestila o nameravani odpovedi. Meni, da opustitev takšnega obvestila ni konstitutivne narave za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V konkretnem primeru namreč to pisno obvestilo tožnika ne bi na noben način postavilo v ugodnejši položaj. Na drugi strani je bil tožnik ves čas obveščen o možnostih selitve proizvodnje v Hrastnik in aktivno vključen v ta proces na vseh sestankih, ki so bili povezani s problematiko selitve proizvodnje. Predhodno mu je bila ponujena tudi možnost sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi in nato predlog sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, ter šele zaradi njegovega nestrinjanja odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Direktor tožene stranke je tožnika izrecno opozoril, da bo konec avgusta v Ljubljani prenehala potreba po njegovem delu in bo zato prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vse to pomeni, da opustitev pisnega obvestila v konkretnem primeru ne pomeni bistvene kršitve zakona v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka izpodbija tudi vse ostale odločitve sodišča prve stopnje, s katerimi je le-to ugodilo tožbenemu zahtevku. Ker je bila po njenem prepričanju odpoved pogodbe zakonita, tožniku ne pripadata plača in regres. Zato je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o plačilu odškodnine v višini odpravnine, saj je 3. odst. 88. čl. ZDR v tem smislu jasen. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, nima pravice do odpravnine. Eventualna ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi ne pomeni avtomatično nedopustnega ravnanja tožene stranke, kar je predpostavka odškodninske obveznosti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je stopila v veljavo izključno zaradi zavrnitve ponujene nove pogodbe o zaposlitvi, zavrnitev pa je bil razlog na strani tožnika samega, kar je ugotovilo tudi sodišče. Zato ne moremo govoriti, da je tožniku nastala škoda v višini neizplačane odpravnine.

Tožnik je z vlogo z dne 30.12.2004 najprej predlagal izdajo popravnega sklepa, češ da mu je sodišče prve stopnje očitno pomotoma prisodilo zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za leto 2004 za čas od 1.8.2004 in ne od 1.7.2004. V kolikor pri izdaji sodbe ni prišlo do pomote, pa tožnik vlaga pritožbo zoper 2. odst. 3. tč. izreka sodbe o podrednem zahtevku (pravilno: zoper 3. odst. 3. tč. izreka o podrednem zahtevku) in predlaga spremembo sodbe v tem delu, tako da pritožbeno sodišče datum 1.8.2004 nadomesti z datumom 1.7.2004. Regres v skladu s

131. čl. ZDR zapade v plačilo najkasneje do 1.7. tekočega leta in ne do 1.8. tekočega leta. Sodišče v obrazložitvi sodbe tudi ni navedlo, zakaj je zavrnilo višji zahtevek, torej je v tem delu zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče iz razlogov po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi v izreku izpodbijane sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Izrek sodbe namreč nasprotuje samemu sebi. Tako je sodišče prve stopnje najprej zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.2003, zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter reparacijski zahtevek tožnika za plačilo neizplačanih plač v obdobju do 30.9.2004 ter izplačilo vseh bodočih zapadlih plač ter nato zavrnilo zahtevek za plačilo regresa za leto 2004, v nadaljevanju pa je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.9.2003, ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika za čas do 30.9.2004 oz.

1.10.2004, in sicer v istih zneskih, kot jih je prej zavrnilo, nato tožniku priznalo regres za leto 2004 spet v istem znesku, kot ga je predhodno zavrnilo (razen zavrnitve dela zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za obdobje enega meseca) in na koncu, v nasprotju s prejšnjo odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, tožniku priznalo delovno razmerje do 30.9.2004 ter odškodnino v višini odpravnine. Odločitev v izreku sodbe je torej skoraj v celotnem obsegu v medsebojnem nasprotju.

Razlog za to vidi pritožbeno sodišče predvsem v tem, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tudi očitno napačnemu in nelogično postavljenemu primarnemu ter nato podrejenemu zahtevku.

Kot izhaja iz tožbe in pripravljalnih vlog tožnika, je ta postavil primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, ki pa sta v večjem obsegu identična, kar pomeni, da nikakor nista v odnosu primarnega in podrejenega zahtevka. Nelogično in nesprejemljivo je, da bi bil identičen zahtevek najprej primaren, nato pa še podreden. 3. odst. 182. čl. ZPP določa, da dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Očitno je, da takšno (eventualno) združevanje zahtevkov ni možno in že pojmovno ni sprejemljivo v primeru identičnih zahtevkov, temveč je dovoljeno in sprejemljivo v primeru različnih tožbenih zahtevkov, od katerih uveljavlja tožnik najprej enega (nepogojno) in le v primeru, če se v postopku izkaže, da ta ne obstoji, drugega (pogojno).

Že zaradi navedene ugotovitve in tudi medsebojne povezanosti zahtevkov je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti izpodbijano sodbo v celoti, razen v 3. odst. tč. 3 izreka, v zvezi z odločanjem o "podrejenem" zahtevku tožnika. V 3. odst. 3. tč.

izreka v zvezi z odločitvijo o podrejenem zahtevku je namreč sodišče prve stopnje zavrnilo višji zahtevek tožnika iz naslova regresa za letni dopust in tožnik se smiselno pritožuje le zoper odločitev v tem delu. Ta odločitev pa ni pravilna. Pritožba utemeljeno opozarja na določbo 2. odst. 131. čl. ZDR, da mora delodajalec delavcu plačati regres za letni dopust najkasneje do

1.7. tekočega koledarskega leta, torej bi v primeru ugoditve njegovemu zahtevku tožniku pripadale zamudne obresti od neizplačanega regresa za leto 2004 že od 1.7.2004 dalje in ne od

1.8.2004 dalje, kot mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje.

Posledica razveljavitve izpodbijane sodbe iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava je vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem postopku pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožene stranke vseeno opozarja tudi na sledeče: Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita zgolj zaradi tega, če delodajalec ne izpolni dolžnosti predhodnega pisnega obveščanja delavca o nameravani redni odpovedi v skladu s 3. odst. 83. čl. ZDR, posebno v konkretnem primeru, ko iz dosedanjega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik kot sindikalni zaupnik celo natančneje seznanjen s postopki selitve proizvodnje tožene stranke na drugo lokacijo in v zvezi z reševanjem delavske problematike. Obenem tudi predhodno pisno obvestilo delavcu o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga ne more imeti neposrednega učinka na redno odpoved samo, saj je eventualno zadržanje učinkovanja redne odpovedi po 85. čl. ZDR predvideno le v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja z obširnimi pritožbenimi navedbami tožene stranke.

Obenem pritožbeno sodišče opozarja tudi na stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev.

Ustrezno zaposlitev ZDR v 3. odst. 90. čl. sicer opredeljuje kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, vendar je okvir presoje ustreznosti zaposlitve lahko širši. Pri tem bi vsaj smiselno kazalo upoštevati kriterije, ki so jih za razporejanje iz kraja v kraj (čeprav tega inštituta nova zakonodaja ne določa več) določili socialni partnerji v okviru kolektivnih pogodb, posebno še, ker je glede na vsebino predvidene pogodbe o zaposlitvi po novem ZDR (29. čl.) in tudi sicer lahko zelo pomembno, kje delavec opravlja delo. 4. alinea

1. odst. 29. čl. ZDR kot eno od vsebin pogodbe o zaposlitvi določa tudi kraj opravljanja dela; če ta ni točno naveden velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca. V konkretnem primeru, če je res uporabiti Kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 37/96 - 60/2002), je potrebno opozoriti na določbo 13. čl. te kolektivne pogodbe, ki v zvezi z inštitutom razporejanja iz kraja v kraj določa, da je delavec lahko premeščen na delo v drug kraj, če mu je zagotovljeno primerno stanovanje, oz. ima zagotovljen javni prevoz z dela in na delo, s tem, da se mu čas odsotnosti z doma zaradi prevoza na delo in z dela ne poveča za več kot dve uri. Za sindikalnega zaupnika je v 4. odst. izrecno navedeno, da se ga lahko razporedi v drug kraj le s soglasjem sindikata, katerega član je. Pritožbeno sodišče je v zadevah Pdp 1856/2003 in Pdp 1231/2003 že zavzelo stališče, da je ustreznost ponujene zaposlitve v novi pogodbi o zaposlitvi treba presojati ne le v okviru določbe 3. odst. 90. čl. ZDR, temveč tudi ob smiselni uporabi določbe 14. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97 - 113/2002), ki prav tako vsebuje določbe o razporejanju delavcev iz kraja v kraj. Glede na takšno stališče pri odločanju v konkretni zadevi ni zanemarljivo ugotoviti tudi, koliko bi trajala tožnikova pot na delo in iz dela oz., ali bi se njegova odsotnost z doma zaradi prevoza na delo in z dela povečala za več kot dve uri (kot to formulira 1. odst. 13. čl. navedene panožne kolektivne pogodbe). Seveda bo v konkretnem primeru sodišče moralo zavzeti tudi jasno stališče do določbe 4. odst. 13. čl. navedene panožne KP.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker jih ta ni priglasila, odločitev o stroških pritožbe tožnika pa je pridržana za končno sodbo, torej so uveljavljani pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. čl. ZPP).