Jedro

Tožena stranka je delovno mesto, za katerega je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je delovno mesto vodja konstrukcije, ukinila, zato je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sposobnosti za posamezna dela kot tudi ocena, ali je delavec za delo primeren ali ne, pri presoji, ali gre za ustrezno zaposlitev (tretji odstavek 90. člena ZDR), niso bistvene. Bistveno je le, ali se za zaposlitev na novem delovnem mestu zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po prejšnji pogodbi o zaposlitvi (poleg pogoja glede delovnega časa in kraja opravljanja dela). Ker tožena stranka tožniku ni ponudila ustreznega prostega delovnega mesta, za katerega je izpolnjeval pogoje, je kršila obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, zaradi česar je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba - delno spremeni v točki I/1 izreka, tako da se v tem delu glasi: „I/1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki dne 11. 3. 2010 in jo je tožeča stranka prejela 27. 3. 2010, je nezakonita.“ - delno razveljavi v točkah I/2 do I/4 in točki II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožeči stranki dne 11. 3. 2010 in ki jo je tožeča stranka prejela dne 27. 3. 2010 (točka I/1 izreka), za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2008 trajalo do dneva izdaje te sodbe (točka I/2 izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožečo stranko za čas od 11. 5. 2010 do izdaje sodbe prijaviti v socialna zavarovanja ter v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter ji za isto obdobje obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 2.356,74 EUR, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila (točka I/3 izreka). Zavrnilo je še tožbeni zahtevek za plačilo ustreznega denarnega nadomestila v višini 28.607,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka I/4 izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi in da toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka tožeče stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje že odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka (in ga zavrnilo) s sodbo opr. št. I Pd 566/2010 z dne 10. 2. 2011, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 407/2011 z dne 11. 11. 2011. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je bilo pri toženi stranki že 1. 12. 2009 jasno, da dela tožeče stranke ne bodo več potrebovali. Zaradi tega je bila tožena stranka dolžna ravnati po tretjem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.). Novo sistemizirano delovno mesto vodja razvojnih projektov - strojništvo bi morala ponuditi tožeči stranki, ne pa 14. 12. 2009 zaposliti A.A.. V ponovljenem postopku je bilo sodišču prve stopnje naloženo, da ugotovi, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta vodja razvojnih projektov - strojništvo. V tem primeru bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Tožeča stranka je bila glede na opisano stališče pritožbenega sodišča presenečena nad odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko je kljub ugotovitvi, da tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za zasedbo delovnega mesta vodja razvojnih projektov - strojništvo, ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je univerzitetni diplomirani inženir strojništva s trinajstimi leti delovnih izkušenj. Obvlada angleški jezik in pozna zahtevane računalniške programe. Izpolnjuje tudi dodatne pogoje za razpisano delovno mesto, sodelovala je pri komunikaciji s kupci, zasnovi izdelkov, izdelavi prototipov in prenosu v proizvodnjo..., leta 2005 je opravila dodatno izobraževanje na področju projektnega vodenja. Njeno delovno mesto se je nahajalo v istem tarifnem razredu (VII.) in istem plačnem razredu (3.) kot delovno mesto vodja razvojnih projektov - strojništvo. Razpis za to delovno mesto je tožena stranka na Zavod RS za zaposlovanje poslala v petek 11. 12. 2009, v ponedeljek 14. 12. 2009 (še pred objavo razpisa) pa je sklenila pogodbo o zaposlitvi z A.A.. Iz tega je razvidno, da je do zaposlitve prišlo mimo razpisa prostega delovnega mesta. Na razpis se tožeča stranka ni prijavila, ker ni vedela, da je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in da ji grozi odpoved. O ukinitvi delovnega mesta bi jo bila tožena stranka dolžna obvestiti (delavec ima pravico biti obveščen o spremembah na svojem delovnem področju - drugi odstavek 88. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju - ZSDU; Uradni list RS, št. 42/93 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je pri izpodbijani odločitvi izhajalo iz zmotne (jezikovne) razlage tretjega odstavka 88. člena ZDR. Štelo je, da obveznost delodajalca delavcu ponuditi novo zaposlitev obstoja šele po tem, ko je delavcu že podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V komentarju ZDR je pojasnjeno, da je odpoved ultima ratio, zato mora delodajalec že pred odpovedjo preveriti, ali obstoji možnost za nadaljnjo zaposlitev delavca. Tudi pritožbeno sodišče je zavzelo takšno stališče. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je bilo že 1. 12. 2009 jasno, da je tožena stranka zaradi ukinitve delovnega mesta tožeče stranke dolžna postopati po tretjem odstavku 88. člena ZDR. Zato bi morala novo sistemizirano delovno mesto vodja razvojnih projektov - strojništvo ponuditi tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da je dejstvo, da delodajalec takoj ob nastanku razloga za odpoved ne poda odpovedi, le v korist delavca. To ne drži. S tem ko tožeči stranki ob ukinitvi delovnega mesta ni bila podana odpoved, ji je bilo onemogočeno, da se ustrezno zavaruje in prijavi na prosto delovno mesto, ki ga je zasedel A.A.. Nadalje je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec ni dolžan ponuditi zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, če oceni, da delavec nima znanj in sposobnosti, ki se za prosto delovno mesto zahtevajo. Dejansko stanje v zvezi z obstojem razloga za odpoved je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo. Tožena stranka je 19. 10. 2009 zaposlila A.B. na novo ustanovljenem delovnem mestu vodja razvojnih projektov - strojništvo. Naslednjega dne je ukinila delovno mesto tožeče stranke (vodja konstrukcije), 1. 12. 2009 je sprejela načrt reorganizacije, tožeči stranki pa je odpoved podala 11. 3. 2010. Iz tega je razvidno, da do ukinitve njenega delovnega mesta ni prišlo zaradi zmanjšanega obsega dela in upada naročil od decembra 2009 dalje. Tožena stranka ni dokazala niti ekonomskih razlogov niti potreb po reorganizaciji, kot tudi ne razlike med delom na delovnem mestu vodja konstrukcije in delovnem mestu vodja razvojnih projektov - strojništvo, na katerem sedaj dela A.B.. Ta delavec dela na istih projektih, kot je do odpovedi delala tožeča stranka. To dokazuje primopredajni zapisnik z dne 24. 3. 2010, ki je bil izdelan na zahtevo tehničnega direktorja tožene stranke A.C.. Tudi A.B. je, ko je bil zaslišan kot priča, izpovedal, da dela na isti delovni mizi in za istim računalnikom, kot je delala tožeča stranka, ter da je od nje prevzel delo na projektih. Potreba po delu tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehala, ampak so do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vodili drugi razlogi. Tožena stranka je v planu reorganizacije navedla, da gre za zamenjavo osebja zaradi ukinitve delovnih mest konstruktor in uvedbe novih delovnih mest projektni vodja. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so sedaj dela, ki jih je opravljala tožeča stranka, vključena v širši spekter nalog. Pri tem je upoštevalo izrazito pristransko izpovedbo predstavnika tožene stranke A.D., ki je še izpovedal, da tožeča stranka teh nalog ne bi mogla opravljati. To ne drži. Tožeča stranka je izkušen konstruktor. Sodišče prve stopnje je glede vsebine njenega dela pri toženi stranki verjelo izključno priči A.D., da je tožeča stranka delala na proizvodih, ki so bili razviti pred desetimi leti. Prezrlo je listinske dokaze in izpovedbi prič A.E. in A.C., da je tožeča stranka delala na projektih A., B., C., D., E. in F.. Tožeča stranka je sodelovala v vseh fazah razvoja izdelka, aktualnost izdelkov pa potrjuje izpovedba A.B., da sedaj na teh izdelkih dela on. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni vodila razvojnih projektov. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z upadom prometa pri toženi stranki, ker ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem ekonomske, finančne ali druge ustrezne stroke, ampak je nekritično verjelo izpovedbi A.D.. Oprlo se je na listino „plan, realizacija in razlika prodaje tožene stranke v obdobju januar - marec 2010“, ki ni uradni dokument in ne more predstavljati realne podlage za ugotavljanje rezultatov. Prezrlo je navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka oblikovala nerealen plan, kot tudi uradne podatke o poslovanju tožene stranke, iz katerih je razvidno, da je bila realizacija v prvem tromesečju leta 2010 višja kot v enakem obdobju preteklega leta. Tožena stranka je v obdobju od leta 2005 dalje vsako leto skoraj podvojila čisti dobiček. V vsakem letu so rezultati nekoliko slabši v prvem tromesečju. Pri odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo elektronskega sporočila tehničnega direktorja tožene stranke A.C. z dne 20. 4. 2010, da „naročila kar dežujejo“, niti izjave direktorja in lastnika tožene stranke, podane v oddaji G. dne 4. 11. 2010, da tožena stranka ni v krizi in da nima slabih rezultatov. Sklicevanje na gospodarsko krizo ne more zadoščati kot dokaz za obstoj utemeljenega razloga za odpoved.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne materialnopravne presoje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Glede tožbenega zahtevka za plačilo reparacije in odškodnine ob sodni razvezi je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Tožena stranka je tožeči stranki 27. 3. 2010 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 3. 2010. O utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo opr. št. I Pd 566/2010 z dne 10. 2. 2011, tako da ga je zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je bila razveljavljena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 566/2010 z dne 11. 11. 2011. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ponovno zavrnilo. Odpoved je bila, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, podana pravočasno, to je v šestih mesecih od nastanka razloga za odpoved, odkar je tožena stranka zaradi upada poslovanja začrtala plan reorganizacije in 20. 10. 2009 ukinila delovno mesto vodja konstrukcije, na katerem je delala tožeča stranka. Plan reorganizacije je bil potrjen 1. 12. 2009. V odpovedi je tožena stranka navedla, da je razlog za odpoved zmanjšanje obsega poslovanja v zadnjih mesecih na področjih, na katerih je delala tožeča stranka, zaradi česar je postalo njeno delo na delovnem mestu vodja konstrukcije nepotrebno v obsegu in pod pogoji, ki so določeni v pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 4. 2008 (to predstavlja ekonomski razlog, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje). Iz odpovedi tudi izhaja, da je tožena stranka zmanjšala število zaposlenih in izvedla program prestrukturiranja in reorganizacije, med drugim je ukinila delovno mesto, na katerem je delala tožeča stranka (organizacijski razlog).

Delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstoji utemeljen razlog za odpoved (drugi odstavek 81. člena ZDR). Posamezni razlogi za redno odpoved so določeni v prvem odstavku 88. člena ZDR, za poslovni razlog gre v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer mora biti ta razlog utemeljen (drugi odstavek 88. člena ZDR), torej takšen, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za podajo odpovedi navajala dva razloga v okviru poslovnega razloga: ekonomski razlog (zmanjšanje prometa, upad naročil) in organizacijski razlog (ukinitev delovnega mesta). V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pravilno pojasnilo, da sodišče ne more presojati poslovnih odločitev in odločitev, ki se nanašajo na organizacijo dela, ki jih sprejme delodajalec. Delodajalec lahko v okviru svobodne podjetniške pobude sam organizira delovni proces in postavlja plane za prihodnost, pri čemer sodišče smotrnosti in racionalnosti njegovih odločitev ne preverja. Iz tega razloga so vse pritožbene navedbe, da toženi stranki ni bilo treba ukiniti delovnih mest, da je plan za leto 2010 postavila previsoko in podobno, neupoštevne. Četudi bi se izkazale za resnične, to ne spremeni dejstva, da je tožena stranka v letu 2009 in v začetku leta 2010 poslovala slabše, kot je načrtovala, in da je delovno mesto tožeče stranke ukinila. Ti dve dejstvi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Pri tem je utemeljeno upoštevalo izpovedbo A.D., ki je pri toženi stranki opravljal funkcijo namestnika glavnega direktorja, saj je moral biti v tej vlogi s finančno situacijo in načrti tožene stranke seznanjen. Pritožba njegovi izpovedbi neutemeljeno odreka veljavo le zato, ker je zaposlen pri toženi stranki. Poleg tega se pritožba neutemeljeno zavzema za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem ekonomske ali podobne stroke, ki ni potreben za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, kot tudi za izvedbo nekaterih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da poslovanje tožene stranke v letih 2009 in 2010 ni bilo slabo. Četudi tožena stranka ne bi poslovala z izgubo, bi se lahko odločila reorganizirati in optimizirati proizvodnjo. In to je tudi storila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi tega pa je lahko ugotavljala obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka dokazala, da je področje konstrukcije zaradi razmer na trgu organizirala drugače, tako da sedaj projektni vodje opravljajo tudi konstrukcijska dela. S tem je prenehala potreba po delu, za kakršno je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka je delovno mesto, za katerega je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je delovno mesto vodja konstrukcije, ukinila. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo, da delodajalec ni dolžan takoj ob ukinitvi delovnega mesta (nastanku organizacijskega oz. poslovnega razloga za odpoved) podati odpovedi, ampak jo mora podati znotraj šestmesečnega roka, ki teče od nastanka razloga za odpoved dalje. Tožena stranka je torej, kot izhaja iz ugotovitev glede pravočasnosti odpovedi, delovno mesto tožeče stranke ukinila 20. 10. 2009, odpoved pa podala 11. 3. 2010. V tem ni nič nezakonitega. Vendar je bila tožena stranka dolžna v tem času, to je od ukinitve delovnega mesta do podaje odpovedi, preveriti, ali je mogoče zaposliti delavca, katerega delo je postalo nepotrebno, pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, ali prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 88. člena ZDR).

Stališče sodišča prve stopnje, da obveznost delodajalca, da preveri možnosti za nadaljnjo zaposlitev (pod spremenjenimi pogoji), obstoji šele po tem, ko je delavcu podana odpoved, je zmotno. Ko je delavcu podana odpoved, se možnosti za nadaljnjo zaposlitev ne preverjajo več, ampak je treba to storiti pred podajo odpovedi, saj se le na ta način nova pogodba o zaposlitvi ponudi skupaj z odpovedjo. Kot je določeno v nadaljevanju tretjega odstavka 88. člena ZDR, če obstoji možnost za nadaljnjo zaposlitev delavca, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi se ne poda po odpovedi, ampak skupaj z njo, kar je razvidno iz 90. člena ZDR, ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. V prvem odstavku tega člena ZDR je izrecno navedeno, da sta odpoved in ponudba nove pogodbe o zaposlitvi podani istočasno.

Glede na to, da sta odpoved in ponudba nove zaposlitve istočasni, mora delodajalec preveriti možnosti za nadaljnjo zaposlitev delavca do odpovedi, torej v času med nastankom razloga za odpoved in odpovedjo. Če ob tem ugotovi, da ima na voljo za delavca ustrezno zaposlitev, mu jo mora ponuditi (sicer je odpoved nezakonita). Gre za zakonsko predpisano obveznost delodajalca, ki ne predstavlja posega v njegovo pravico do proste izbire delavca, s katerim bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, kot v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno navaja sodišče prve stopnje.

Tretji odstavek 90. člena ZDR določa, da je ustrezna zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Glede na takšno opredelitev ustrezne zaposlitve je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožeči stranki prostega delovnega mesta, za katero je izpolnjeval pogoje, utemeljeno ni ponudila, ker je ocenila, da nima sposobnosti za vodenje projektov. Sposobnosti za posamezna dela kot tudi ocena, ali je delavec za delo primeren ali ne, pri presoji, ali gre za ustrezno zaposlitev, niso bistvene. Bistveno je le, ali se za zaposlitev na novem delovnem mestu zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po prejšnji pogodbi o zaposlitvi (poleg pogoja glede delovnega časa in kraja opravljanja dela). Ta pogoj pa je v konkretnem primeru izpolnjen, saj se za obe delovni mesti (vodja konstrukcije, vodja razvojnih projektov - strojništvo) zahteva ista VII. stopnje izobrazbe iste strojne smeri, kot je na podlagi opisov delovnega mesta pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na podlagi te ugotovitve pa je treba zaključiti, da je delovno mesto vodja razvojnih projektov - strojništvo za tožečo stranko ustrezno.

Tožena stranka je imela v času od ukinitve delovnega mesta vodja konstrukcije, na katerem je delala tožeča stranka (1. 12. 2009), do podaje odpovedi prosto delovno mesto vodja razvojnih projektov - strojništvo. Na to delovno mesto je 14. 12. 2009 zaposlila A.A., čeprav bi ga glede na tretji odstavek 88. člena ZDR morala ponuditi tožeči stranki, katere delo je postalo nepotrebno. Delovno mesto je bilo za tožečo stranko ustrezno. Ker ji ga tožena stranka ni ponudila, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 3. 2010 nezakonita.

Na podlagi ugotovitve, da je odpoved nezakonita, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi utemeljen. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in po 5. točki 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo v točki I/1 izreka, tako da je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je odpoved, ki je bila podana tožeči stranki, zakonita, ni ugotavljalo dejstev, na podlagi katerih bi se sodno razvezala pogodba o zaposlitvi, prisodila reparacija in odmerila odškodnina. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo je na podlagi 355. člena ZPP delno razveljavilo v nespremenjenem delu, to je v točkah od I/2 do I/4 in v točki II izreka (stroški postopka), ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Kot določa prvi odstavek 118. člena ZDR, lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved nezakonita in delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Hkrati delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala odškodnino v višini 28.607,64 EUR (12 plač). V kakšni višini je tožbeni zahtevek utemeljen bo moralo sodišče prve stopnje oceniti na podlagi dejstev, kot so starost tožeče stranke, njen poklic, delovna doba pri toženi stranki, socialni status ipd. O teh dejstvih je tožečo stranko sodišče prve stopnje že zaslišalo na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2012, vendar njene izpovedbe (zaradi stališča, da odpoved ni zakonita) ni ocenilo. V ponovljenem sojenju bo moralo dokaz ponoviti (ali prebrati zapisnik o izvedbi dokaza), ga oceniti in nato odločiti o ustrezni odškodnini.

355. člen ZPP določa, da pritožbeno sodišče le izjemoma razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V konkretnem primeru je opisana situacija podana, ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da je odpoved zakonita, dejanskega stanja v zvezi z reparacijo in sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, moralo ponoviti nekatere že izvedene dokaze, poleg tega pa bi moralo izvesti nove dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP za končno odločbo.