Jedro

Določba 23. člena ZUS pri stroških razlikuje, ali gre za spor o zakonitosti akta ali za spor zaradi posega v ustavne pravice. Pri slednjem veljajo določbe ZPP. Podana je nejasnost v razlogih sklepa če se sodišče sklicuje na obe vrsti spora.

Izrek

Pritožbi se ugodi, druga točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2117/2002-19 z dne 12.3.2003 se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom navedenega sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikov za povrnitev stroškov postopka (v točki 1. sklepa je zaradi umika tožbe postopek ustavilo). V obrazložitvi izpodbijane odločitve navaja, da po določbi 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Zaradi umika tožbe je sodišče postopek ustavilo. Po določbi 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker je v obravnavanem primeru tožeča stranka, kot izhaja iz obrazložitve k prvi točki izreka, umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, oziroma ko je odpadel razlog za konkretno tožbo v upravnem sporu, trpi vsaka stranka tega spora svoje stroške postopka.

Tožniki v pritožbi zoper navedeno odločitev vlagajo pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1. in 2. točki 72. člena ZUS. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da ugodi zahtevi za povrnitev stroškov postopka ter naloži toženi stranki, da je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka na prvi stopnji z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa prvostopenjskega sodišča do plačila ter stroške pritožbenega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. Nepravilno se sklicuje na določbo 1. odstavka 158. člena ZPP, saj povračilo stroškov zahtevajo tožniki, ne pa tožena stranka. Ta določba sploh ne pride v poštev. Zmotno je sodišče uporabilo tudi določbe 23. člena ZUS. Oprlo se je na 3. odstavek navedenega člena, čeprav tožniki niso sprožili upravnega spora, v katerem naj bi sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta, namesto da bi uporabilo določbo 1. člena 23. člena ZUS. Zahtevali so odločitev o zakonitosti dejanj tožene stranke, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (ker ni zagotovljeno drugo sodno varstvo). O stroških postopka je potrebno odločiti v skladu z določbami ZPP (1. odstavek 23. člena ZUS, 1. odstavek 16. člena ZUS). Tožbo so vložili zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke pri zbiranju podatkov o premoženjskem stanju sodnikov. Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. U 2117/2002 z dne 2.12.2002 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki do uveljavitve akta iz 2. odstavka 14. člena Zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, najkasneje pa do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, prepovedalo nadaljnjo obdelavo podatkov o premoženjskem stanju tožnikov. Tožniki so tožbo 5.3.2003 umaknili, ker so dan pred tem, to je 4.3.2003, iz objave v Uradnem listu (št. 21/2003) zvedeli, da je tožena stranka 13.2.2003 sprejela Poslovnik o načinu dela Sodnega sveta Republike Slovenije po Zakonu o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo (Uradni list RS, št. 21/2003 z dne 28.2.2003). S sprejemom in objavo navedenega poslovnika je tožena stranka odpravila poseg v ustavne pravice tožnikov in vzpostavila zakonito stanje. Tožba je bila umaknjena zato, ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek in odpravila poseg v ustavne pravice tožnikov oziroma nezakonito stanje. Smiselno to pomeni, da je tožbeni zahtevek pripoznala. Tožniki so upravičeni do povračila stroškov v skladu z določbami 158., 154. in 155. člena ZPP. Izpolnitev zahtevka po vložitvi tožbe pomeni, da so tožniki v upravnem sporu uspeli. Tožba je bila potrebna in je očitno prispevala k vzpostavitvi zakonitega stanja v zvezi z uporabo 25. člena novele Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 67/2002). Sodna praksa višjih sodišč je večkrat zavzela stališče, da so tožniki upravičeni do povračila stroškov postopka, ki so nastali pred toženčevo izpolnitvijo zahtevka, če tožbo umakne potem, ko je toženec zahtevek izpolnil. Priglašajo stroške za sodne takse, provizijo, overitev fotokopij v skupnem znesku 56.400,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijanega sklepa sklicuje po eni strani na 3. odstavek 23. člena ZUS, po drugi strani pa na določbe 1. odstavka 158. člena ZPP. Toda navedena določba ZUS se nanaša na upravni spor, v katerem se odloča le o zakonitosti upravnega akta in na spore med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter spore med njimi in nosilci javnih pooblastil. Določbe ZPP o stroških pa se v skladu z določbo 1. odstavka 23. člena ZUS pri odločanju o stroških upravnega spora uporabljajo, če sodišče odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, torej tudi tedaj, kadar gre za varstvo ustavnih pravic. Da pa gre za takšen spor, izhaja tako iz tožbe kot iz sklepa istega sodišča z dne 2.12.2002, ko je odločalo o začasni odredbi.

Glede na navedeno so zato po presoji pritožbenega sodišča razlogi izpodbijanega sklepa nejasni in sami s seboj v nasprotju. Izpodbijani sklep ima zato takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Podana je zato bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep na podlagi 73. in 68. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.