Jedro

Kreditojemalec (glavni dolžnik) odgovarja upniku na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izvira glavni dolg, porok pa na podlagi poroštvene izjave. Ne gre za isto terjatev. Porok pa je prost svoje obveznosti šele takrat, ko je glavni dolg v celoti poravnan. Sodišče po povedanem ni bilo dolžno v izreku izpodbijane sodbe navesti, da toženec za plačilo terjatve tožeče stranke odgovarja solidarno z glavnim dolžnikom. Sploh ker ta ni stranka tega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 118560/2012 z dne 17. 8. 2012 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka (točka 1 izreka sodbe). V delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v znesku 189,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2012 do plačila je postopek ustavilo (točka II izreka sodbe), odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati glavnico v znesku 429.823,24 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 419.920,00 EUR za čas od 26. 7. 2012 do plačila od zneska 9.903,24 EUR pa za čas od 13. 8. 2012 do plačila (točka III izreka sodbe). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.903,24 EUR za čas od 26. 7. 2012 do 13. 8. 2012 je zavrnilo (točka IV izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.325,00 EUR (točka V izreka sodbe).

2. Zoper točko III in posledično zoper odločitev o stroških (točka V izreka sodbe) se je pritožil toženec. Navaja, da sodba nima razlogov, ki bi omogočale preizkus zneska po višini. Tudi ni razvidno, kako je sodišče preverilo obračun tožeče stranke. Tožeča stranka ni obrazložila svojega obračuna, ni predložila sklepov banke, ki vplivajo na obrestni del obračuna in ni predlagala drugih temu namenjenih dokazov (izvedenca finančne stroke). Sodba nekritično sledi trditvam tožeče stranke in listinam. Materialnopravno napačna je odločitev, ki se nanaša na tek obresti, višino terjatve iz tega naslova. Izrek sodbe v delu, kjer je sodišče obsodilo toženca na plačilo celotnega terjanega zneska, je v nasprotju z razlogi sodbe. Solidarnost iz sodbe ne izhaja. Tožeča stranka bo imela dva izvršilna naslova za isto terjatev – od dolžnika T. d. o. o. v stečaju in od toženca. Navedeno ni stvar ugovornega postopka v izvršbi, zato bi morala solidarnost zaveze toženca izhajati iz izreka sodbe. Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj sodišče okoliščin od katerih je odvisen tek obresti ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem toženca. Zaslišanje je bilo izrecno predlagano. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Ker je sodba obremenjena s kršitvijo določil ZPP po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. Ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi.

6. Med strankama ni sporno, da je družba T. d. o. o. iz Ljubljane, ki jo zastopa njen direktor M. S. (toženec) pri A. d. d. najela kredit po šestih kreditnih pogodbah, vse v skupnem znesku glavnice 450.000,00 EUR. Toženec je v vseh primerih podpisal poroštveno izjavo, s katero se je nepreklicno in brezpogojno zavezal, da bo kot porok in plačnik (solidarno poroštvo) na prvi poziv banke plačal veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, ki je ta ne bo poravnal. Takšna zaveza pa daje upniku možnost, da izpolnitev obveznosti zahteva bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Družba T. d. o. o. kredita ni odplačala. O terjatvi zoper T. d. o. o. je bilo že odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 760/2013, ki pa še ni pravnomočna, sicer pa je bilo zahtevku A. ugodeno.

7. Med strankama tudi ni sporno, da je v teku postopka, namesto sprva tožeče stranke A. d. o. o. s pogodbo o odstopu terjatve z dne 15. 12. 2013, vstopila Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). V zvezi s pritožbeno navedbo, da prisojenega zneska ni mogoče preizkusiti, je pojasniti, da je ta navedba neutemeljena, predvsem pa pavšalna in zato ne upoštevna. Sodišče je povsem jasno naštelo posamezne kreditne pogodbe in tudi navedlo dan zapadlosti in višino kredita. Toženec posameznim zneskom ni oporekal, trdil je le, da so bili krediti že delno plačani. Vendar ni natančno navedel, kdaj in koliko je bilo plačanega (če je sploh bilo kaj) za trditve pa tudi ni predložil nobenega dokaza.

8. Pritožnik ponavlja, da ne ve kaj predstavljata datuma 26. 7. 2012 oziroma 13. 8. 2012 od katerih tečejo zakonite zamudne obresti. Prvo sodišče je to pojasnilo v točkah 25 do 32 obrazložitve in sicer je prvi datum do katerega so bile obresti že obračunane, dne 13. 8. 2012 pa je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

9. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu v katerem pravi, da iz sodbe ne izhaja, da je toženec solidarno z dolžnikom (T. d. o. o.) dolžan plačati dolg. V zvezi s tem ugovorom je pojasniti, da čeprav toženec odgovarja za izpolnitev solidarno z glavnim dolžnikom nista v pravni skupnosti, saj njuna obveznost ne izvira iz skupnega dolga. Kreditojemalec (glavni dolžnik) odgovarja upniku na podlagi pravnega razmerja iz katerega izvira glavni dolg, porok pa na podlagi poroštvene izjave. Ne gre za isto terjatev. Porok pa je prost svoje obveznosti šele takrat, ko je glavni dolg v celoti poravnan. Sodišče po povedanem ni bilo dolžno v izreku izpodbijane sodbe navesti, da toženec za plačilo terjatve tožeče stranke odgovarja solidarno z glavnim dolžnikom. Sploh ker ta ni stranka tega postopka. Odveč pa je tudi bojazen, da bo tožeča stranka lahko poplačana dvakrat, ker bo razpolagala z dvema izvršilnima naslovoma, enim zoper glavnega dolžnika in drugim zoper poroka. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, bi se toženec na dejstvo, da je bila tožničina terjatev plačana, lahko uspešno skliceval v izvršilnem postopku. Gre za ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga je pod določenimi pogoji mogoče uveljavljati tudi po izteku roka za ugovor, vse do konca izvršilnega postopka (56. člen ZIZ).

10. Tožena stranka je predlagala zaslišanje toženca, vendar pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče ta dokaz utemeljeno zavrnilo. Izvedba tega dokaza ni bila potrebna in nebi doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je razvidno iz listinskih dokazov.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.