Jedro

Po določbi 401.a čl. ZPP je mogoče v roku iz tega člena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočno sodno odločbo izdano v sporu, ki se nanaša na pogodbo o prometu nepremičnine in le iz razlogov, ker ta pogodba po svoji vsebini ali namenu nasprotuje z ustavo določenim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali socialistične samoupravne družbe. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti pa ne izpodbija v letu 1965 sklenjenega pravnega posla (pogodbe) na podlagi katerega naj bi tožnika pridobila posest na sporni nepremičnini, ampak izpodbija procesno dejanje tožene stranke - pripoznavo tožbenega zahtevka - ki je enostranska, brezpogojna izjava nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen.

Sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na določbo 401.a čl. ZPP pa bi bilo po mnenju vrhovnega sodišča vprašljivo tudi v primeru, če bi zahteva za varstvo zakonitosti namesto pripoznave tožbenega zahtevka izpodbijala pogodbo o prometu nepremičnine iz razlogov,ki so navedeni v 401.a čl. ZPP.

Določba 401.a člena ZPP, ki omogoča javnemu (sedaj državnemu) tožilcu, da razen v rokih, ki jih ima na razpolago na podlagi 401. člena ZPP, zahteva preizkus že pravnomočnih sodnih odločb še v nerazumno dolgem roku iz 401.a člena ZPP, ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, saj javnega (sedaj državnega) tožilca neutemeljeno postavlja v priviligiran procesni položaj, obenem pa kar za dve leti od pravnomočnosti sodne odločbe povečuje pravno negotovost pravdnih strank, ki še dve leti po pravnomočnosti sodbe ne vedo, ali bo zahteva za varstvo zakonitosti vložena in če bo, kaj jim bo prinesla. Po 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ur. l. RS, št. 1/91) pa se v Republiki Slovenije do izdaje ustreznih predpisov lahko smiselno uporabljajo le tisti zvezni predpisi, ki ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da sta tožnika vsak do ene polovice solastnika nepremičnine parc. št. 216/3- stavbišče v izmeri 106 m2, k.o. in nato toženi stranki naložilo, da mora tožnikoma izstaviti listino, na podlagi katere bosta lahko svojo solastninsko pravico vpisala v zemljiško knjigo, ker bo sicer po preteku paricijskega roka tako listino nadomestila pravnomočna sodba.

Proti tej sodbi je vložil tedanji Javni tožilec Republike Slovenije na podlagi 401. a člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej zatrjeval, da je s strani sodišča prve stopnje izdana sodba na podlagi pripoznave v nasprotju s prisilnimi predpisi in sicer z določbo 1. in 2. odst. 88. člena zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in 31/93 - v nadaljevanju ZDEN), nasprotuje pa tudi moralnim načelom. Izjava tožene stranke o pripoznavi tožbenega zahtevka in v posledici te izjave tudi odločitev sodišča prve stopnje, je v nasprotju s prisilno določbo 88.čl. ZDEN, po kateri je nedopustno vsako razpolaganje z nepremičninami in premoženjem, glede katerega obstaja po določbah ZDEN dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim določilom, so nični. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila sporna nepremičnina po drugi svetovni vojni zaplenjena lastniku S.V. in vpisana kot splošno ljudsko premoženje. Za sporno nepremičnino tako obstaja dolžnost vrnitve. Zato ni dovoljeno razpolaganje z njo. Tega sta se očitno zavedali tudi obe pravdni stranki in zato nista predlagali vknjižbe na podlagi pogodbe, saj realizacija le te zaradi ničnosti ne bi bila mogoča. Z vložitvijo tožbe in takojšnjo pripoznavo tožbenega zahtevka sta skušali pravdni stranki doseči učinke, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in morali. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se ugodi, izpodbijana sodba na podlagi pripoznave razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki sta nanjo odgovorili.

Tožeča stranka je v odgovoru mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Tožnika sta sporno nepremičnino kupila že leta 1965 in jo od tedaj dalje tudi uživala kot svojo. Na sporni nepremičnini tedaj obstaja lastninska pravica, zato je vrnitev te nepremičnine tudi po določbah 51.čl. ZDEN izključena. Glede na povedano je tožena stranka tožbeni zahtevek tudi lahko pripoznala. Ker ne gre za spor, ki bi se nanašal na pogodbo o prometu nepremičnine, je tudi vprašljivo sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na določbo 401. a čl. ZPP. Zahteva za varstvo zakonitosti naj se kot neutemeljena zavrne ali pa kot prepozna zavrže. Tudi tožena stranka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti mnenja, da njeno procesno dejanje (pripoznava tožbenega zahtevka) ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Tožeča stranka je pridobila sporno nepremičnino v last in posest že veliko let pred uveljavitvijo ZDEN. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se zato ne ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni pravočasna.

Po določbi 401.a čl. ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 58/84) lahko vloži javni tožilec zoper pravnomočno sodno odločbo izdano v sporu, ki se nanaša na pogodbo o prometu z nepremičninami, v dveh letih zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi tega, ker pogodba po svoji vsebini ali namenu nasprotuje z ustavo določenim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali socialistične samoupravne družbe. Rok dveh let se šteje od dneva pravnomočnosti odločbe, če pa je bila zoper odločbo vložena revizija, pa od dneva, ko je bila izdana odločba revizijskega sodišča, s katero je bil postopek končan.

Na navedeno določbo ZPP se zahteva za varstvo zakonitosti izrecno sklicuje (in s tem dokazuje svojo pravočasnost), vendar pa po mnenju vrhovnega sodišča to sklicevanje ni utemeljeno (zahteva za varstvo zakonitosti pa ne pravočasno vložena).

Po določbi 401.a čl. ZPP je mogoče v roku iz tega člena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočno sodno odločbo izdano v sporu, ki se nanaša na pogodbo o prometu nepremičnine in le iz razlogov, ker ta pogodba po svoji vsebini ali namenu nasprotuje z ustavo določenim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali socialistične samoupravne družbe. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti pa ne izpodbija v letu 1965 sklenjenega pravnega posla (pogodbe) na podlagi katerega naj bi tožnika pridobila posest na sporni nepremičnini, ampak izpodbija procesno dejanje tožene stranke - pripoznavo tožbenega zahtevka - ki je enostranska, brezpogojna izjava nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen. To izjavo, ki pa ni pogodba kakršno ima v mislih določba 401.a čl. ZPP, bi bilo sicer tudi mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa le v roku iz 401. čl. ZPP. Ker proti sodbi na podlagi pripoznave ni bila vložena pritožba, je v obravnavanem primeru trimesečni rok iz 1. odst. 401. čl. ZPP začel teči v skladu z določbo iz 1. točke 2. odstavka 401. čl. ZPP. Ta pa je bil dne 8. 6. 1994, ko je bila vložena obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti, že zamujen. Sodba na podlagi pripoznave je bila namreč izdana dne 15. 7. 1992, pravdnima strankama pa vročena dne 20.7.1992 (tožeči stranki) oziroma 22.7.1992 (toženi stranki). Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna 7.8.1992 (od takrat dalje te sodbe ni bilo več mogoče izpodbijati s pritožbo), zato je trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti začel teči 8.8.1992 in se je iztekel že v mesecu novembru leta 1992. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena šele 8.6.1994, tedaj po preteku v zakonu določenega roka. Zato jo je moralo vrhovno sodišče zavreči (392. čl. ZPP v zvezi s 408. čl. ZPP).

Sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na določbo 401.a čl. ZPP pa bi bilo po mnenju vrhovnega sodišča vprašljivo tudi v primeru, če bi zahteva za varstvo zakonitosti namesto pripoznave tožbenega zahtevka izpodbijala pogodbo o prometu nepremičnine iz razlogov,ki so navedeni v 401.a čl. ZPP. Z dopolnitvijo zakona o pravdnem postopku, ki jo je sprejela Skupščina tedanje SFRJ na seji dne 31.10.1984, so bila z edino novelo (uveljavitvijo že omenjenega 401.a čl. ZPP) v procesno zakonodajo vnešena specifična pravila o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so javnemu tožilcu, predvsem zaradi nadzora nad prometom z nepremičninami v tedanji SAP Kosovo, omogočila kontrolo že pravnomočnih sodnih odločb v daljših rokih , kot pa so bili določeni v tedaj že veljavnem 401. čl. ZPP. SR Slovenija je že takrat takemu načinu kontrole pravnoposlovnega prometa z nepremičninami nasprotovala. Vendar pa vprašljivost uporabe določbe 401.a čl. ZPP v sedanji Republiki Sloveniji ni le posledica tega nasprotovanja, ampak je predvsem posledica presoje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da določba 401.a člena ZPP, ki omogoča javnemu (sedaj državnemu) tožilcu, da razen v rokih, ki jih ima na razpolago na podlagi 401. člena ZPP, zahteva preizkus že pravnomočnih sodnih odločb še v nerazumno dolgem roku iz 401.a člena ZPP, ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, saj javnega (sedaj državnega) tožilca neutemeljeno postavlja v priviligiran procesni položaj, obenem pa kar za dve leti od pravnomočnosti sodne odločbe povečuje pravno negotovost pravdnih strank, ki še dve leti po pravnomočnosti sodbe ne vedo, ali bo zahteva za varstvo zakonitosti vložena in če bo, kaj jim bo prinesla. Po 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ur. l. RS, št. 1/91) pa se v Republiki Slovenije do izdaje ustreznih predpisov lahko smiselno uporabljajo le tisti zvezni predpisi, ki ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije.

Tožena stranka povrnitve stroškov ni zahtevala. Izrek o tem, da mora stroške, ki so ji nastali zaradi vložitve odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti trpeti tožeča stranka sama, pa temelji na določbi 3. odst. 162. čl. ZPP.