Jedro

Sicer je res, kar zatrjuje pritožnik, da so predmeti, ki jih je obtoženec izročil na poziv policistov, fizični dokaz, ki je obstajal neodvisno od obtoženčeve volje in katerega je policist zaznal že pred pozivom za izročitev, vendar glede na to, da je nedvomno obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi moral biti obtoženec pred pozivom za izročitev, po drugem odstavku 52. člena ZNPPol poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Njegova izročitev pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da je obtoženec v torbico skril manjšo PVC vrečko in alu zavitek, v vozilu pa je bilo več pripomočkov za uživanje prepovedane droge, kar je nedvomno sporočalo, da je storil kaznivo dejanje ali prekršek.

Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se po uradni dolžnosti iz sodnega spisa izločijo uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 27. 8. 2018 (list. št. 5), potrdilo o zasegu predmetov z dne 27. 8. 2018 (list. št. 6), poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah z dne 10. 9. 2018 (list. št. 7 do 8), uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 27. 9. 2018 (list. št. 9) ter zapisnik o zaslišanju priče z dne 18. 12. 2019 (list. št. 41) ter da se po pravnomočnosti tega sklepa izločeni dokazi in nepobeljene listine zaprejo v poseben ovitek in shranijo ločeno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje državni tožilec, iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko prvega odstavka in drugim odstavkom 371. člena ZKP ter v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, tj. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Na vloženo pritožbo je odgovoril zagovornik obtoženega. Zavzema se za zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvah, da se je kritičnega dne obtoženec kot sopotnik nahajal v vozilu, ki ga je vozil A. A.; da sta policista v trenutku, ko sta pristopila do vozila, opazila obdolženca kot sopotnika, ki je v roko prijel manjšo PVC vrečko ter alu zavitek ter ju skril v torbico, ki jo je imel pripeto na pasu; da sta policista med postopkom ugotavljanja identitete v vozilu zaznala več pripomočkov za uživanje prepovedanih drog; da sta policista obtoženega na podlagi 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) pozvala k izročitvi prepovedanih predmetov, ki jih je pred tem skril v torbico; da tudi iz izpovedbe policista B. B. v preiskavi izhaja, da je med kontrolo opazil, da so v odprtih predalih vozila pripomočki za uživanje prepovedanih drog - rizle, majhne škarjice in alu zavitki, da je voznik pred tem skril vrečko in zavitek v torbico in da je zato bil pozvan, da izroči, kar je prepovedano. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v času poziva obtožencu k izročitvi predmetov že bil osredotočen sum, da je storil bodisi kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, bodisi prekršek po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD).

6. V nadaljevanju je prvo sodišče ugotavljalo, ali je bil obtoženec pred pozivom oziroma ob pozivu poučen po določilu četrtega odstavka 148. člena ZKP in ugotovilo, da iz nobenega dokumenta, ki izvira iz predkazenskega postopka, ni razvidno, da bi bilo na njem zabeleženo, da je obtoženec oziroma takrat še osumljenec prejel ustrezen pravni pouk, saj to ne izhaja niti iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 27. 8. 2018, niti iz potrdila o zasegu predmetov z dne 27. 8. 2018. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da so bili v izreku sklepa navedeni dokazi pridobljeni s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo in da posledično nanje ni mogoče opreti sodbe, zaradi česar je predsednik senata, po določilu tretjega odstavka 285. e člena ZKP, iz spisa izločil te dokaze.

7. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje sledilo novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča glede izločanja dokazov, ki so bili pridobljeni z zasegom predmetov brez predhodnega pravnega pouka o privilegiju zoper samo obtožbo, ki izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020, I Ips 88506/2010 z dne 15. 10. 2020 in sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 17143/2015 z dne 8. 3. 2021 ter številnih drugih. Privilegij zoper samoobtožbo se namreč razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije in s tem podajo neverbalnih prispevkov k dokaznemu gradivu, če se izročitev predmeta ali listine po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja tako približa obdolženčevi izjavi, s katero bi se obremenil. Za razliko od podajanja izjave storilec na vsebino oziroma lastnosti predmeta ne more več vplivati in ne more voljno oblikovati informacij, ki jih posreduje organom postopka, podobno kot pri izjavi, pa gre tudi pri izročitvi predmetov za ravnanje, ki ga obdolženec voljno obvladuje, saj ima izročitev predmeta podoben pomen kot podajanje izjav, torej aktivno sodelovanje pri zagotavljanju dokaznega gradiva zoper sebe.

8. Tako je sicer res, kar zatrjuje pritožnik, da so predmeti, ki jih je obtoženec izročil na poziv policistov, fizični dokaz, ki je obstajal neodvisno od obtoženčeve volje in katerega je policist zaznal že pred pozivom za izročitev, vendar glede na to, da je nedvomno obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi moral biti obtoženec pred pozivom za izročitev, po drugem odstavku 52. člena ZNPPol poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Njegova izročitev pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da je obtoženec v torbico skril manjšo PVC vrečko in alu zavitek, v vozilu pa je bilo več pripomočkov za uživanje prepovedane droge, kar je nedvomno sporočalo, da je storil kaznivo dejanje ali prekršek. Dejstvo, ali je bil poziv policista na izročitev predmetov v dani situaciji podkrepljen s kakršnokoli grožnjo sankcije oziroma ali je obtoženec predmete izročil pod prisilo ali grožnjo, v obravnavanem kontekstu niso pomembne.

9. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bilo ravnanje policista B. B. dejansko osredotočeno na izročitev prepovedanih predmetov in da bi policist v primeru, če obtoženec takrat predmetov ne bi izročil, lahko odločil skladno z določili četrtega odstavka 52. člena ZNPPol ter izvedel pregled obtoženca ter upoštevaje mesto, kamor je obtoženec spravil predmete (v torbico pripeto okoli pasu), z rokami pretipal torbico in zasežene predmete našel na ta način. Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen.1 Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol. V takem primeru bi nedvomno policist pred pozivom obtožencu na izročitev predmetov moral podati pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, saj nenazadnje na to napotuje tudi šesti odstavek 52. člena ZNPPol. Ta določa, da v primeru, če policisti med pregledom najdejo predmet, ki mora biti zasežen na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopek, zakona, ki ureja postopek o prekršku, ali na podlagi drugega zakona, nadaljujejo postopek po teh predpisih, pri čemer pa četrti odstavek 220. člena ZKP določa, da lahko policisti predmete zasežejo, če postopajo po 148. členu ZKP, torej tudi ob upoštevanju četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki nalaga obveznost podaje pravnega pouka pred pozivom na izročitev predmetov, če naj bo ta prostovoljna.2

10. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku policijskega postopka pred izročitvijo zaseženih predmetov, ki so povzete v 4. točki tega sklepa, pa se ni mogoče strinjati niti s stališčem pritožnika, da je očitno šele postopoma naraščal sum storitve kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je že v trenutku, ko je policist obtoženca pozval na izročitev predmetov, obstajal osredotočen sum, da je obtoženec storil bodisi kaznivo dejanje, bodisi prekršek, kar pomeni, da je nastopila dolžnost policista, da obdolžencu pred izročitvijo predmetov poda pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo. Zato je kot neutemeljene zavrniti tudi pritožbene navedbe o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje, da bi policist že takoj moral obtožencu podati pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, češ da za takšno postopanje ni bilo potrebe.

11. Ker je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami, dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb ZKP, saj odločilna dejstva, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, niso v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma vsebino listin, kot neutemeljeno navaja pritožnik, glede na svoje ugotovitve pa tudi pravilno uporabilo določbe glede izločitve dokazov, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Glej VS RS sodbo I Ips 41786/2016, tč. 19. 2 Glej 16. točko obrazložitve sodbe VS RS I Ips 88506/2010.