Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito pred prihodom v Slovenijo že zaprosil na Hrvaškem, na odločitev pristojnega organa pa ni počakal kljub temu, da mu je bilo že vročeno vabilo z določenim datumom za razgovor. Pravilno je ocenila, da tožnikovo pojasnilo samovoljne zapustitve Hrvaške ne more biti sprejeto kot ustrezno, ker ni imel konkretne podlage, da bi si mislil, da ga bodo Hrvati deportirali nazaj v BiH, saj mu je bilo vročeno vabilo na drugi, nadaljnji razgovor, kar nakazuje na dejstvo, da je bil postopek na Hrvaškem v teku. Ker je pred prihodom v Slovenijo na ozemlju EU že podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri tem pa državo zapustil pred podajo odločitve, je tožena stranka to utemeljeno štela kot nesodelovanje v postopku in na podlagi tega domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tudi ozemlje Slovenije utegnil samovoljno zapustiti.

Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na odnos hrvaške policije do prosilcev za mednarodno zaščito, pri čemer pa ni izkazal, da bi z njim ponižujoče ravnali po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito in je dobil status prosilca. Morebitno nepravilno ravnanje policije z ilegalnimi prebežniki je lahko predmet kakšnega drugega postopka, v tem primeru pa se presoja ravnanje tožnika v času, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici in hkrati odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 4. 12. 2021 od 14.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 4. 12. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je tožnika obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Koper. Iz policijske depeše izhaja, da je tožnik na ilegalen način vstopil v Slovenijo in hodil ob železnici do neke vasi, ko ga je prijela policija. Po zaključenem postopku je bil prepeljan v azilni dom. Ob podaji prošnje je med drugim povedal, da je državljan Republike Iraka, da je želel priti v Evropo in da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi na Hrvaškem, vendar na odločitev ni počakal. 3. Tožena stranka je tožniku predočila, da je iz baze Eurodac razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem in v zvezi s tem je povedal, da je prošnjo tam podal zato, ker so ga v to prisilili. Rekli so mu, da če ne bo zaprosil za mednarodno zaščito, ga bodo vračali v Bosno in Hercegovino. Po podani prošnji je prejel tudi vabilo na osebni razgovor, vendar se je odločil, da nanj ne bo počakal, saj na Hrvaškem ni želel ostati. Bal se je, da ga bodo vrnili v Bosno in Hercegovino, od tam pa v Turčijo. Na Hrvaško si ne želi tudi zato, ker bodo tam ponižujoče ravnali z njim.

4. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo pete alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko pristojni organ tudi v skladu z 28. členom Uredbe (EU) 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba III) prosilcu odredbi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik že pred prihodom v Slovenijo dejansko zaveden tudi na Hrvaškem, kar potrjujejo tudi njegove navedbe. Tožena stranka je že posredovala hrvaškim organom prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Iz drugega odstavka 28.člena Dublinske uredbe III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. ZMZ-1 v 84.a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med drugim je določeno, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila tudi, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja).

5. Tožnik je za mednarodno zaščito pred prihodom v Slovenijo že zaprosil na Hrvaškem, na odločitev pristojnega organa pa ni počakal kljub temu, da mu je bilo že vročeno vabilo z določenim datumom za razgovor. Navedel je, da je odšel, ker se je bal, da bi ga Hrvaška vrnila v Bosno in Hercegovino. Na Hrvaškem sploh ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Tožena stranka ocenjuje, da tožnikovo pojasnilo samovoljne zapustitve Hrvaške ne more biti sprejeto kot ustrezno. Ni imel konkretne podlage, da bi si mislil, da ga bodo Hrvati deportirali nazaj v BiH. Bilo mu je namreč vročeno vabilo na drugi, nadaljnji razgovor. Slednje nakazuje dejstvo, da je bil postopek na Hrvaškem v polnem teku. Podobno gre zaključiti tudi glede navedb, da naj bi Hrvati z njim ne dobro ravnali, saj ni navedel oziroma opisal nobenega konkretnega dogodka, ki bi nakazoval na zatrjevano. To, da je na Hrvaškem prošnjo podal zato, ker druge možnosti ni imel, še ne opraviči dejstva, da na odločitev ni počakal. Od osebe, ki je resnično ogrožena in se boji za življenje, se pričakuje, da bo naredila vse, da čim prej v prvi varni državi poišče pomoč. Glede na navedeno tožena stranka utemeljeno domneva, da je tožnik begosumna oseba. Ker je pred prihodom v Slovenijo na ozemlju EU že podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri tem pa državo zapustil pred podajo odločitve, se to šteje kot nesodelovanje v postopku. Tožena stranka domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tudi ozemlje Slovenije utegnil samovoljno zapustiti.

6. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike je ugotovljeno, da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Osebe so samovoljno zapuščale območja azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta čisto na drugem koncu območja azilnega doma.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je res, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in da tega ni tajil. Vendar pa meni, da ni izkazana nujnost, da se mu izreče ukrep pridržanja v Centru za tujce zaradi znatne nevarnosti pobega. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 11/2019 z dne 20. 5. 2019 ugotovilo, da za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito ni jasne zakonske podlage. Kljub spremenjenemu ZMZ-1 in dodanemu 84.a členu zakonska podlaga še vedno ni jasna in dovolj konkretna. Meni, da iz dikcije tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 ni dovolj pojasnjeno to, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba dejansko pobegnila. Vsebina 84.a člena ZMZ-1 je preskopa in presplošna in ne opredeljuje pojma nevarnosti pobega, saj ne pojasnjuje natančno, kateri kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Res je, da je na Hrvaškem tožnik zaprosil za mednarodno zaščito in da jo je zapustil, še preden je bilo o prošnji odločeno, vendar bi morala tožena stranka natančneje raziskati, ali so v posameznem primeru resnično podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil tudi iz Republike Slovenije. Zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo v drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je tožnik izrazito begosumen. Tožnik je povedal, da je bil prisiljen na Hrvaškem zaprositi za mednarodno zaščito s strani hrvaške policije, sam pa tega namena sploh ni imel. Zagrozili so mu, da ga bodo v nasprotnem primeru vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Vabilo na razgovor je dobil šele za čez šest mesecev in se je zato odločil, da tako dolgo ne bo mogel čakati. Razmerje v kampu na Hrvaškem so bile izredno slabe, policisti in osebje pa so z njim ravnali ponižujoče ter bili nasilni. Tožnik je ob vložitvi prošnje povedal, da ima namen ostati v Sloveniji in počakati na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. O odnosu hrvaške policije do prosilcev za mednarodno zaščito je tudi v Slovenijo prišlo že veliko informacij, iz katerih je jasno, da imajo do prosilcev brutalen in agresiven odnos. V Sloveniji tožnik ni nikoli samovoljno zapustil Azilnega doma na Viču, čeprav bi ga lahko, kar kaže na to, da ni imel namena zapustiti Slovenije tako kot Hrvaške. Tožnik ni povedal konkretno, na kakšen način je Hrvaška z njim ponižujoče ravnala zato, ker ga tožena stranka o tem ni vprašala, ni pa mogel vedeti, da je to za toženo stranko pomembno. Poleg tega ukrep pridržanja na prostore v Centru za tujce predstavlja poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. V Centru za tujce se lahko tožnik prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku. ZMZ-1 pozna več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja in mora tožena stranka v posameznem primeru presoditi, ali je ukrep sorazmeren in znotraj tega, ali ni mogoče uporabiti ukrepa milejše narave. Tožena stranka je prezrla, da je bil tožnik v izvorni državi preganjan, kar mu je nedvomno pustilo posledice na njegovem psihičnem zdravstvenem stanju. Poseg v osebno svobodo je dopusten samo v primerih, ki jih dovoljuje ustava oziroma, kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist. Poleg tega je tožena stranka tožniku dala možnost, da poda navedbe in ugovore, pomembne za vodenje postopka in odločitev, vendar je takoj po zaslišanju tožniku izdala ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, kar pomeni, da njegovih navedb in ugovorov sploh ni preučila, kaj šele upoštevala. Predlaga naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik nima podlage za mišljenje, češ da je samovoljno zapustil Hrvaško zato, ker se je bal, da ga bodo vrnili v Bosno in Hercegovino. Bilo mu je že vročeno vabilo na razgovor, kar nakazuje na to, da je bil njegov postopek očitno v polnem teku. Pa tudi dejstvo, da je na Hrvaškem prošnjo podal zgolj zaradi tega, ker druge možnosti ni imel, še ne opravičuje dejstva, da na odločitev ni počakal, četudi prošnje na Hrvaškem ni želel podati. Mednarodna zaščita ni namenjena prostemu ilegalnemu prehajanju med mejami držav Evropske unije. Mogoče je bilo zaključiti, da je tožnik očitno begosumna oseba, saj je že zapustil državo članico Evropske unije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ne obstaja znatna nevarnost, da bi pobegnil tudi zaradi tega, ker je bil med 16. 11. 2021 in 4. 12. 2021 v Azilnem domu na Viču, pa tega ni storil. Tožena stranka ni poskušala raziskati, na kakšen način je bil tožnik na Hrvaškem prisiljen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, niti raziskati ponižujoč in nasilen odnos hrvaške policije do tožnika. Nadalje še navaja, da iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-528/15 izhaja, da morajo države članice določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, pri čemer pa mora biti kvaliteta teh kriterijev taka, da jih je mogoče šteti za objektivna merila.

10. Tožena stranka je v odgovoru na pripravljalno vlogo na glavni obravnavi odgovorila, da je bil tožnik res v azilnem domu, vendar so bili ti prostori zaprtega tipa, na oknih in vratih so rešetke, zunanja vrata pa so zaklenjena in jih varuje varnostnik. Oseba zelo težko pobegne iz teh prostorov.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 12. 2021 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa in dopustilo dokaz z vpogledom v spletne strani, ki so navedene v tožbi ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika.

13. Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da je že trikrat poskusil priti na Hrvaško in so ga dvakrat policisti pretepli in vrnili v Bosno in Hercegovino. Tretjič mu je uspelo. Odnos policije do beguncev na Hrvaškem je zelo slab. V Iraku se je ukvarjal z nogometom in ko je prosil, da bi šel na trening, so mu to zavrnili, češ da se lahko treninga udeleži šele po 8 mesecih. Njegova ciljna država je bila katerakoli država v EU. Ostal bi tudi na Hrvaškem, a so mu rekli, da ni imel nobene možnosti, da tam ostane. Na Hrvaškem je zaprosil za mednarodno zaščito tako, da so mu vzeli prstne odtise, niso mu pa povedali zakaj, samo rekli so, da jih bodo deportirali. Razgovora na policiji ni razumel, saj je prevajal nekdo v sirskem narečju. 12 dni je bil v karanteni, v tem času so bili 4 v isti sobi in so imeli en plastični kozarec. Na Hrvaškem tudi niso mogli uporabljati interneta, kartice pa ni mogel kupiti, ker so mu vzeli denar. Na Hrvaškem ni razumel, da podaja prošnjo za mednarodno zaščito in ne ve, da je tam podal prošnjo za azil. Ko so mu vzeli prstne odtise, ni vedel zakaj. Na Hrvaškem ni imel namena prositi za azil, saj so mu policisti že na začetku rekli, da na Hrvaškem ni azila. Glede okoliščine tega, ko so ga hrvaški policisti pred tem pretepli, pa je povedal, da so jih pretepli kot skupino beguncev. V prvi skupini jih je bilo 30, v naslednji pa 15. Tepli so jih z rokami in brcali. Tako je bilo prvič in drugič, kasneje so jih deportirali v Kladušo v Bosni. Na Hrvaško se ne bi vrnil, ker to zanj pomeni smrt. V Azilnem domu na Viču bi ostal in ni imel namena zapustiti azilni dom. Edino, kar si želi je, da bi imel prevajalca za kurdski jezik. Razmere v Centru za tujce v Postojni so boljše kot na Hrvaškem. Zunaj je lahko 3 ure, kar koristi za nogomet. V Azilnem domu na Viču je imel možnost, da bi ga zapustil, pa tega ni izkoristil. V šoli v Iraku je imel kurdski jezik, od četrtega razreda pa tudi arabski in angleški jezik. V Sloveniji je prosil za prevajalca za kurdski jezik, pa so mu povedali, da imajo le prevajalca za arabski jezik. Ne ve, kaj je zapisano pri tem, ko je razlagal podroben opis svoje poti. V Grčiji ni zaprosil za azil zato, ker so jim rekli, naj najprej zapustijo državo ali pa jih bodo vrnili v izvorno državo. V azilnem domu na Hrvaškem je bil 1 mesec oziroma 25 dni, datumov se točno ne spomni. Prevajalcu za arabski jezik je povedal, da je dvakrat plačal za pot do Italije, tretjič pa ni plačal in je prišel sam. Na vprašanje, zakaj je 4. 12. na zapisnik izjavil, da je na Hrvaškem prosil za azil, na sodišču pa trdi drugače, je povedal, da ne ve, ko je bil v policijskem postopku, ali je šlo za azil ali za kaj drugega. Na Hrvaškem so mu rekli, da bo imel razgovor čez 6 mesecev, vendar so mu ob tem vnaprej povedali, da bo odgovor negativen in da ga bodo deportirali. Razumel je policista, ki je govoril angleško in je uporabljal enostavne besede in kazal z rokami. Ko je bil na Hrvaškem prijet na Reki, je na vprašanje, zakaj ni upošteval policije in se vrnil v azilni dom, odgovoril, da se na Hrvaško ne bi nikoli vrnil zaradi slabih razmer v azilnem domu.

14. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe III. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe III pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

15. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da obstaja razlog za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito pred prihodom v Slovenijo že zaprosil na Hrvaškem, na odločitev pristojnega organa pa ni počakal kljub temu, da mu je bilo že vročeno vabilo z določenim datumom za razgovor. Pravilno je ocenila, da tožnikovo pojasnilo samovoljne zapustitve Hrvaške ne more biti sprejeto kot ustrezno, ker ni imel konkretne podlage, da bi si mislil, da ga bodo Hrvati deportirali nazaj v BiH, saj mu je bilo vročeno vabilo na drugi, nadaljnji razgovor, kar nakazuje na dejstvo, da je bil postopek na Hrvaškem v teku. Ker je pred prihodom v Slovenijo na ozemlju EU že podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri tem pa državo zapustil pred podajo odločitve, je tožena stranka to utemeljeno štela kot nesodelovanje v postopku in na podlagi tega domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tudi ozemlje Slovenije utegnil samovoljno zapustiti.

16. Sodišče se ne strinja z tožbeno navedbo, da iz dikcije tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1 ne izhaja, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče sklepati, da bo oseba dejansko pobegnila. Ne strinja se s tem, da bi bila vsebina tega določila še vedno preskopa in presplošna. Iz tretje alineje 84.a člena povsem jasno izhaja, da je ena od okoliščin, na podlagi katere je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila. Po presoji sodišča je to določilo dovolj jasno. Iz navedenega določila seveda še ni mogoče sklepati, da bi bilo potrebno prav vsakemu prosilcu, ki je zapustil določeno državo Evropske unije avtomatično omejiti gibanje zgolj zaradi tega, ker je tako državo članico EU zapustil, vendar le v primeru, če bi imel zato zelo tehtne in utemeljene razloge, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izkazano. Zgolj navajanje, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito zato, ker naj bi mu na Hrvaškem rekli, da ga bodo v nasprotnem primeru vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino, še ni utemeljen razlog, da je potem Republiko Hrvaško zapustil. Sodišče se glede tega strinja z toženo stranko, da se od osebe, ki prosi za mednarodno zaščito, pričakuje, da bo zaprosila za mednarodno zaščito v prvi zanjo varni državi. Četudi bi iz razloga, ki ga je tožnik navajal, na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, bi moral počakati, da je o njegovi prošnji odločeno ne glede na to, da je vabilo na razgovor dobil šele za čez šest mesecev. Tudi daljše čakanje na osebni razgovor še ni razlog, da nekdo zapusti državo, v kateri je prosil za mednarodno zaščito.

17. Sodišče ne more slediti navedbam tožnika na zaslišanju na sodišču, da ni vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za azil, saj je to celo v nasprotju s samimi tožbenimi navedbami, saj v tožbi sam trdi, da je bil s strani hrvaške policije prisiljen vložiti prošnjo za azil, ker naj bi mu zagrozili, da ga bodo v nasprotnem primeru vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Ravno tako sam tožnik v tožbi zatrjuje, da je vabilo na razgovor dobil čez 6 mesecev in da se je odločil, da tako dolgo ne bo mogel čakati. Tudi na drugi strani tožbe tožnik zatrjuje, da je odgovoril, da je res, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in tega ni tajil. Tudi na zaslišanju pri toženi stranki dne 4. 12. 2021 je povedal, da je na Hrvaškem zaprosil za azil in imel tudi razgovor za prošnjo. Tedaj je povedal, da je dobil vabilo, naj pride na razgovor čez 6 mesecev a se je odločil, da ne bo počakal na ta razgovor. Prav tako je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je na Hrvaškem zaprosil za azil in da ni počakal na odločitev. Iz vseh navedenih razlogov torej sodišče ne more slediti njegovim navedbam na zaslišanju na sodišču, da na Hrvaškem ni vedel, da zaproša za azil. 18. Tožnik v tožbi navaja, da so razmere v kampu na Hrvaškem bile izredno slabe in je s tem v zvezi na zaslišanju na sodišču povedal, da ker je v Iraku igral nogomet, je prosil, da bi šel na trening, a so mu to zavrnili, češ da se lahko treninga udeleži šele po 8 mesecih. 12 dni je bil v karanteni, v tem času so bili 4 v isti sobi in so imeli en plastični kozarec. Na Hrvaškem tudi niso mogli uporabljati interneta, kartice pa ni mogel kupiti, ker so mu vzeli denar. To pa po presoji sodišča še vedno niso take okoliščine, da bi bil zaradi njih tožnik prisiljen zapustiti azilni dom.

19. Tudi če je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito povedal, da ima namen ostati v Sloveniji, je tožena stranka še vedno lahko utemeljeno sklepala, da bi lahko tožnik zapustil Slovenijo, saj je pred tem že enkrat zapustil drugo državo članico EU, to je Republiko Hrvaško. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na odnos hrvaške policije do prosilcev za mednarodno zaščito, pri čemer pa ni izkazal, da bi z njim ponižujoče ravnali po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito in je dobil status prosilca. V kolikor je policija z njim ravnala ponižujoče pred tem, to seveda ni dopustno in sprejemljivo dejanje, vendar je v tem postopku relevantno dogajanje v zvezi z ravnanjem s tožnikom po tem, ko je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito. Morebitno nepravilno ravnanje policije z ilegalnimi prebežniki je lahko predmet kakšnega drugega postopka, v tem primeru pa se presoja ravnanje tožnika v času, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Glede tožnikovih navedb, da je imel možnosti zapustiti tudi Azilni dom v Ljubljani pa sodišče nima razloga, da ne bi sledilo pojasnilom predstavnice tožene stranke, da je bil tožnik v azilnem domu v prostorih zaprtega tipa, kjer so na oknih in vratih rešetke, zunanja vrata pa so zaklenjena in jih varuje varnostnik. Iz tega je mogoče sklepati, da je ta del azilnega doma zelo težko samovoljno zapustiti.

20. Tožnik v tožbi tudi navaja, da omejitev gibanja v Centru za tujce predstavlja poseg v pravico do osebne svobode in da ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je sicer res, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti, vendar je Vrhovno sodišče RS v sodbi št. Up 26/2016 zavzelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje oseb odgovorni državi članici upravičena izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Tudi če bi bili v zakonu predvideni manj prisilni ukrepi, bi v konkretnem primeru še vedno obstajali razlogi za omejitev gibanja, saj je tožnik podal prošnjo za azil na Hrvaškem, pa ni počakal na odločitev. Glede na to, da že v drugi državi članici ni počakal dokončanja postopka, ampak je državo zapustil, to kaže na znatno nevarnost, da bi lahko pobegnil tudi iz Slovenije, zato po presoji sodišča tožena stranka ni mogla odločiti drugače, kot da je odredila ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce ne glede na možne milejše oblike izvajanja ukrepa omejitve gibanja. V konkretnem primeru je imel poseg v osebno svobodo podlago v ZMZ-1, saj drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena (to je obvezno zadrževanje na območje azilnega doma), se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Sodišče sicer sprejema tožbene trditve, da so v Centru za tujce določene omejitve, vendar pa je že navedlo, da je tudi v skladu s stališči Vrhovnega sodišča RS dopusten poseg v osebno svobodo pod pogoji, ki jih določa Dublinska uredba III. Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru sorazmeren ukrep in je nujen, saj je tožena stranka pojasnila, da omejitve gibanja v azilnem domu ni mogoče učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja je navedeni ukrep tudi primeren, tožena stranka pa je v zadostni meri obrazložila, zakaj obstaja znatna nevarnost pobega in zakaj ni možno istega cilja doseči z drugimi sredstvi in glede na znatno nevarnost pobega je tudi ukrep proporcionalen, z milejšimi ukrepi ga ni možno doseči, saj je v sklepu pojasnjeno, zakaj omejitev gibanja ne območje azilnega doma ni učinkovita. Sklep je v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti.

21. Tožnik v tožbi tudi navaja, da mu je tožena stranka pred odločitvijo dala možnost, da poda navedbe in ugovore, pomembne za vodenje postopka in odločitev, da pa njegovih navedb in ugovorov ni preučila in upoštevala. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikove ugovore upoštevala. Opredelila se je do tega, ko je navajal, da ni počakal na osebni razgovor, ker bi to trajalo šest mesecev, opredelila se je tudi do tega, ko je navajal, da je bil pri podaji prošnje na Hrvaškem v to prisiljen in do njegovih navedb, zakaj na Hrvaškem ni želel ostati. Opredelila se je do vseh njegovih odgovorov, ki jih je podal na zapisniku pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja.

22. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.