Jedro

Inkriminacija kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja – 2007, določa dva bistveno različna motiva izsiljevanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba prvega odstavka 218. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo K 54/2008 z dne 28. 1. 2009 obdolženega B. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 218. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v višini 48,47 EUR in plačati sodno takso v višini 192 EUR. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in obdolženega B. Z. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, nastali na prvi in drugi stopnji, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ker je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ (oziroma po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika 1, v nadaljevanju KZ-1) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

3. Obdolženec in njegov zagovornik M. H., odvetnik v M., na zahtevo nista odgovorila.

4. Iz opisa dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi je razvidno, da je obdolženec z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist z resno grožnjo poskušal prisiliti B. V., da bi mu izročil denar svoje matere Ba. V. tako, da mu je dne 22. 6. 2007 v gostinskem lokalu v P. z grožnjo, da ga bodo že našli, če ne bo šlo zlepa, bo šlo zgrda, da ga bodo „zrihtali“ in dol spravili, če mu ne izroči 500.000 SIT več od dogovorjenega zneska, za plačilo usluge, ko je priskrbel kupca za vinograd in vikend, ker pa mu B. V. denarja kljub grožnji ni izročil, dejanja ni dokončal. 5. Strinjati se je treba z razlago sodišča druge stopnje, da inkriminacija kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, določa dva bistveno različna motiva izsiljevanja. Pri klasični obliki je namen storilca, da s silo ali resno grožnjo drugega prisili, da ta kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, s tem pa sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Pri drugi obliki, ki je bila uveljavljena 23. 4. 1999 s spremembami in dopolnitvami Kazenskega zakonika (Uradni list Republike Slovenije, št. 23/99) pa je storilčev namen, da z nasiljem izterja svoj ali tuj dolg. Pravilna je tudi razlaga, da gre pri obeh oblikah izsiljevanja za enak način storilčevega delovanja z uporabo sile ali grožnje, da pa sta motiv delovanja, to je namen pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma poplačilo terjatve in posledica (protipravno zmanjšanje oškodovančevega premoženja brez pravne podlage oziroma plačilo obstoječe obveznosti) tako pomembni, da predstavljata razlikovalna zakonska znaka in sta torej odločilni okoliščini. Drži tudi, da je v času sojenja že veljal KZ-1, ki v 213. členu ne določa več inkriminacije zaradi storilčevega namena izterjati svoj dolg ali tuj dolg, zmotna pa je ugotovitev, da je bilo to kaznivo dejanje dekriminirano. Kot pravilno ugotavlja v zahtevi vrhovni državni tožilec, je enaka inkriminacija vsebovana v kaznivem dejanju samovoljnosti (četrti odstavek 310. člena KZ-1). V tej določbi je predpisano, da se z zaporom do treh let kaznuje tisti, kdor izterja dolg zase ali koga drugega z dejanjem iz drugega odstavka istega člena, torej tako, da si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada, z uporabo sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo. Glede na to, da je izpolnjena tudi procesna predpostavka (oškodovanec je v konkretni zadevi podal predlog za pregon), sklepanje drugostopenjskega sodišča, ki temelji na razlagi, da opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja, ni zakonito.

6. Prav pa ima državni tožilec, da je iz opisa kaznivega dejanja v konkretni zadevi razvidno, da se izsiljevanje ni nanašalo le na plačilo obdolženčeve usluge, ker je oškodovancu priskrbel kupca za vinograd in vikend, ampak tudi na izsiljevanje zneska, ki je bil za 500.000 SIT višji od dogovorjenega in je bilo zato že iz opisa razvidno, da v tem obsegu ni šlo za izterjavo dolga zase, ampak za poskus prisiliti drugega z resno grožnjo, z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist, da ta nekaj stori v škodo drugega, v konkretni zadevi materinega premoženja. Zahteva vrhovnega državnega tožilca je zato utemeljena.

7. Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje storilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je obdolženec preganjal, kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ, ki je ostalo pri poskusu. Glede na opis kaznivega dejanja je treba uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času njegove storitve, saj zakon, ki je veljal v času sojenja, za obdolženca, ni milejši.