Jedro

Utemeljeno lahko sodišče zavrne izvedbo predlaganega dokaza le kadar obstajajo opravičeni razlogi. Ti pa so podani samo takrat, kadar se predlaga izvedba dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega pravno nerelevantnega dejstva; kadar se predlaga izvedba dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano; kadar se predlaga izvedba popolnoma neprimernih dokazov in kadar so dokazi podani z namenom zavlačevanja ali če so ti prepozni.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so del nadaljnjih stroškov postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrneta primarni in podrejeni tožbeni zahtevek; da sta tožnika dolžna toženi stranki izročiti listino za vpis lastninske pravice na nepremičninah v vl. št. 369, k.o. B. in sicer do 9/10, v roku 15-ih dni po izdaji sodbe, da ne bo izvršbe in povrniti vse pravdne stroške postopka; oz. da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti vlaganja v nepremičnine v vl. št. 369 k.o. B. in sicer v višini 208.646,30 EUR in sicer v roku 15-ih dni po izidu sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, vse v roku 15-ih dni pod izvršbo ter povrniti vse pravdne stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15-ih dni povrne pravdne stroške v višini 1.836,00 EUR prvotoženi stranki in v višini 2.299,34 EUR drugotoženi stranki, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predvsem 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev. Opozarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj iz dokazov v spisu ne izhaja dejansko stanje, kot iz izreka sodbe, ob tem pa je sodišče prve stopnje na obstoj dejstev sklepalo le na podlagi obravnave dokazov toženih strank, ni pa preizkusilo dokaznih predlogov tožeče stranke, ki bi izkazovali nasprotno. Toženi stranki so bile kršene tudi pravice do enakopravnega obravnavanja. To pa je imelo za posledico tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala in dokazovala, da je bila najprej dogovorjena za nakup spornih nepremičnin. Tega pravnega posla pa ni bilo možno formalnopravno izpeljati zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka glede zemljišč. O tem je predložila tudi dokazilo – osnutek kupoprodajne pogodbe. S takratnim lastnikom nepremičnin so zato poiskali skupno rešitev in sicer so se dogovorili, da se formalno sklene najemna pogodba za dobo tridesetih let, po kateri bi v tridesetih letih tožeča stranka izplačala 450.000.000 ITL, kolikor znaša tudi realna vrednost vseh nepremičnin, z izplačilom zadnjega obroka pa bi postala tudi dejanski formalnopravni lastnik teh nepremičnin. Zaradi rapidnega spreminjanja zakonodaje tudi tega dogovora ni bilo možno izpeljati. Zato so sklenili letno najemno pogodbo, za katero je bilo dogovorjeno, da se bo podaljševala z aneksi, kupoprodajna pogodba pa bo med strankama sklenjena, ko bodo zakonske možnosti. Plačani obroki za kupnine bi se upoštevali kot plačilo ustreznega dela kupnine. Resničnost trditev tožeče stranke o dogovorjenem odkupu nepremičnin ter odkupu v smislu leasinga so razvidne iz listinskih dokazov, tožeča stranka pa je tudi predlagala zaslišanje oseb, ki so sodelovale pri dogovorih v zvezi z kupoprodajo. Sodišče teh dokazov ni izvedlo in je v zvezi s tem sprejelo stališče, da je neživljenjsko, da se v praksi nekaj dogovori, drugo pa napiše v pogodbi. S tem stališčem se tožeča stranka ne strinja. Tožeča stranka je v celotnem obdobju poleg plačevanja nesorazmerno visokega zakupa tudi ogromno vlagala v nepremičnine, česar pa ne bi počela, v kolikor ne bi bilo dogovora, kot ga je zatrjevala v tem postopku, predvsem pa ne v primeru, da bi bila res vsaka pogodba sklenjena le za leto dni in brez možnosti vračila vlaganj. V nepremičnine je vlagala v pričakovanju, da bo skladno z dogovorom postala (njihov) lastnik in iz tega razloga je tudi plačevala tako najemnino, ki bi se potem pobota. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič je bila tožeči stranki kršena pravica do kontradiktornega obravnavanja njene zadeve. Iz listinskih dokazov je lahko zaključiti, da obstaja podlaga za realno obravnavanje in upoštevanje trditev tožeče stranke in se lahko iz teh dokazov tudi sklepa na dejansko stanje, katerega bi še bolj razjasnila in potrdila zaslišanja predlaganih prič.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur.l. RS št.45/08). Zato se po 2.odst.130.čl. ZPP-D nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP - Uradno prečiščeno besedilo Ur.l. št.73/07. Sicer je pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.tč.2.odst.339.čl. ZPP. Iz izreka izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni, kot podredni tožbeni zahtevek, da sta tožnika dolžna toženi stranki izročiti listino za vpis lastninske pravice…oz. da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti vlaganja…, pri tem pa je iz uvoda sodbe razvidno, tako pa izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je kot tožnik v obravnavani zadevi opredeljena družba Z. d.o.o., kot toženi stranki pa sta navedeni R.S. in S.. Ker ob takem stanju izrek sodbe nasprotuje tako sam sebi, kot tudi razlogom sodbe je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da ugotovljeno kršitev odpravi.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi ugotovljenih absolutno bistvenih kršitev postopka se vsebinsko s pritožbenimi očitki niti ni ukvarjalo. Iz same pritožbe sicer niti niso jasno razvidni konkretni razlogi (če sploh in) s katerimi tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča glede primarnega zahtevka, v zvezi s podrednim zahtevkom pa bo moralo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju proučiti ali je bila tožeči stranki res kršena pravica do kontradiktornega obravnavanja, ko je kot nepotreben zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje prič, ki naj bi potrdile zatrjevan usten dogovor o prodaji in prenosu lastninske pravice po izteku dolgoročnega zakupa nanjo. Nedopustna zavrnitev dokaznega predloga namreč res lahko predstavlja kršitev pravice do izjave v postopku kot elementa pravice do kontradiktornega postopka. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo je pridržano sodišču, vendar pa je ta presoja omejena z ustavnim načelom, da je vsakomur omogočeno enako varstvo pravic v postopku pred sodišči. Glede na stališče Ustavnega sodišča RS imajo sicer sodišča diskrecijo glede odločitve o tem, katere izmed predlaganih dokazov bodo izvedla, vendar velja, da mora biti odločitev o neizvedbi predlaganega dokaza ustrezno obrazložena in utemeljena. Utemeljeno pa lahko sodišče zavrne izvedbo predlaganega dokaza le kadar obstajajo opravičeni razlogi. Ti pa so podani samo takrat, kadar se predlaga izvedba dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega pravno nerelevantnega dejstva; kadar se predlaga izvedba dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano (pri čemer pa ne sme sodišče zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem); kadar se predlaga izvedba popolnoma neprimernih dokazov in kadar so dokazi podani z namenom zavlačevanja ali če so ti prepozni (286.čl. ZPP). Ker je tožeča stranka trdila, da je vlagala v nepremičnine v pričakovanju, da bo skladno z dogovorjenim postala njihov lastnik, za to trditev, pa je predlagala zaslišanje konkretnih prič, bi težko sprejeli stališče, da izvedba teh dokazov ne bi služila ugotovitvi nekega dejstva, ki je pravno relevantno, ne glede na to, da je bilo v najemni pogodbi zapisano drugače. Ob taki trditveni podlagi tudi ni mogoče sprejeti stališča, da je predlagan dokaz neprimeren za ugotovitev konkretnega zatrjevanega dejstva, s pričami pa je načeloma tudi mogoče dokazati, da kljub zapisanemu, velja nekaj drugega, ker je bilo tako dogovorjeno. Zavrnitev predlaganih dokazov argumentirana s tem, da se je že prepričalo o nasprotnem, pa ni dopustno, saj to predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (3.odst 165.čl.ZPP). Pri ponovnem odločanju o stroških postopka pa bo moralo sodišče prve stopnje ustrezno upoštevati tudi navedbe stranskega intervenienta v njegovi vlogi z dne 14.04.2008 (l.št.120 spisa), ki bi jo sicer moralo presojati skozi določbe od 325.čl. do 327.čl. ZPP, ne pa jo predložiti kot pritožbo pritožbenemu sodišču.