Jedro

Če ima posameznik v Republiki Sloveniji prijavljeno le začasno prebivališče, se naslov začasnega prebivališča šteje za naslov za vročanje. Zato prvostopenjski organ (GURS) ni imel nobene podlage, da bi vročitev odločbe opravil na naslovu začasnega bivališče tožnika, kot to tožnik v tožbi prvostopnemu organu tudi neutemeljeno očita. Tožnik mora ravnati v skladu z 17.a členom ZPPreb in v primeru prijave začasnega bivališča (ob stalnem bivališču) določiti, kateri od teh naslovov se šteje za naslov za vročanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka kot prepozno zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Slovenj Gradec, št. 02132-00449/2017-2 z dne 15. 5. 2017 (v nadaljevanju GURS). Iz obrazložitve izhaja, da je bila v obravnavanem primeru odločba prvostopenjskega organa (GURS) tožeči stranki vročena na podlagi fikcije vročitve po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 8. 6. 2017. Zato je rok za pritožbo zoper citirano odločbo pričel teči dne 9. 6. 2017 in se je iztekel dne 23. 6. 2017. Tožeča stranka je pritožbo zoper prvostopenjski akt vložila dne 24. 6. 2017, vendar jo je bilo potrebno kot prepozno zavreči na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev, ker vročitev ni bila opravljena na začasnem naslovu tožeče stranke X, kjer je tožeča stranka dejansko bivala od 14. 5. 2017 do 16. 6. 2017. Te navedbe lahko potrdi tudi lastnica stanovanjske hiše, v kateri je tožeči stranki dovoljeno stanovati. Tožeča stranka navaja, da je prijavila začasno bivališče na naslovu X, zaradi lažjega prihoda na zdravljenje v Univerzitetni klinični center Maribor. Tožeča stranka je sporno pisanje prejela dejansko šele 16. 6. 2017 in je zato pritožba vložena pravočasno. Meni, da bi moral organ v primeru, ko je prejel povratnico, na kateri je pisalo, da naslovnik pošiljke ni dvignil, v uradnih evidencah preveriti naslov tožeče stranke. To utemeljuje tudi s tem, ker je organ prve stopnje v svoji odločbi odločal prav o stavbi na naslovu X. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in toženi stranki naloži odločanje o pritožbi tožnika.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih in navedbah v izpodbijanem sklepu.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, ki je zavrgla pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo (GURS) z dne 15. 5. 2017. 6. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila prvostopenjska odločba tožniku vročena na naslov Y v skladu z 87. členom ZUP, ki določa pravila glede osebnega vročanja. Prvi odstavek 87. člena ZUP določa, da se morajo odločbe in drugi sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom ZUP. Tretji odstavek 87. člena ZUP določa, da če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku 87. člena ZUP, pusti vročevalec v hišnem predalčniku na vratih stanovanja poslovnega prostora in delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti v naprej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede kje se dokument nahaja, in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Skladno z določbo četrtega odstavka 87. člena ZUP vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljano z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka 87. člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika.

7. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila dne 24. 5. 2017 na naslovu tožnika Y poizkušena osebna vročitev odločbe prvostopenjskega organa. Ker se osebna vročitev po 87. členu ZUP ni dala opraviti, je bil tožnik obveščen, da lahko navedeno pismo osebno prevzame na pošti, ki opravlja vročanje kot dejavnost v roku 15 dni, rok je pričel teči z dnem 25. 5. 2017, kot tudi o tem, da bo po tem roku pismo puščeno v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku.

8. Iz določbe 87. člena ZUP je razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke (torej po poteku petnajstih dni). Na podlagi navedenega dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku (dne 8. 6. 2017) za samo vročitev ni pravno odločilen1. 9. Tožnik je bil seznanjen s posledicami za primer ravnanja v nasprotju z navedenim, če pisma ne prevzame v roku 15 dni po četrtem odstavku 87. člena ZUP, se šteje, da je vročitev opravljena z dnem potekom tega roka, v konkretnem primeru dne 8. 6. 2017. Tožnik je vložil pritožbo dne 24. 6. 2017, torej po preteku 15-dnevnega roka za pritožbo.

10. Zakon o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) v 17.a členu določa v drugi alineji prvega odstavka, da če ima posameznik v Republiki Sloveniji poleg stalnega prebivališča prijavljeno tudi eno ali več začasnih bivališč, mora ob prijavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma prijave spremembe naslova stanovanja določiti, kateri od teh naslovov se šteje za naslov za vročanje. Če ima posameznik v Republiki Sloveniji prijavljeno le začasno prebivališče, se naslov začasnega prebivališča šteje za naslov za vročanje. Zato prvostopenjski organ (GURS) ni imel nobene podlage, da bi vročitev odločbe z dne 15. 5. 2017 opravil na naslovu začasnega bivališče tožnika, kot to tožnik v tožbi prvostopnemu organu tudi neutemeljeno očita.

11. Tako se izkažejo za neutemeljeni tožbeni ugovori tožnika, da bi organ moral v uradnih evidencah preveriti naslov tožnika, če ta pošiljke na naslovu stalnega bivališča ni dvignil. Sodišče pripominja, da bi moral tožnik ravnati v skladu z 17.a členom ZPPreb in v primeru prijave začasnega bivališča (ob stalnem bivališču) določiti kateri od teh naslovov se šteje za naslov za vročanje. Zato je pravilna vročitev v skladu s določili ZPPreb na naslov stalnega bivališča in v skladu z 87. členom ZUP, kjer so določene tudi posledice, ko tožnik osebno ne prevzame pošiljke.

12. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nobena nova dejstva in novi dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. I Up 69/2019 z dne 26.11.2019.