Jedro

Kazenski postopek zoper tožnika je bil končan v letu 2011, kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je prenehala po začetku uporabe ZVPSBNO, zato je presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevna ka povrnitev škode zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v celoti (z materialnopravnega in procesneopravnega vidika) podvržena določbam ZVPSBNO.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo glede zahtevka tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v višini 30.00,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2012 dalje.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da odločitev sodišča ni utemeljena in pravična. Povzema utemeljitev odločitve sodišča prve stopnje, nato pa navaja, da sodišče navajanj tožnika v tožbi in vlogah ni upoštevalo, da je odločitev nedopustna in nelogična, formalistična in arbitrarna. Osnova za uveljavljanje škode je dejstvo dolgotrajnega nerazumnega sojenja in že trajanje sojenja od leta 1994 do leta 2007 predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Uporaba pospešitvenih sredstev, ki naj bi jih imel tožnik na voljo od leta 2007 je neučinkovita, saj pospešitvena sredstva postopka ne pospešijo in se še dodatno izgublja na času. Vlaganje pospešitvenih sredstev v konkretnem primeru niti ne bi bilo smiselno. Pravico do nepremoženjske škode zaradi dolgotrajnega sojenja daje objektivno dejstvo, da je sodni postopek trajal nerazumno dolgo. Pospešitvena sredstva, ki naj bi jih imel tožnik na voljo v konkretnem primeru, ne pomenijo učinkovitega pravnega sredstva in EKČP določa, da že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgotrajnega sodnega postopka zadošča za priznanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče ni upoštevalo vseh pravno upoštevnih okoliščin v konkretnem primeru, saj tožnik ni z ničemer prispeval k dolgotrajnem sodnem postopku, temveč nasprotno. Tožnik meni, da primeri, ki se obravnavajo v sodni praksi, na katero se sklicuje sodišče, niso povem primerljivi z njegovim. Sodišče torej ni upoštevalo dejanskega objektivnega dejstva dolgotrajnosti postopka, ki ni bil posledica zaviralnih ravnanj tožnika, da je šlo za kazenski postopek in da na pospešitev postopka tožnik ne more vplivati, lahko le zavira postopek, temu nasprotno se tožnik zaviralnih sredstev ni posluževal. Določbe ZVPSBNO bi tako pomenile le teoretično učinkovita sredstva, ne pa tudi v praksi učinkovita sredstva, kot se zahteva tudi po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, enako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS. Zahteva se, da zakoni ne le formalno in teoretično priznavajo pravice, ampak dejansko in učinkovito izvrševanje teh pravic, pri čemer se pritožba sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča. Pravica tožnika se z zavrženjem zahtevka krši. Predlaga razveljavitev sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru, ko je bil kazenski postopek zoper tožnika končan po 1.1.2007, in sicer v letu 2011, in je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala po začetku uporabe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka na povrnitev škode zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v celoti (z materialnopravnega in procesnopravnega vidika) podvržena določbam ZVPSBNO. Ker ta v prvem odstavku 15. člena kot predpostavko za zahtevo oziroma prisojo pravičnega zadoščenja določa vložitev nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovnega predloga, tožnik pa v spornih zadevah ni vložil niti nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, niti (pred 1.1.2007) pospešitvenega sredstva v smislu 72. člena Zakona o sodiščih (ZS), je sodišče pravilno zaključilo, da procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje zahtevka na plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni izpolnjena in je tožbo v tem delu (glede 30.000,00 EUR) pravilno zavrglo kot nedopustno.

5. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi bila navedena sredstva neučinkovita in ne bi pospešila postopka. Neutemeljeno se sklicuje tudi na prakso Ustavnega sodišča RS ter Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj v konkretnem primeru ne gre za vsebinsko presojo, pač pa je sodišče del tožbe zavrglo, ker ni izpolnjena procesna predpostavka. Pri tem tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) določbe ZVPSBNO razume tako, da nudi odškodninskopravno varstvo tudi strankam sodnih postopkov, ki so se začeli pred 1.1.2007, a ob začetku uporabe ZVPSBNO še niso bili pravnomočno zaključeni. Od strank po teh postopkov zato zahteva, da se ravnajo po določbah ZVPSBNO in da pospešitvena in odškodninskopravna sredstva, ki jih je uvedel ZVPSBNO, uveljavljajo pred vložitvijo pritožbe na ESČP. Po stališču ESČP pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO strankam ni treba uveljavljati le, če se je sodni postopek, kateremu očitajo prekomerno trajanje, končal v prvih štirih mesecih po začetku uporabe ZVPSBNO (glej sklep VS RS, II Ips 374/2011). Glede na to, da se je postopek, ki mu tožnik očita prekomerno trajanje, zaključil šele v letu 2011, pa je presoja dovoljenosti in utemeljenosti tožnikovega zahtevka v celoti podvržena določbam ZVPSBNO. Sodišče prve stopnje je zato zaradi pomanjkanja procesne predpostavke tožbo glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku pravilno zavrglo in se v vsebino in utemeljenost zahtevka pravilno ni spuščalo.

6. Vse pritožbene navedbe, da v sodni praksi obravnavani primeri niso povsem primerljivi s tožnikovim, trditev, da tožnik ni z ničemer prispeval k dolgotrajnemu sodnemu postopku in o času trajanja sojenja, tako za presojo pravilnosti odločitve o zavrženju niso pravno relevantne. Tožnik bi pospešitvena sredstva, glede na ZVPSBNO, moral vložiti, vendar jih ni in te ugotovitve sodišča ne izpodbija.

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).