Jedro

Tožnik ne upošteva, da je bil toženi stranki s sodbo naložen ne le poziv tožnika na prejšnje delovno mesto, ampak tudi priznanje pravic na tem delovnem mestu. Napačno navaja, da je naloženo obveznost "pozvati nazaj na delovno mesto" (ki se sicer v sodni praksi pogosteje uporablja v zvezi z naloženo obveznostjo reintegracije delavca v delovno razmerje v posledici njegovega nezakonitega prenehanja) razumeti le tako, da ga mora tožena stranka sicer pozvati nazaj na delovno mesto, ključno pa naj bi bilo njegovo izbirno upravičenje, da to sprejme ali zavrne - da se torej na poziv odzove ali pa ne, kar pa ne drži.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke št. ... z dne 18. 7. 2016. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 163,86 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni podan zakonit razlog za tožnikovo premestitev. Tožena stranka ni pravilno uporabila 149. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). Pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki naj bi bila z izpodbijanim sklepom izvršena, toženi stranki ne nalaga izdaje sklepa o premestitvi, temveč ji nalaga, da tožnika pozove na delovno mesto, kot izhaja iz izreka sodbe. Tožena stranka je z izdajo nezakonitega sklepa prekoračila izrek pravnomočne sodbe. Tožena stranka bi lahko sodbo izvršila le tako, da bi tožnika pozvala na sporno delovno mesto, ne pa da je izdala sklep o premestitvi. Z razlago, da predstavlja izvršitev pravnomočne sodbe razlog za premestitev, je ustvarila nov razlog za premestitev, kar krši ustavno pravico do enakosti pred zakonom. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži njegove stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Predmetna zadeva se navezuje na pravnomočno zadevo (sodba Pdp 1137/2015 z dne 17. 3. 2016), v kateri je tožnik uspel s tožbenim zahtevkom, ki se je glasil: ''1. Sklep tožene stranke z dne 2. 6. 2011 o premestitvi tožnika in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 11. 2011 se razveljavita. 2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delovno mesto višjega kriminalista specialista (šifra delovnega mesta: ...) v A. oddelku Sektorja B. Policijske uprave C., ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta, v roku 15 dni.'' Tožnik je torej uspel razveljaviti premestitev na drugo delovno mesto in doseči tudi vrnitev na delovno mesto, s katerega je bil premeščen, skupaj s priznanjem vseh pravic, ki izhajajo iz tega delovnega mesta.

6. Tožena stranka je zaradi izvršitve naloženih obveznosti glede delovnega mesta šifra ... tožniku poslala v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 4. 2016. Ker ga ni podpisal, je izdala sklep o premestitvi z dne 18. 7. 2016 na sporno delovno mesto. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 21. 9. 2016 zavrnila. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa o premestitvi z izpodbijano sodbo zavrnilo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri njegovi nezakonitosti.

7. Četudi izvršitev sodbe ni izrecno predvidena kot razlog za premestitev javnega uslužbenca po določbah ZJU, to ne pomeni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Prvi odstavek 147. člena ZJU določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Navedena sodba, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku, pomeni vsaj njegovo privolitev za premestitev. Nenazadnje je tožnik po prejemu pravnomočne sodbe od tožene stranke 29. 3. 2016 zahteval, da se ga v 15 dneh pozove na delovno mesto šifra ... Tudi v dopisu z dne 13. 4. 2016 tožnik omenja, da bo za vrnitev na delovno mesto šifra ... potrebno skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi. Glede na to, da nato predloženega aneksa ni želel podpisati, je tožena stranka utemeljeno izdala izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje je iz tega sklepa pravilno razbralo tudi razlog poslovne narave, saj je bila tožena stranka dolžna tožnika vključiti v delovni proces na prejšnjem delovnem mestu, kar je bilo možno le tako, da ga na to delovno mesto premesti z delovnega mesta (šifra ...), ki ga je zasedel v vmesnem času.

8. Tožnik ne upošteva, da je bil toženi stranki s sodbo naložen ne le poziv tožnika na prejšnje delovno mesto, ampak tudi priznanje pravic na tem delovnem mestu. Napačno navaja, da je naloženo obveznost "pozvati nazaj na delovno mesto" (ki se sicer v sodni praksi pogosteje uporablja v zvezi z naloženo obveznostjo reintegracije delavca v delovno razmerje v posledici njegovega nezakonitega prenehanja) razumeti le tako, da ga mora tožena stranka sicer pozvati nazaj na delovno mesto, ključno pa naj bi bilo njegovo izbirno upravičenje, da to sprejme ali zavrne - da se torej na poziv odzove ali pa ne, kar pa ne drži. 9. Iz navedenih okoliščin primera, ki kažejo na zakonitost izpodbijanega sklepa, ne izhaja zloraba instituta premestitve in tudi ne kršitev ustavne pravice do enakosti.

10. Tožnikovo sklicevanje o možnosti šikaniranja na spornem delovnem mestu za presojo izpodbijanega sklepa niso pomembne. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se do tega ni natančneje opredeljevalo.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).