Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri tožniku je podana I. kategorija invalidnosti, ker je popolnoma nezmožen za delo. Pravica do invalidske pokojnine in njenega izplačevanja mu gre največ od nastanka I. kategorije invalidnosti (leta 2009), in ne že od leta 2004, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik krije stroške pritožbe sam.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2010 in odločba št. ... z dne 24. 8. 2010 ter da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 8. 1. 2004 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.
Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko ni upoštevalo, da je tožnik kot zavarovanec tožene stranke dne 8. 1. 2004 preko hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložil zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki ga je hrvaški nosilec socialnega zavarovanja posredoval toženi stranki zaradi ugotovitve pravice na podlagi slovenske zakonodaje. Temu zahtevku je priložil tudi hrvaško odločbo št. ... z dne 1. 6. 2005, s katero je bila sicer tožniku zavrnjena pravica do invalidske pokojnine, vendar zgolj iz razloga, ker tožnik na Hrvaškem ni dopolnil najmanj 12 mesecev zavarovalne dobe, pa čeprav je bila prva kategorija invalidnosti pri tožniku že tedaj podana. Hrvaški zavod je v svoji vlogi z dne 6. 5. 2009 naslovljeni na toženo stranko tudi podal zahtevek za obračun invalidske pokojnine od 8. 1. 2004 dalje, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo določbe 29. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum, Zakon o ratifikaciji sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, Ur. l. RS, št. 21-70/1997, št. 7-1/1998), ki med drugim določa, da se zahtevki, izjave ali pravna sredstva, ki se pri uporabi tega sporazuma ali pravnih predpisov ene države pogodbenice vložijo pri pristojnem organu, nosilcu ali drugi pristojni službi ene države pogodbenice, štejejo kot zahtevki, izjave ali pravna sredstva, vložena pri pristojnem organu, nosilcu ali drugi pristojni službi druge države pogodbenice. Zahtevek za dajatev, vložen po pravnih predpisih ene države pogodbenice velja tudi kot zahtevek za ustrezno dajatev po pravnih predpisih druge države pogodbenice, ki pride v poštev pri uporabi tega sporazuma. To ne velja, če vlagatelj zahtevka izrecno zahteva, da se uveljavljanje pravice do dajatve po pravnih predpisih druge države pogodbenice odloži. Zahtevke, izjave ali pravna sredstva, ki morajo biti po pravnih predpisih ene države pogodbenice v določenem roku vložene pri pristojnem organu, nosilcu ali drugi pristojni službi te države pogodbenice, lahko oseba vloži v enakem roku pri ustreznem pristojnem organu, nosilcu ali drugi pristojni službi druge države pogodbenice. Ob upoštevanju navedenih določb tako tožniku pripada pravica iz invalidskega zavarovanja z dnem vložitve zahtevka pri hrvaškem nosilcu socialnega zavarovanja, to je z 8. 1. 2004. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine šele od 21. 12. 2009 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške postopka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži v breme proračuna Republike Slovenije, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev o zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.
Sodišče prve stopnje je presoja drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 8. 2010. Z navedeno odločbo je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine v znesku … EUR na mesec od 21. 12. 2009 dalje. Odločeno je bilo tudi, da ponovni pregled pri invalidski komisiji ni potreben.
V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine že vse od 8. 1. 2004 dalje, ko je pri hrvaškem nosilcu socialnega zavarovanja vložil zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Hrvaški nosilec mu pravice ni priznal, to pa iz razloga, ker na Hrvaškem ni dopolnil nad 12 mesecev zavarovalne dobe. Zadeva je bila nato posredovana toženi stranki, ki je skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur.l. RS, 106/99 s spremembami) presojala, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, upoštevaje dopolnjeno zavarovalno dobo v Republiki Sloveniji, in sicer 9 let 11 mesecev in 11 dni, zavarovalno dobo dopolnjeno na Hrvaškem 1 mesec in 22 dni ter zavarovalno dobo dopolnjeno v Bosni in Hercegovini 2 leti 5 mesecev in 3 dni.
ZPIZ-1 v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena ker je star nad 50 let, - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).
Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka vprašanje invalidnosti ugotavljala v postopku, ki se je zaključil z izdajo odločbe opr. št. ... z dne 24. 8. 2010. Iz odločbe, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa je razvidno, da je bil tožnik z omenjeno odločbo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 21. 12. 2009 dalje in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločba je bila tožniku vročena 4. 6. 2010 in je postala dokončna in pravnomočna, saj zoper njo tožnik ni uveljavljal pravnih sredstev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo pravnomočno ugotovljeni datum nastanka prve kategorije invalidnosti, to pa je 21. 12. 2009. Datum nastanka invalidnosti je namreč pomemben pri vprašanju od kdaj naprej ima zavarovanec pravico do invalidske pokojnine. ZPIZ-1 namreč v 5. odstavku 156. člena določa, da pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti. Pokojnina pa pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pa se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj (157. ZPIZ-1). Vendar je tudi v tem primeru potrebno upoštevati datum nastanka I. kategorije invalidnosti, kajti zavarovanec ne more pridobiti pravice do izplačila invalidske pokojnine še pred nastankom prve kategorije invalidnosti. Kot je bilo že pojasnjeno je bila I. kategorija invalidnosti pravnomočno ugotovljena z 21. 12. 2009 dalje. To pa pomeni, da gre tožniku pravica do invalidske pokojnine in tudi do njenega izplačila največ od 21. 12. 2009 dalje, kot je to pravilno razsodilo sodišče prve stopnje pred njim pa tudi že tožena stranka.
Glede sklicevanja tožnika na Sporazum in s tem v zvezi na upoštevanje dejstev ugotovljenih v posameznih državah članicah podpisnicah tega Sporazuma, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v 24. členu Sporazuma urejeno upoštevanje dejstev, ki pa se ne nanaša na ugotavljanje invalidnosti. Vsaka država namreč samostojno s svojimi predpisi ureja vprašanje invalidskega zavarovanja, to pomeni, da tudi v primeru, če je hrvaški nosilec zavarovanja pri tožniku že ugotovil I. kategorijo invalidnosti pred 21. 12. 2009, to nikakor ne pomeni, da je tožena stranka pri odločanju vezana na ugotovitev tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je samostojno ugotavljala, ali je pri tožniku podana invalidnost upoštevaje določbe ZPIZ-1. Tožnik bi lahko odločitev od datuma nastanka I. kategorije invalidnosti izpodbijal v rednem postopku pri tožbeni stranki, oziroma v primeru negativne drugostopenjske odločbe tudi pred sodiščem, vendar tega ni storil. Odločba je tako postala pravnomočna. Pravnomočno odločbo pa sta bila dolžna upoštevati tako tožena stranka v predsodnem postopku, kot tudi sodišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.