Jedro

Upnik je predlagal zavarovanje terjatve (davčnega dolga) z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah dolžnika in sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o predlogu in ugovoru po specialni določbi 113. člena ZDavP-2 ter splošni določbi 243. člena ZIZ. Pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, lahko davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi preko pristojnega pravobranilstva (113. člen ZDavP-2).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju z dne 2. 12. 2013 (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan povrniti upniku 2.465,00 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8- dnevnega roka za izpolnitev dalje (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je dovolilo predlagano zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovih nepremičninah na podlagi 243. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . Izvršilni naslov predstavlja seznam izvršilnih naslovov R. S., Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada L. z dne 30. 10. 2013. Ne držijo dolžnikove navedbe, da upnik ni izkazal zapadlosti davčnega dolga. Angažiranje izvedenca ni bilo potrebno, saj je s preprostim matematičnim izračunom mogoče ugotoviti točen znesek glavnice, obresti in stroškov. Seznam izvršilnih naslovov je sestavljen v skladu z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Neutemeljene so dolžnikove navedbe, da je upnik preuranjeno vložil predlog za zavarovanje.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ . V pritožbi navaja, da kot razume, je zoper njega uveden postopek davčne izvršbe, vendar navedeno ni izkazano z morebitno izdajo sklepa o davčni izvršbi za plačilo davčnega dolga. Upnik ni izkazal, da je davčni dolg zapadel v plačilo. Kolikor sklep o davčni izvršbi še ni bil izdan oziroma se postopek davčne izvršbe še ni niti začel, potem je postopek zavarovanja davčnega dolga preuranjen. Prav tako je preuranjen izpodbijani sklep o zavarovanju ter je izdan brez dovoljene zakonske podlage, ki nalaga, da se zavarovanje davčne obveznosti lahko izvede samo ob predpostavki, da je zoper dolžnika že začet postopek davčne izvršbe. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in brez angažiranja izvedenca dolžnik ne more ugotoviti pravega stanja terjatve. Seznam izvršilnih naslovov ni sestavljen tako, kot določa 9. točka 145. člena ZDavP-2, saj ni predložen obračun zamudnih obresti, na katere se upnik sklicuje.

Upnik je odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je na podlagi 113. člena ZDavP-2 predlagal zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah in ne izvršbe na nepremičnine.

Pritožba ni utemeljena.

Nad dolžnikom je bil 28. 2. 2014 začet stečajni postopek, zato je postopek zavarovanja prekinjen na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker je dolžnik vložil pritožbo in je sodišče prve stopnje opravilo vsa pritožbena procesna dejanja pred prekinitvijo postopka, je sodišče druge stopnje odločilo o zadevi na podlagi drugega stavka drugega odstavka 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Dolžnik v pritožbi pretežno ponavlja ugovorne trditve, nanje je popolno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

V pritožbi zmotno razume, da je (bil pred sodiščem prve stopnje) zoper dolžnika uveden postopek davčne izvršbe, sicer urejene v 142. do 212.a členu ZDavP-2. Upnik je predlagal zavarovanje terjatve (davčnega dolga) z vknjižbo zastavne pravice na nepremičninah dolžnika in sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o predlogu in ugovoru po specialni določbi 113. člena ZDavP-2 ter splošni določbi 243. člena ZIZ. Pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, lahko davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi preko pristojnega pravobranilstva (113. člen ZDavP-2). Davčni organ je predlagal zavarovanje prek pristojnega državnega pravobranilstva.

Upnik ima na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini (243. člen ZIZ). Izvršilni naslov v tem primeru je seznam izvršilnih naslovov z dne 30. 10. 2013, na katerem je potrdilo o izvršljivosti (priloga A 2). Seznam izvršilnih naslovov je izvršilni naslov po 9. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2, po kateri mora biti za posamezni izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je v seznamu izvršilnih naslovov z dne 30. 10. 2013 naveden datum izvršljivosti, znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka (skupaj jih je 685) posebej. Ker je naveden datum izvršljivosti, dolžnik neutemeljeno navaja, da upnik ni izkazal, da je davčni dolg zapadel v plačilo. Če dolžnik meni, da obračun obresti v seznamu izvršilnih naslovov ne drži, bi moral sam dokazati nasprotno tako, da bi predložil svoje obračune obresti, česar ni storil. Poleg tega se izvršilni naslov izda v predhodnem postopku in sodišče mu lahko v postopku zavarovanja le sledi. Nanj je vezano, po načelu stroge formalne legalitete. Zato dolžnik neutemeljeno navaja: (-) da on in sodišče ne more v celoti preveriti višine upnikove terjatve in da se ne more sklep izkustveno preizkusiti, (-) da terjatev ni izkazana po višini, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v skladu s 17. členom ZIZ, (-) da brez izvedbe predlaganih dokazov, angažiranja izvedenca, ne more ugotoviti pravega stanja terjatve.

Dolžnik še neutemeljeno navaja: (-) da je postopek zavarovanja davčnega dolga preuranjen, ker še ni bil izdan sklep o davčni izvršbi oziroma se še ni začel postopek davčne izvršbe, (-) da je preuranjen sklep o zavarovanju ter brez dovoljene zakonske podlage, ki nalaga, da se zavarovanje davčne obveznosti lahko izvede samo v predpostavki, da je zoper dolžnika že začet postopek davčne izvršbe. ZIZ in ZDavP-2 ne določata obveznega predhodnega začetka davčne izvršbe pred postopkom zavarovanja davčnega dolga. Po dolžnikovem razumevanju bi se tedaj vodila dva vzporedna postopka, kar ne drži. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe o obremenjenosti nepremičnine v korist R. b. d.d. in L. Š. O. v skupnem znesku čez 700.000,00 EUR in da se upnik verjetno ne more nadejati poplačila iz naslova prodaje nepremičnine, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Stvar upnika in nenazadnje končnega uspeha je ali bo z nepremičninami uspel zadosti zavarovati svojo terjatev.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ), saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.