Jedro

Prva v verigi pogodb je bila sklenjena po določbah SZ, in je treba pogoje za vpis presojati tudi z vidika določbe 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep ter sklep samostojne sodniške pomočnice Dn xx/yy z dne 20.5.2019 razveljavita ter zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor predlagatelja kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo sklep z dne 20.5.2019, s katerim je bilo odločeno, da vpis ni dovoljen. V razlogih sklepa je pojasnilo, da je predlagatelj priložil verigo kupoprodajnih pogodb za stanovanje št. 1 v 4. nadstropju stanovanjske hiše v M., R. 3, ki stoji na parceli št. 1/1 k.o. S.. Toda iz pogodb ne izhaja identifikacijski znak 6-1-1. Etažna lastnina je bila vzpostavljena s sklepom okrajnega sodišča N aa/bb z dne 18.7.2017, pri predmetnem posameznem delu se je kot lastnik vknjižila občina. Stanje vpisov predlaganega vpisa ne dovoljuje, stanovanje je namreč prvi kupec v verigi pogodb kupil od P., p.o., M..

2. Predlagatelj se je zoper sklep pritožil s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sklep tako spremeni, da se predlogu za dovolitev vpisa ugodi, podrejeno sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagatelj je priložil potrebne listine, tudi zemljiškoknjižna dovolila. Zahteva sodišča, da mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, je v konkretni zadevi nevzdržna, identifikatorji so se stanovanjem dodelili šele v postopku vzpostavitve etažne lastnine N aa/bb. Predlagatelj je ves čas imel stanovanje v lastniški posesti. Glede izdaje zemljiškoknjižnega dovolila je poizvedel pri občini in prejel odgovor (ki ga prilaga), da je bilo stanovanje prodano po določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in se lahko ne glede na zemljiškoknjižno stanje vknjiži kot lastnik v zemljiški knjigi. Predlagatelj je priložil tudi potrdilo geodeta o identifikaciji stanovanja. Sklep je materialnopravno napačen in temelji na formalistični razlagi določbe 31. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Opozori na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 211/2010 in Višjega sodišča v Kopru CDn 372/2012 in CDn 8000000143/2011. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je bila prva v verigi pogodb sklenjena po določbah SZ, upoštevati je treba določbe Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS), šteti je, da je kupec pridobil lastninsko pravico ne glede na vpis v zemljiško knjigo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Vpis v zemljiško knjigo lahko sodišče dovoli, če so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji ter je vezano na zakonsko določene predpostavke za dovolitev vpisa. V zemljiškoknjižnem postopku je res eno temeljnih načel načelo formalnosti postopka, ki se odraža tudi v določbi prvega odstavka 31. člena ZZK-1, po kateri mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. To pravilo je v vsakem posamičnem primeru treba uporabiti z ustrezno interpretacijo, o razlagi 31. člena ZZK-1 za primere kot je konkreten, ko pride do spremembe identifikatorja po sklenitvi pravnega posla ali po pravnomočnosti odločbe, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, je VS RS v zadevi II Ips 211/2010, na katero opozori tudi pritožba, poudarilo ustavno načelo pravne varnosti, po katerem ni sprejemljivo, če sodišče – kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino – predlagatelju, ki je ob sklenitvi pravnega posla spoštoval vse veljavne predpise, zgolj zaradi naknadne spremembe katastrskih podatkov na nepremičnini ne dovoli vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. V obravnavani zadevi je bila prva kupoprodajna pogodba sklenjena leta 1992, ko stavba, v kateri se nahaja stanovanje, še ni bila etažno razdeljena, zato je bilo stanovanje v tej in naslednjih pogodbah (zadnja datira v leto 2003) označeno le opisno. Zato je stališče sodišča prve stopnje, ki je predlog za vzpostavitev listine in predlog za vpis zavrnilo že iz razloga, ker nepremičnina v kupoprodajni pogodbi ni označena s takim identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiško knjigo, prestrogo in kot utemeljeno očita pritožnik, temelji na formalistični uporabi 31. člena ZZK-1. Namen te določbe nalaga sodišču ugotavljanje identitete nepremičnine s primerjavo opisa nepremičnine v listini, ki predstavlja podlago za vpis s podatki o nepremičnini, ki jih ima na razpolago, ter predlagatelj pravilno izpostavi, da je predlogu priložil tudi potrdilo o identifikaciji, ki pa ga sodišče ni ocenilo.

5. Ni pritrditi tudi drugemu razlogu, na podlagi katerega je ugovor zavrnjen in sicer, da stanje vpisov predlaganega vpisa ne dovoljuje (150. člen ZZK-1), saj je stanovanje prvi kupec v verigi pogodb kupil od P., p.o., M.. Tudi v tem obsegu je sodišče prve stopnje materialno pravno napačno uporabilo, očitno je spregledalo, da je bila prva v verigi pogodb sklenjena po določbah SZ, in ni pogojev za vpis presojalo z vidika določbe 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPLPS), ko se ob izpolnitvi pogojev šteje, da je oseba iz prvega odstavka 17. člena Zakona o zemljiški knjigi prodajalec iz te pogodbe (v povezavi s prehodno določbo 248. člena ZZK-1), na kar nenazadnje nakazuje tudi vsebina dopisa sedanjega zemljiškoknjižnega lastnika, ki jo pritožnik prilaga.

6. Pritožbeno sodišče je iz obeh navedenih razlogov pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep ter sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice razveljavilo in zadevo vrnilo zemljiškoknjižni sodnici v ponovno odločanje o vpisu (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). Prvostopenjsko sodišče bo moralo pogoje za vpis presojati tudi v okviru zgoraj podanih napotkov, ter se opredeliti do relevantnih navedb udeležencev ter listin, s katerimi razpolaga.