Jedro

Slabo finančno stanje in nelikvidnost toženca sicer lahko pomeni objektivno slabšo možnost tožnika za izterjavo terjatev, vendar bi moral tožnik za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe navesti in dokazati še aktivno ravnanje toženca, ki bi bilo usmerjeno v odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem, s katerim bi postala izterjava terjatve onemogočena ali vsaj otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencu prepovedala nadaljnja obremenitev in odtujitev nepremičnin 5.E – stanovanje v tretji etaži s shrambo v prvi etaži, na naslovu …., vpisane pri vl. št. ... etažna lastnina ID stavbe ... in 6.E – stanovanje v tretji etaži s shrambo v prvi etaži, na naslovu ..., vpisanemu pri vl. št. ... etažna lastnina ID stavbe .... Zavrnilo je tudi tisti del predlagane začasne odredbe, po kateri bi se prepoved odtujitve in obremenitve navedenih nepremičnin vknjižila v zemljiški knjigi v vložku ... ID stavbe ..., po kateri bi izdana začasna odredba veljala še 60 dni po pravnomočnem zaključku tega individualnega delovnega spora. Zavrnilo je tudi tisti del predloga, s katerim je tožnik zahteval, da se toženi stranki naloži, da mu povrne stroške predloga in postopka za izdajo začasne odredbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku paricijskega roka.

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožnik sicer izkazal verjetnost terjatve, da pa ni uspel dokazati, da gre za edino premoženje toženca. Sodišče prve stopnje od tožnika neutemeljeno zahteva, da dokaže negativno dejstvo, ki bi ga z lahkoto ovrgel toženec, saj ta prav gotovo razpolaga s podatkom, ali je lastnik kakšnega drugega premoženja. Tožnik je za svoje trditve predložil njemu dostopne dokazne listine, to je izpisek AJPES, iz katerega izhaja, da so transakcijski računi toženca že obremenjeni ter izpiska iz zemljiške knjige, iz katerih prav tako izhaja, da je to premoženje obremenjeno, zaradi česar je podana realna nevarnost, da tožnik ne bo poplačan niti v primeru, če bo izdana predlagana začasna odredba. Sodišče prve stopnje je trditveno breme v tolikšni meri prevalilo na tožnika, da mu tožnik v nobenem primeru ne bi mogel zadostiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi toženčevo razpolaganje s premoženjem moralo biti bolj aktualno. Obe stanovanji sta obremenjeni s hipotekama v višini 477.719,00 EUR in 593.819,00 EUR. Zneska za več kot trikrat presegata vrednost povprečnega stanovanja. Zadnji obrok za plačilo nepremičnine, vpisane pri vl. št. 2704/5 je zapadel več kot 5 mesecev pred vložitvijo tožbe in ker še vedno ni predlagan izbris hipoteke, je očitno, da posojilo še ni poplačano. Tožnik je izkazal dejstvo ogroženosti toženčevega premoženja. Takšno premoženjsko stanje toženca dramatično otežuje možnosti tožnika, da pride do poplačila svoje terjatve. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe odločilno to, da tožnik ni izkazal, da sta stanovanji, obremenjeni s hipoteko, edino premoženje toženca, iz katerega bi se tožnik lahko poplačal. Navedeno res ne more biti odločilno dejstvo v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo predlagane začasne odredbe, vendar pa takšno napačno stališče sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu hkrati tudi pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti izpolnitvene nevarnosti, prav tako pa ni izkazal za verjetno, da bi toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Zgolj ti dve ugotovitvi pa v celoti zadoščata za utemeljeno zavrnitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, zato sploh ni bistveno, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je odločilno, da tožnik ni izkazal, da bi bili stanovanji, ki sta predmet predlagane začasne odredbe, edino premoženje, iz katerega bi se lahko poplačal. Glede na navedeno ni podana smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami ZPP, ki določajo trditveno in dokazno breme.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje za ugotavljanje dejanskega stanja ne more izvajati vseh dokazov, ki so predlagani v tožbi, temveč dejansko stanje, v obsegu, ki je potreben za odločitev o predlogu, ugotavlja na podlagi listin v spisu. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma če ga ni ugotovilo (340. člen ZPP). Okoliščine, na katere opozarja pritožba (višina hipotek, s katerimi sta obremenjeni obe stanovanji v primerjavi z njuno vrednostjo; zapadlost zadnjega obroka za stanovanje, vpisano pri vl. št. ...; verjetnost, da posojilo ni poplačano), ne morejo biti odločilna dejstva za odločitev o predlagani začasni odredbi. Ta dejstva ne izkazujejo niti tega, da je zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, onemogočena ali precej otežena uveljavitev tožnikove terjatve, še manj pa izkazujejo verjetnost, da bi toženec s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo. Navedeno pomeni, da zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki jih tožnik navaja v pritožbi, ni mogoče šteti, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj ta dejstva, niti v primeru, če bi bila ugotovljena, ne bi imela za posledico izdaje predlagane začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe drugega in tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami). Drugi odstavek 270. člena ZIZ kot pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve določa, da mora upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik z ničemer ni izkazal, da bi toženec nameraval odtujiti, skriti ali kako drugače razpolagati s premoženjem in da bi bila zaradi takšnega ravnanja lahko onemogočena ali precej otežena uveljavitev tožnikove terjatve. Kot ravnanja, ki bi bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve vtoževane terjatve, ni možno opredeliti tega, da sta obe nepremičnini obremenjeni s hipoteko. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da obremenitve obeh stanovanj s hipoteko ni mogoče šteti za takšno razpolaganje s premoženjem, ki bi bilo usmerjeno v onemogočanje oziroma oteževanje uveljavitve tožnikove terjatve v smislu citirane določbe drugega odstavka 270. člena ZIZ, saj so se te obremenitve zgodile pred nastankom tožnikovih terjatev.

V skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati izpolnitvene nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožnik česa takšnega v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval in tega ne uveljavlja niti v pritožbi, zato bi moral izkazati izpolnitveno nevarnost, v smislu določbe drugega odstavka 270. člena ZIZ, česar pa ni storil, zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo predlagane začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.