Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba II Cpg 235/2018

ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CPG.235.2018 Gospodarski oddelek

pasivna legitimacija stvarna legitimacija podjemna pogodba (pogodba o delu) bančna garancija povrnitev stroškov izterjave
Višje sodišče v Ljubljani
29. junij 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Bančna garancija vzpostavlja zgolj obvezo banke nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. Ne vzpostavlja pa bančna garancija nobene obveznosti dajalca garancije (torej tožene stranke) nasproti tretjim osebam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (III. in IV. točka izreka odločbe) potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 110585/2016 z dne 28 10. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi (I. točka izreka odločbe) in postopek za znesek 123,00 EUR ustavilo (II. točka izreka odločbe). V preostalem delu (tj. za znesek 40,00 EUR, zakonske zamudne obresti in izvršilne stroške) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka odločbe) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 397,71 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka odločbe).

2. Zoper sodbo (III. in IV. točka izreka odločbe) se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru ni sporno, da je Občina T. tožeči strani naročila izvedbo posla – popravilo ključavnice. Tožeča stranka je naročeno delo opravila, nato pa plačilo za opravljeno delo (123,00 EUR) in strošek izterjave po prvem odstavku ZPreZP-1 skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zahtevala od družbe A. d. o. o., sedaj tožene stranke. Po prepričanju tožeče stranke je toženkina pasivna legitimacija v tem sporu podana, ker je tožena stranka Občini T. izročila bančno garancijo, po kateri bo ona krila vse stroške reklamacije.

6. Tožena stranka je dne 25. 11. 2016 plačala vtoževani račun št. 1204-16 v znesku 123,00 EUR. Ob tem je izrecno navedla, da to plačilo ne predstavlja priznanja terjatve niti po temelju niti po višini in da gre zgolj za posledico njene poslovne odločitve. Preostanku vtoževane terjatve, tj. plačilu stroškov izterjave po prvem odstavku 14. člen ZPreZP-1 ter zakonskih zamudnih obresti od tega stroška in glavnice po računu št. 1204-16, se je upirala, ker je vztrajala, da za njihovo plačilo ni pasivno legitimirana.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in kar niti ni bilo sporno), da med pravdnima strankama ni bila sklenjena podjemna pogodba, saj naročnica popravila ni bila tožena stranka, temveč Občina T. Po oceni sodišča prve stopnje zato za toženo stranko ne more nastati obveznost plačila, saj slovensko pravo pogodbe v škodo tretjega ne pozna. Dejstvo, da je tožena stranka Občini T. izročila bančno garancijo, pa po prepričanju sodišča prve stopnje ureja le pogodbeni odnos med toženo stranko, Občino T. in banko kot izdajateljico bančne garancije, in sicer bi Občina T. lahko od tožene stranke zahtevala odpravo napake, v kolikor slednja k odpravi le-te ne bi pristopila, pa bi Občina T. lahko zahtevala odpravo napake s strani tretjega (npr. tožeče stranke) in za tako nastali strošek unovčila bančno garancijo, če ji tožena stranka tega stroška ne bi plačala/vrnila (1083. člen ZOR). Vendar pa bi tudi v primeru unovčitve bančne garancije naročnica storitve še vedno bila Občina T. in ne tožena stranka. Posledično bi tožeča stranka kot izvajalec storitve morala račun v vsakem primeru izdati na Občino T. in od nje terjati plačilo za opravljeno storitev. Ker torej tožena stranka ni zavezanka za plačilo tožnikove storitve na podlagi podjemne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in Občino T., niti ni pripoznala takega dolga (kaj takega je tožena stranka izrecno zanikala), je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožeča stranka ni upravičena terjati stroškov po 14. členu ZPreZP-1, saj ne obstoji temeljno razmerje med strankama, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena terjati plačilo od tožene stranke in tako tožena stranka niti pojmovno ni mogla priti v zamudo s plačilom. Iz istega razloga je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek na povračilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice po vtoževanem računu in od zneska 40,00 EUR po ZPreZP-1. 8. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da so ti razlogi sodišča prve stopnje jasni, prepričljivi in se nanašajo na vsa pravno odločilna dejstva. Pritožbeni očitki o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso utemeljeni, kot tudi ne o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. T. i. "protispisnost" namreč obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tega pa pritožnica niti ne trdi. Pač pa le vztraja, da je tožena stranka pasivno legitimirana za plačilo, ker se je Občini T. zavezala, da bo krila vse stroške reklamacij ter ji kot zavarovanje predložila bančno garancijo (kar izhaja tudi iz dopisa Občine T.). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa ti dve okoliščini sami po sebi ne vzpostavljata pravne podlage, po kateri bi tožeča stranka pridobila pravico, da plačilo za storitev, ki ji jo je naročila Občina T., terja neposredno od tožene stranke. Ta zaveza pomeni zgolj to, da bi lahko Občina T. od tožene stranke zahtevala povračilo stroškov odprave napak, v kolikor jih ta sama ne bi hotela odpraviti.

9. Tudi navedbe pritožnice, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev na podlagi bančne garancije so materialnoravno zmotne. Bančna garancija vzpostavlja zgolj obvezo banke nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. Ne vzpostavlja pa bančna garancija nobene obveznosti dajalca garancije (torej tožene stranke) nasproti tretjim osebam.

10. Ker torej tožena stranka ni zavezanka za plačilo na podlagi podjemne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in Občino T., tudi ni pasivno legitimirana za plačilo stroškov po prvem odstavku 14. člena ZPreZP-1 in zakonskih zamudnih obresti od tega stroška in vtoževane glavnice. To velja ne glede na to, da je tožena stranka glavnico tekom postopka poravnala. Plačilo glavnice namreč ne pomeni pripoznave obresti (niti drugih vtoževanih stroškov), še zlasti, ker je kaj takega tožena stranka ves čas postopka izrecno zanikala (prim. tudi Komentar OZ, 2. knjiga, str. 501).

11. Končno tudi ni mogoče pritrditi pritožnici, da toženi stranki za ugovor zoper sklep o izvršbi, odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo pripada za vsako vlog po 100 namesto po 200 točk. Vrednost spornega predmeta namreč znaša 163,00 EUR, tj. preračunano v točke 355 točk, kar pomeni, da vrednost storitve po tabeli iz tar. št. 18 OT znaša 200 točk za posamezno vlogo (opcije 100 točk tar. št. 18 sploh ne predvideva).

12. Po zapisanem se izkaže, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia