Jedro

Ker je bilo o pravici do invalidske pokojnine odločeno s pravnomočno odločbo, s katero je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine, od njene vročitve pa je preteklo več kot 3 leta, se zahteva tako v primeru, da gre za zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni oziroma za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot v primeru, da gre za predlog za obnovo postopka, edino lahko zavrže. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP enako (razen v določenih primerih) ravna organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka in predlog zavrže, če ugotovi, da je od dokončnosti odločb, ki jih želi obnoviti, preteklo več kot 3 leta. Zato je sodišče prve stopnje, ki je sicer drugače kot toženec, ki je štel, da gre za novo zahtevo, štelo, da je tožnik predlagal obnovo postopka, utemeljeno zaključilo, da je bila zahteva pravilno zavržena, in da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka, v delu, ki se nanaša na invalidnost I. kategorije zaradi posledic poklicne bolezni in na pravico do odmere invalidske pokojnine s pričetkom izplačevanja od 28. 4. 2014, razveljavi in tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 18. 4. 2014 in sklep toženca št. ... z dne 14. 7. 2014 ter se tožniku, invalidu I. kategorije invalidnosti prizna pravica do razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni in pravica do odmerjene invalidske pokojnine v primerih poklicne bolezni z začetkom izplačevanja od 28. 4. 2014, zapadle obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokrat izplačane razlike med staro in novo odmerjeno pokojnino, v 8 dneh, po poteku 15 dnevnega paricijskega roka. Obenem je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je leta 1965 zadobil hujšo poškodbo na delovnem mestu in sicer močne udarce po glavi, zaradi katerih je imel hude bolečine v vratu, v desni lopatici, v obeh nogah, omrtvičeni obe roki ter boleče prste. Še danes po več kot 50 letih, ima bolečine in omotico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo toženca z dne 21. 1. 1976 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 7. 1975. Citirana odločba je bila nato z odločbo z dne 30. 12. 1981 spremenjena tako, da je bila tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 12. 1981 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Nato pa je toženec tožnika v zvezi z njegovo zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine, z odločbo z dne 20. 3. 1989 od 18. 12. 1988 razvrstil v I. kategorijo invalidnosti in mu s 1. 7. 1988 ponovno odmeril invalidsko pokojnino. Citirana odločba z dne 20. 3. 1989, ki je bila odpravljena 21. 3. 1989, je postala dokončna in pravnomočna. Dne 15. 1. 2014 pa je tožnik pri tožencu vložil prošnjo za obnovitev postopka v zvezi z invalidsko upokojitvijo ter navajal, da je bil na delovnem mestu mučen, trpinčen in pretepen. Menil je, da je invalidnost posledica poklicne bolezni in predlagal, da se to upošteva pri njegovi upokojitvi.

6. Takšno zahtevo je toženec s sklepom opr. št. ... z dne 18. 4. 2014 na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavrgel. Z dokončno odločbo št. ... z dne 14. 7. 2014 pa je toženec citirani sklep o zavrženju zahteve za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, potrdil in zavrnil tožnikovo pritožbo, ker je zaključil, da je bilo o pravici do invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno, nazadnje s sklepom Odbora za uveljavljanje pravic v B. št. ... z dne 20. 3. 1989. Citirana odločba in sklep sta predmet presoje v tem postopku.

7. Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikovo prošnjo, vloženo pri tožencu dne 15. 1. 2014 štelo kot predlog za obnovo postopka in hkrati presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb toženca, s katerim je bila tožnikova zahteva zavržena.

9. Skladno z drugim odstavkom 267. člena ZUP enako ravna organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka in predlog zavrže, če ugotovi, da je od dokončnosti odločb, ki jih želi obnoviti, preteklo več kot 3 leta. Po preteku 3 let se namreč obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova postopka tudi po preteku 3 let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP.

10. Ker je bilo v tožnikovem primeru o pravici do invalidske pokojnine odločeno že s pravnomočno odločbo št. ... z dne 20. 3. 1989, s katero je pridobil pravico do invalidske pokojnine, od vročitve citirane odločbe pa je preteklo več kot 3 leta, se tožnikova zahteva tako v primeru, da gre za zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni oziroma za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot v primeru, da gre za predlog za obnovo postopka, edino lahko zavrže, zato je sodišče prve stopnje, ki je sicer drugače kot toženec štelo, da je tožnik predlagal obnovo postopka, utemeljeno zaključilo, da je toženec pravilno tožnikovo zahtevo z dne 15. 4. 2014 zavrgel in da sta izpodbijani odločbi, kljub različnim pravnim podlagam, pravilni in zakoniti. Torej je toženec pravilno tožnikovo zahtevo z dne 15. 1. 2014 zavrgel. 11. Sodišče je glede na vse navedeno utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 18. 4. 2014 in z dne 14. 7. 2014, zaradi česar je v tem delu pritožba neutemeljena. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da za odločanje o zahtevi, ki jo je tožnik vložil 15. 1. 2014, pogoji za vsebinsko obravnavanje zadeve niso bili izpolnjeni. Ker pa je s tako odločitvijo v delu, ko je sodišče prve stopnje hkrati zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku, invalidu I. kategorije invalidnosti, prizna pravica do razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni in pravica do odmere invalidske pokojnine v primerih poklicne bolezni z začetkom izplačevanja od 28. 4. 2014, zapadle obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokrat izplačane razlike med staro in novo odmerjeno pokojnino, v nasprotju, je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, skladno s prvim odstavkom 351. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka v tem delu razveljavilo in v tem obsegu tožbo zavrglo.