Jedro

Invalidnina, ki predstavlja denarni prejemek, do katerega je zavarovanec upravičen v primeru telesne okvare, po svoji vsebini bližje odškodnini za nepremoženjsko škodo; tako stališče se je namreč že trdno izoblikovalo v sodni praksi, podpira pa ga tudi pretežni del pravne teorije(1). Zato se lahko nadomestilo za telesno okvaro upošteva zgolj pri prisoji denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri izgubi zaslužka, ki predstavlja obliko materialne škode, pa je ni mogoče upoštevati, in to niti v primeru, če je bila pri odškodnini za nepremoženjsko škodo oškodovancu izplačevana invalidnina neupravičeno spregledana

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se znesek 216,19 EUR (prej 51.807,23 SIT) nadomesti z zneskom 182,90 (sto dvainosemdeset 90/100) EUR (prej 43.827,53 SIT), v drugem odstavku izreka se v četrti alinei znesek 273,24 EUR (prej 65.478,21 SIT) nadomesti z zneskom 272,82 (dvesto dvainsedemdeset 82/100) EUR (prej 65.378,21 SIT) ter se v prvem in drugem odstavku izreka spremeni odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, tako da ta odstavka v celoti glasita: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova prikrajšanja iz izgube na zaslužku plačati znesek 182,90 (sto dvainosemdeset 90/100) EUR (43.827,53 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: 417,31 SIT (1,74 EUR) od 1.1.1999 dalje do plačila, 925,42 SIT (3,86 EUR) od 1.2.1999 dalje do plačila, 13,42 SIT (0,06 centov) od 1.9.2000 dalje do plačila, 13,42 SIT (0,06 centov) od 1.10.2000 dalje do plačila, 13,42 SIT (0,06 centov) od 1.11.2000 dalje do plačila, 13,42 SIT (0,06 centov) od 1.12.2000 dalje do plačila, 13,42 SIT (0,06 centov) od 1.1.2001 dalje do plačila,

2.392, 01 SIT (9,98 EUR) od 1.2.2001 dalje do plačila,

4.214,94 SIT (17,59 EUR) od 1.9.2001 dalje do plačila,

1.262,05 SIT (5,27 EUR) od 1.2.2002 dalje do plačila,

3.003,90 SIT (12,54 EUR) od 1.9.2002 dalje do plačila,

3.003,90 SIT (12,54 EUR) od 1.10.2002 dalje do plačila,

3.003,90 SIT (12,54 EUR) od 1.11.2002 dalje do plačila,

3.003,90 SIT (12,54 EUR) od 1.12.2002 dalje do plačila,

4.333,56 SIT (18,08 EUR) od 1.1.2003 dalje do plačila,

4.333,56 SIT (18,08 EUR) od 1.2.2003 dalje do plačila,

4.333,56 SIT (18,08 EUR) od 1.3.2003 dalje do plačila, 854,00 SIT (3,56 EUR) od 1.4.2003 dalje do plačila, 854,00 SIT (3,56 EUR) od 1.5.2003 dalje do plačila, 854,00 SIT (3,56 EUR) od 1.6.2003 dalje do plačila, 854,00 SIT (3,56 EUR) od 1.7.2003 dalje do plačila, 854,00 SIT (3,56 EUR) od 1.8.2003 dalje do plačila,

5.262,42 SIT (21,96 EUR) od 1.9.2003 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki še znesek 71,34 EUR (prej 17.095,13 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.095,13 SIT od 1.1.2004 dalje do plačila, znesek 232,19 EUR (prej 55.642,69 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 55.642,69 SIT od 1.1.2005 dalje do plačila, znesek 281,37 EUR (prej 67.427,65 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 67.427,65 SIT od 1.1.2006 dalje do plačila znesek 272,82 EUR (prej 65.378,21 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (tretji in četrti odstavek izreka)potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan tožniku iz naslova prikrajšanja iz izgube na zaslužku plačati znesek 216,19 EUR (prej 51.807,23 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od datumov, kot so le-ti podrobneje navedeni v prvem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje. Nadalje mu je naložilo, da je dolžan tožniku plačati še zneske: 71,34 EUR (prej 17.095,13 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2004 dalje do plačila, 232,19 EUR (prej 55.642,69 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2005 dalje do plačila, 281,37 EUR (prej 67.427,65 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2006 dalje do plačila ter znesek 273,24 EUR (prej 65.478,21 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 dalje do plačila (drugi odstavek izreka). Tožencu je sodišče prve stopnje še naložilo, da je dolžan iz naslova bodočega prikrajšanja pri dohodku od 1.1.2007 dalje tožniku plačevati odškodninsko rento v znesku 21,84 EUR mesečno, in sicer vsakega prvega dne v naslednjem mesecu, ko je izguba nastala, dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji, pri čemer je do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne zneske dolžan tožnik plačati tožencu v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila, v bodoče zapadle rentne obroke pa vsakega prvega dne v naslednjem mesecu, ko je izguba nastala (tretji odstavek izreka). Tožencu je sodišče prve stopnje še naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 452,92 EUR (četrti odstavek izreka). V presežku je bil tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen (peti odstavek izreka).

Zoper obsodilni del uvodoma navedene sodbe se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko v obrazložitvi sodbe ni zapisalo konkretnih ugotovitev izvedenca o višini prikrajšanja za posamezno obdobje, zaradi česar izreka sodbe na osnovi obrazložitve po prepričanju toženca ni mogoče preizkusiti. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa toženec izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izreku svoje sodbe ni pravilno definiralo obrestnega dela izreka, saj lahko zakonske zamudne obresti od eurskih zneskov na podlagi zakonskih določb tečejo šele od 1.1.2007 dalje, ne pa pred tem. Nadalje naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo višino razlike v dohodkih za leto 2006, saj je v izreku sodbe tožniku za to obdobje prisodilo znesek 273,24 EUR oz. 65.478,21 SIT, kar je v nasprotju z izračunom v izvedenskem mnenju, na katerega se sodišče sklicuje v obrazložitvi, v katerem je izvedenec razliko v dohodku za leto 2006 izračunal zgolj v višini 65.378,21 SIT (272,82 EUR). Isti pritožbeni razlog naj bi prvostopno sodišče zagrešilo tudi s tem, ko pri izračunu škode v dohodke tožnika ni vštevalo prejetega nadomestila za telesno okvaro (invalidnine); po prepričanju tožnika je namreč napačno stališče sodišča prve stopnje, da invalidnine ni mogoče upoštevati pri izračunu odškodnine za premoženjsko škodo. Ker se v konkretni zadevi nadomestilo za telesno okvaro tudi ni vštelo v odškodnino za nepremoženjsko škodo (kar bi bil po stališču sodišča prve stopnje sicer pravilen način vštevanja invalidnine), bo tožnik po prepričanju toženca neutemeljeno obogaten. Toženec še izpostavlja, da je iz izračunov izvedenca za vsa ta leta razvidno zgolj minimalno prikrajšanje tožnika pri plači, saj so bili tožnikovi mesečni prejemki, če bi upoštevali nadomestilo za telesno okvaro, višji, kot bi bili njegovi pričakovani dohodki, če do poškodbe ne bi prišlo, zato v konkretnem primeru po prepričanju toženca ne gre za prikrajšanje, ki bi utemeljevalo določitev mesečne rente. Toženec v povezavi s pritožbeno grajo odločitve o glavni stvari izpodbija tudi prvostopno stroškovno odločitev. Predlaga spremembo (izpodbijanega dela) sodbe sodišča prve stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je (razen glede zneska tožnikovega prikrajšanja pri plači v letu 2006) tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. V prvem odstavku izreka je sodišče prve stopnje sicer napačno seštelo posamezne prisojene zneske iz naslova izgube na zaslužku in tako tožencu v plačilo naložilo previsok znesek odškodnine iz tega naslova, kar pa je po prepričanju sodišča druge stopnje mogoče šteti zgolj kot očitno pisno pomoto, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z opustitvijo navedbe konkretnih izvedenčevih ugotovitev o višini prikrajšanja za posamezno obdobje. Sodišče prve stopnje je namreč izvedenčeve ugotovitve, na katere je oprlo svojo odločitev o višini tožnikove izgube na zaslužku v posameznem obdobju, dokaj izčrpno povzelo na straneh 5 in 6 obrazložitve svoje sodbe. Navedlo je celo podatke o znesku minimalne bruto plače v posameznem obdobju in vsakokratni višini tožnikovega mesečnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja za čas čakanja na delo, iz primerjave česar je izvedenec v svojem mnenju izračunaval višino tožnikovega prikrajšanja na zaslužku. Sodišče prve stopnje je tako že v okviru obrazlaganja dejanske podlage svoje odločitve povzelo izvedenčev izračun izgube na zaslužku za posamezno (načeloma mesečno) obdobje in nato še skupno prikrajšanje tožnika v posameznem letu. Pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na straneh 9 in 10) se je tako sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju zgolj sklicevalo na v sodbi že povzete ugotovitve izvedenca finančne stroke v tistem delu, v katerem jim je (upoštevaje zaključek o delnem zastaranju tožnikove terjatve – prvi odstavek obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 9) sledilo. Neutemeljena je zato toženčeva pritožbena graja, da izreka sodbe sodišče prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker naj obrazložitev prvostopne sodbe ne bi vsebovala vseh bistvenih elementov. Iz izreka prvostopne sodbe je namreč natančno razvidna višina tožnikovega prikrajšanja pri plači za posamezno mesečno, od leta 2003 do leta 2006 pa letno obdobje (ker je tako tožnik postavil svoj tožbeni zahtevek), iz obrazložitve tega dela prvostopne sodbe v povezavi s povzetimi (in v postopku na prvi stopnji razen glede neupoštevanja invalidnine sicer negrajanimi) izvedenčevimi zaključki, pa je mogoče natančno razbrati razloge za tako prvostopno odločitev.

Ob uradnem preizkusu zadeve je sodišče druge stopnje še opazilo, da je pri seštevanju posameznih tožencu v plačilo naloženih zneskov iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka v prvem odstavku izreka prvostopne sodbe očitno prišlo do računske napake. Tožencu v plačilo naloženi znesek (216,19 EUR oz. prej 51.807,23 SIT) je namreč višji od seštevka v prvem odstavku izreka navedenih posameznih mesečnih zneskov izgube na zaslužku, ki znaša le 182,90 EUR (43.827,53 SIT). Ker je taka računska napaka tožencu kot pritožniku v škodo, jo je sodišče druge stopnje ob obravnavanju njegove pritožbe odpravilo tako, da je tožencu v plačilo naloženi napačno izračunani znesek nadomestilo s pravilnim seštevkom posameznih zneskov prisojene izgube na zaslužku.

Ni mogoče slediti toženčevi smiselni pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko nadomestila za telesno okvaro (invalidnine), ki jo tožnik prejema, ni vštevalo med tožnikove dohodke. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje je invalidnina, ki predstavlja denarni prejemek, do katerega je zavarovanec upravičen v primeru telesne okvare, po svoji vsebini bližje odškodnini za nepremoženjsko škodo; tako stališče se je namreč že trdno izoblikovalo v sodni praksi, podpira pa ga tudi pretežni del pravne teorije(2). Zato se lahko nadomestilo za telesno okvaro upošteva zgolj pri prisoji denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri izgubi zaslužka, ki predstavlja obliko materialne škode, pa je ni mogoče upoštevati, in to niti v primeru, če je bila pri odškodnini za nepremoženjsko škodo oškodovancu izplačevana invalidnina neupravičeno spregledana. Slednje naj bi se zgodilo tudi v obravnavani zadevi, zaradi česar bo tožnik po prepričanju pritožbe neupravičeno obogaten. Sodišče druge stopnje pa ob tem dodaja, da je bila glede tožnikove odškodnine za nepremoženjsko škodo po podatkih priloženega spisa opr. št. sklenjena sodna poravnava, s katero se je toženec tožniku zavezal plačati znesek 2,500.000,00 SIT, glede na pravno naravo instituta sodne poravnave (vzajemne popustitve z namenom, da se prekine spor oziroma odpravijo negotovosti ter pred sodiščem v zvezi s spornim predmetom določijo vzajemne pravice in obveznosti – prvi odstavek 1089. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s prvim odstavkom 306. člena ZPP) pa je vendarle verjetno, da je bila tožniku izplačevana invalidnina pri pogajanjih upoštevana, česar pa iz same vsebine poravnave, ki predstavlja zgolj rezultat pogajanj, seveda ni mogoče razbrati.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja višine prisojene denarne rente, v okviru katere toženec pravzaprav graja le odločitev sodišča prve stopnje, da tudi pri tem delu zahtevka ni upoštevalo nadomestila za telesno okvaro (ki ga bo tožnik mesečno prejemal tudi v bodoče). Toženec izpostavlja, da je šlo že brez upoštevanja invalidnine vsa leta za zgolj minimalno prikrajšanje pri plači tožnika, če bi prejeto nadomestilo za telesno okvaro upoštevali, pa bi bili dejansko mesečni prejemki tožnika višji kot bi bili njegovi pričakovani dohodki, če do poškodbe ne bi prišlo. Glede opisane pritožbene graje neupoštevanja nadomestila za telesno okvaro velja tudi pri odločitvi o rentnem zahtevku, ki predstavlja obliko denarne odškodnine za bodoče prikrajšanje pri plači (torej odškodnino za premoženjsko škodo), že zgoraj obrazloženo. Ker razen navedene pritožbene graje toženec ni imel pripomb na izračun višine denarne rente, kot ga je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v četrtem odstavku obrazložitve na strani 10, sodišče druge stopnje v odločitev o mesečni renti v priznani mesečni višini 21,84 EUR ni posegalo, ampak jo je sprejelo kot pravilno odmerjeno.

Slediti pa je mogoče toženčevi smiselni pritožbeni graji zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je tožniku iz naslova izgubljenega oz. zmanjšanega zaslužka v letu 2006 prisodilo znesek 273,24 EUR oz. 65.478,21 SIT. Pri navedeni odločitvi je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, kot ga je le-ta oblikoval na glavni obravnavi dne 5.6.2007 upoštevaje ugotovitve izvedenca finančne stroke v dopolnitvi njegovega izvedenskega mnenja. Ob tem pa je tožnik očitno napačno prepisal po izvedencu ugotovljeni znesek izgube na zaslužku za leto 2006, ki po zaključkih v izvedenskem mnenju znaša 65.378,21 SIT, tožnik pa je z modificiranim tožbenim zahtevkom kot odškodnino za izgubljeni zaslužek od toženca za to obdobje terjal 65.478,21 SIT. Ker sodišče prve stopnje opisane tožnikove napake ni opazilo, ampak je tožnikovemu tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo, čeprav je sicer po izvedencu ugotovljeno prikrajšanje pri plači za posamezen mesec v letu 2006 pravilno povzelo (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 6), je s tem zagrešilo v toženčevi pritožbi uveljavljano zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Le-ta pa izvira zgolj iz zmotne presoje izvedenčevega pisnega izvedenskega mnenja v tem delu, zato jo je lahko sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 358. člena ZPP saniralo s spremembo sodbe sodišča prve stopnje v tem delu tako, da se iz naslova izgubljenega zaslužka za leto 2006 tožniku prisodi le znesek 272,82 EUR (65.378,21 SIT), torej višina po izvedencu ugotovljene izgube na zaslužku tožnika, v ostalem pa se tožbeni zahtevek tožnika zavrne (kot je sicer sodišče prve stopnje v presežku nad prisojenim odločilo v petem odstavku svoje sodbe).

Utemeljena pa je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v izreku svoje sodbe ni pravilno definiralo obrestnega dela izreka. Sodišče prve stopnje je namreč odškodnino za izgubo na zaslužku upoštevaje čas odločanja pravilno izrazilo v valuti euro, v katero so se v skladu s četrtim odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura – ZUE po uradni dolžnosti preračunali zneski, ki so se ob uvedbi eura (1.1.2007) glasili na tolar. Ker pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo še zakonske zamudne obresti od nastanka posameznega (mesečnega, od leta 2003 dalje pa letnega) zneska izgube na zaslužku dalje do plačila, lahko le-te upoštevaje, da v trenutku nastanka izgube na zaslužku euro v Sloveniji še ni bil zakonito plačilno sredstvo in se je tudi izguba zaslužka v tistem obdobju izražala v tolarskih zneskih, tečejo le od vsakokratnega tolarskega zneska izgube. Navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo sodbe sodišča prve stopnje v tej smeri (4. točka 358. člena ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje razen zgoraj opisane spremembe sodbe sodišča prve stopnje (nadomestitve zneska 273,24 EUR z zneskom 272,82 EUR) toženčevo pritožbo glede odločitve o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob praktično nespremenjenem pravdnem uspehu v prvostopno odmero pravdnih stroškov ni posegalo. Pritožbene stroške pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije tožnik sam.

op. št. 1 Npr. Strohsack, Obligacijska razmerja II, str. 202. op. št. 2 Npr. Strohsack, Obligacijska razmerja II, str. 202.