Jedro

V konkretnem primeru ni sporen obseg gradnje, niti to, da tožnik kot investitor zanjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, zato se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj. Iz njih izhaja, da obravnavana gradnja, ker ne gre za enostavne objekte, ne bi smela biti izvedena brez predpisanega dovoljenja, zaradi česar je bilo treba izreči inšpekcijske ukrepe, ki jih v primeru nelegalne gradnje predvideva ZGO-1. Na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati kasneje nastale okoliščine, tako tudi ne v tožbi zatrjevana pridobitev gradbenega dovoljenja z dne 28. 1. 2014 za postavitev krmišč kot nezahtevnih objektov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na kmetijskem zemljišču parc. št. 1229 in 1238 k.o. ..., in sicer: objekta za rejo živali, izvedenega v dveh vzporednih nizih sestavljenih boksov, vsakega v tlorisni izmeri 59,65 m x 3,65 m, s podaljškom napušča v širini 1,5 m na eni in 0,4 m na drugi strani; tlakovanja iz betonskih tlakovcev in betonskih robnikov v tlorisni izmeri 68,5 m x 10,5 m (na njem je objekt za rejo živali z vgrajenimi energetskimi infrastrukturnimi priključki); armiranobetonskega gnojišča 7,45 m x 7,2 m z armiranobetonskimi stenami višine do 2,4 m. Naložila mu je, da takoj po vročitvi te odločbe ustavi njihovo gradnjo (1. točka izreka), da jih v roku 60 dni od njenega prejema odstrani in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi (3. točka), navedeno, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da ukrepi temeljijo na 152. in 158. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Upravni organ je med drugim zavrnil tožnikovo stališče, da osrednji objekt predstavlja krmišče, pri čemer se je oprl na definicijo krmišča v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba/2008).

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil 3. točko izreka prvostopenjske odločbe in jo nadomestil z novo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da bi moral tožnik tudi po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/2013) imeti gradbeno dovoljenje, saj objektov zaradi dimenzij ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da sta bila ogleda na obravnavanih zemljiščih (opozarja, da ta sodijo v k.o. ...) v decembru 2012 in marcu 2013 opravljena v zvezi z gradnjo kozolcev toplarjev, prvi ogled v zvezi z utrditvijo terena in postavitvijo ogrodij za posamezna krmišča pa šele 19. 7. 2013, to je v času veljavnosti Uredbe/2013. Ko je postavljal ogrodja za krmišča, je bil glede na opis krmišča prepričan, da postavlja ogrodja za enostavne objekte. Meni, da odločba temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je inšpektor krmišča obravnaval kot objekte po neveljavni Uredbi/2008, ki zanje določa povsem drugačno „obliko izvedbe“. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da je predmet preizkusa v tem upravnem sporu zakonitost inšpekcijske odločbe, temelječe na dejanskem in pravnem stanju v času njene izdaje. Na odločitev v tej zadevi zato ne morejo vplivati kasneje nastale okoliščine, tako tudi ne v tožbi zatrjevana pridobitev gradbenega dovoljenja z dne 28. 1. 2014 za postavitev krmišč kot nezahtevnih objektov. Enako velja za odločanje drugostopenjskega organa. Tudi če bi tožnik v pritožbi navedel, da je po izdaji inšpekcijske odločbe pridobil gradbeno dovoljenje – pa tega v konkretnem primeru ni, saj je glede na čas vložitve v njej povedal le, da je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja –, pritožbeni organ tega ne bi mogel upoštevati. Izdano gradbeno dovoljenje bo lahko v tej zadevi imelo vpliv na nadaljnje vodenje inšpekcijskega postopka (konkretno na izvršitev izdane odločbe), če bo inšpektor ugotovil, da se gradbeno dovoljenje nanaša prav na objekte, ki so bili predmet inšpekcijskega nadzora.

Tožnik v svoji pritožbi ni zatrjeval napačne navedbe katastrske občine, v kateri ležijo zemljišča gradnje, zato sodišče tega dejstva ne more upoštevati. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Upravni organ naj zato preveri možnost odprave morebitne napake s popravnim sklepom.

ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena), brez njega pa le gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek 3. a člena). Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Ker v konkretnem primeru ni sporen obseg gradnje, niti to, da tožnik kot investitor zanjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj. Iz njih izhaja, da obravnavana gradnja, ker ne gre za enostavne objekte, ne bi smela biti izvedena brez predpisanega dovoljenja, zaradi česar je bilo treba izreči inšpekcijske ukrepe, ki jih v primeru nelegalne gradnje predvideva ZGO-1. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe dodaja: Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je gradbeni inšpektor že 1. 3. 2013 opravil inšpekcijski pregled, o tem napravil fotografije in sestavil zapisnik, v katerem je navedel ugotovitve o tedaj že postavljenem montažnem kovinskem objektu s pregrajenimi tremi boksi za konje (navedene so tudi ostale specifikacije tega objekta). Na podlagi tega je bilo tožniku najprej 14. 3. 2013, zaradi nepravilnega vabljenja pa ponovno 21. 8. 2013, poslano vabilo, naj se zglasi v zvezi z gradnjo pritličnega hleva za konje iz kovinskega ogrodja z lesenimi pregradnimi stenami v dveh vzporednih vrstah v tam navedenih dimenzijah in v navedenem odmiku zahodno od zgrajenega dvojnega kozolca ter v zvezi z gradnjo armiranobetonskega gnojišča. Glede na navedeno je treba zavrniti tožnikovo navedbo, da ogled z dne 1. 3. 2013 ni bil v nikakršnih povezavi s postavitvijo spornih objektov, ker da jih takrat še ni postavljal. Posledično je neutemeljena tudi sicer povsem pavšalna tožbena trditev, da je začel z gradnjo šele po uveljavitvi Uredbe/2013 (torej po 9. 3. 2013 – 12. člen uredbe).

Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je pri ugotavljanju, ali tožnik potrebuje gradbeno dovoljenje ali ne, uporabil v začetku gradnje veljavno Uredbo/2008. Pri tem res ni preizkusil dopustnosti gradnje brez gradbenega dovoljenja še z vidika v času izdaje izpodbijane odločbe veljavne Uredbe/2013, vendar je to pomanjkljivost odpravil drugostopenjski organ in glede na dimenzije objektov, ki med strankama niso sporne, ugotovil, da ne ustrezajo enostavnim objektom po Uredbi/2013. Tej presoji (da so enostavni objekti le tisti iz priloge 2 Uredbe/2013 in da imata po njeni 18. točki „enostavno“ krmišče in gnojišče površino do 40 m2, kar je v tej zadevi preseženo) tožnik v tožbi ne oporeka. To pa pomeni, da tudi v primeru, če bi se objekt, v odločbi poimenovan kot objekt za rejo živali, obravnaval kot krmišče, o katerem govori tožnik, ne bi šlo za enostavni objekt. Drugih argumentov, s katerimi bi bilo mogoče izpodbiti sporno odločbo (sploh kar zadeva armiranobetonsko gnojišče in tlakovanje, saj se ukvarja le s t. i. krmiščem – spornim objektom za živali) tožnik ne navaja.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.