Jedro

V obravnavani zadevi sta sodišči druge stopnje in prve stopnje uporabili naše pravo brez nasprotovanja pravdnih strank in to tudi upravičeno v skladu z načelom karakteristične izpolnitve, ki je uveljavljeno v teoriji in praksi, in po katerem je za določitev prava odločilen sedež stranke, na katero se karakteristična izpolnitev nanaša. V našem primeru je to nedvomno obveznost tožene stranke (ki je slovenski gospodarski subjekt), da v skladu s sklenjeno poravnavo plača tožeči stranki določen znesek, medtem ko tožeče stranke ne bremeni kaka izpolnitvena obveznost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v višini 325.506,31 USD z 8 % zamudnimi obrestmi od 27.9.1992 dalje in ji povrniti pravdne stroške 526.446,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbenega postopka pa je odločilo, da tožena stranka nosi svoje stroške.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi kršitve materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določil postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ne drži očitek revizije, da sodišči druge stopnje in prve stopnje v obravnavani zadevi ne bi smeli uporabiti naše zakonodaje, konkretno zakona o obligacijskih razmerjih, temveč pravo Nizozemske v skladu z določilom 1. točke 20. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav na določenih področjih (Ur. list SFRJ, št. 43/82 in 72/82), po katerem se za pogodbo o prodaji premičnin z mednarodnim elementom uporabi pravo kraja, kjer je imel prodajalec ob prejemu ponudbe sedež, to pa je bilo v Nizozemski. - Revident pri tem spregleda, da sta sodišči druge stopnje in prve stopnje uporabili za podlago za razsojo zadeve in za obsodbo tožene stranke na plačilo dolga izvensodno pogodbo o poravnavi, sklenjeno med pravdnima strankama med tekom tega postopka dne 17.9.1993 v Trstu, ne pa predhodne prodajne pogodbe za granitne bloke, ki jih je tožeča stranka dobavila toženi stranki. Tožena stranka tedaj izvaja očitek kršitve materialnega prava na novi dejanski podlagi, kar je v reviziji nedopustno po tretjem odstavku 385. člena ZPP, ko se poleg tega nova dejstva in novi dokazi ne morejo več uporabljati v gospodarskih sporih niti v pritožbi, kot to določa 496.a člen ZPP. Poleg tega pa sta v obravnavani zadevi sodišči druge stopnje in prve stopnje uporabili naše pravo brez nasprotovanja pravdnih strank in to tudi upravičeno v skladu z načelom karakteristične izpolnitve, ki je uveljavljeno v teoriji in praksi, in po katerem je za določitev prava odločilen sedež stranke, na katero se karakteristična izpolnitev nanaša. V našem primeru je to nedvomno obveznost tožene stranke (ki je slovenski gospodarski subjekt), da v skladu s sklenjeno poravnavo plača tožeči stranki 325.506,31 USD s pripadki, medtem ko tožeče stranke ne bremeni kaka izpolnitvena obveznost. Zaradi tega sodišče druge stopnje tudi ni kršilo določil postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP, kot to meni tožena stranka, ker da sodišče druge stopnje ni upoštevalo določila 365. člena ZPP, po katerem bi moralo po uradni dolžnosti upoštevati ob pravilni uporabi materialnega prava za rešitev zadeve nizozemsko pravo, ne pa slovenskega.

Tudi ni upoštevano nadaljnje izvajanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je toženo stranko obsodilo na plačilo terjatve, ki ob razsoji zadeve na prvi stopnji še ni zapadla, ker je bilo v navedeni poravnavi z dne 17.9.1993 dogovorjeno odplačilo v mesečnih obrokih. - Tudi ta trditev je nova in se nanaša na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči druge stopnje in prve stopnje, kar pa je po že citiranem določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP nedopustno.

Glede na tako stanje stvari in ko se tudi niso ugotovile kršitve, ki se po 386. členu ZPP upoštevajo po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.