Jedro

Za odločanje o statusu stranke v postopku za spremembo gradbenega dovoljenja, ne da bi tak postopek obstajal, ni pravne podlage.

Obnova postopka, v katerem je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni možna zaradi dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na samo izvajanje gradnje. Gradbeno dovoljenje je namreč odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati. Ali se gradnja izvaja skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem, pa nadzira gradbeni inšpektor.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Grosuplje je s sklepom z dne 11. 6. 2010 zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka pravnomočno izdanega gradbenega dovoljenja št. 351-654/2008-6 z dne 3. 12. 2008. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi navaja, da sta tožnika uveljavljala obnovitvena razloga po 1. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe – v nadaljevanju ZUP). Navedbe tožnikov, da bi morala biti stranki v tem postopku in s tem uveljavljanje obnovitvenega razloga po 9. točki navedene določbe ZUP, so po ugotovitvi upravnega organa neupoštevne, ker sta tožnika bila stranki v postopku, v katerem je bilo izdano navedeno gradbeno dovoljenje. Z drugimi navedbami pa po mnenju organa prve stopnje tožnika ne utemeljujeta obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. V zvezi s temi navedbami upravni organ pojasnjuje, da presoja ustreznosti določb prostorskega akta ni v njegovi pristojnosti, da gre v primeru gradnje, ki ni v skladu s predpisi, za zadevo, ki je v pristojnosti inšpekcije, in da trditve o neustreznosti komunalnih vodov ni mogoče upoštevati kot novega dejstva, ker so k predvidenim rešitvam komunalnih vodov podana vsa potrebna soglasja. S sklepom z dne 5. 7. 2010 pa je prvostopenjski organ zavrgel zahtevo tožnikov za dodelitev statusa stranke, ker družba A. d. o. o., ni dala vloge za izdajo spremembe prej navedenega gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da postopek ni bil uveden, oziroma da upravna zadeva ne obstaja. Pojasnil je, da upravni organ o bodočih upravnih zadevah oziroma o morebitnih statusih ne more odločati.

Drugostopenjski organ je oba pritožbena postopka združil in z eno odločbo obe pritožbi zavrnil. Tožnika se z navedenima odločitvama ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo. Sodišču predlagata, naj razveljavi in odpravi oba sklepa upravnega organa prve in odločbo druge stopnje, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Menita, da investitorka, družba A. d. o. o., gradi brez ustreznega pravnomočnega gradbenega dovoljenja, saj gradbeno dovoljenje ni bilo izdano njej. Zato bi moral gradbeni inšpektor gradnjo nemudoma ustaviti in od te družbe, ki ni pravni naslednik družbe, ki je gradbeno dovoljenje pridobila, zahtevati, da spremeni gradbeno dovoljenje. Sprememba gradbenega dovoljenja naj bi bila potrebna tudi za pridobitev uporabnega dovoljenja. Tožnika pa sta že v naprej zahtevala, da se jima v postopku za spremembo gradbenega dovoljenja dodeli status stranke, saj se sosedov v skrajšanem postopku zaradi spremembe investitorja ne vabi v postopek. Trdi, da je Ustavno sodišče že večkrat odločilo, da se preuranjenega zahtevka ne more zavreči, ampak, da ga je treba vsebinsko obravnavati.

Nadalje tožnika navajata, da sta 10. 5. 2010 ugotovila, da investitorka gradi eno etažo več in preko višine, določene z gradbenim dovoljenjem. Meni, da upravna enota ne bi izdala gradbenega dovoljenja, če bi vedela, da se bo na zemljišču zgradila stavba, ki v višino ne bo skladna s prostorskim aktom in da bo namesto mansarde zgrajeno še drugo nadstropje. Višina objekta naj bi bilo novo dejstvo, ki vpliva na osvetljenost parcel tožnikov, ta nov dokaz pa naj bi nedvomno privedel do drugačne odločitve upravnega organa. Trdita, da nista bila stranki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in da nista dala soglasja za gradnjo bližje od 4 m oziroma 2 m od meje z njunim zemljiščem. Kljub temu naj bi se objekt gradil bližje od 1 m od meje tožničine parcele. Padec orodja na tožničino parcelo pa naj bi bilo novo dejstvo, ki dokazuje, da je objekt v tožničinem vplivnem območju. Opozarjata na nevarnost prenosa požara in na to, da zaradi bližine objekta ni mogoče izpeljati požarne poti. Upravnima organoma očitata, da o teh navedbah nista odločila. Navajata tudi, da za sporni objekt ni zagotovljenih dovolj parkirnih mest, saj gradbeno dovoljenje v izreku določa, da mora investitor zgraditi 14 parkirnih mest, investitor pa oglašuje, da bo zgradil 6 parkirnih mest v kleti objekta, glede na širino gradbene parcele pa menita, da investitor še 8 parkirnih mest ne bo mogel zagotoviti. Menita, da Upravna enota ni vedela, da pred objektom ni dovolj parkirnih mest, saj tedaj gradbenega dovoljenja ne bi izdala, o številu parkirnih mest pa upravna organa ob presoji predloga za obnovo postopka nista odločala. Projektna dokumentacija naj bi bila neprimerna glede priključitve objekta na komunalne vode, ker so ti že ob večjem dežju preobremenjeni prav zaradi gradnje spornega objekta. To dejstvo naj bi bilo novo in sta tožnika zanj izvedela šele maja 2010. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru sta predmet izpodbijanja sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka in o zavrženju zahteve za dodelitev statusa stranke. Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da se v skladu z drugim odstavkom 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji akta obnovljen, ustavljen ali končan. To pomeni, da tudi v upravnem sporu zoper posamični akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 predmet preizkusa zakonitosti ni odločba pritožbenega organa o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Po presoji sodišča sta odločitvi organa prve stopnje, potrjeni z odločitvijo organa druge stopnje, pravilni in zakoniti, zato se sodišče sklicuje na razloge iz sklepov organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožnika uveljavljata status stranke v postopku za spremembo gradbenega dovoljenja, ne da bi tak postopek obstajal. Za odločanje o taki zahtevi tožnikov ni pravne podlage, kot sta pojasnila že upravna organa. Po uvedbi postopka za spremembo gradbenega dovoljenja bosta tožnika ta status lahko uveljavljala in jima bo tudi priznan, če bo odločitev o tej spremembi lahko vplivala na njun pravni položaj. Zahteve po vnaprejšnjem priznanju položaja stranke v postopku pred uvedbo postopka pa ni mogoče utemeljevati z zakonsko ureditvijo, iz katere izhaja, da jima po uvedbi postopka za spremembo investitorstva tak položaj ne gre. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti pavšalno sklicevanje tožnikov na stališče Ustavnega sodišča, po katerem naj preuranjenih zahtevkov ne bi bilo mogoče zavreči. Da bi Ustavno sodišče sprejelo splošno stališče, da preuranjenih zahtevkov ni mogoče zavreči, pa iz objavljenih odločitev Ustavnega sodišča ne izhaja.

Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnika tudi napačno razumeta obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Po tej določbi se obnovi postopek, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Obnova postopka, v katerem je bilo izdano gradbeno dovoljenje, pa ni možna zaradi dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na samo izvajanje gradnje (trditve tožnikov, da investitor gradi višji objekt, kot je dovoljeno). Če investitor objekt ne gradi v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, to niso nova dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja. Zato tudi niso razlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje je namreč odločba, s katero pristojni upravni organ dovoli gradnjo in s katero določi konkretne pogoje, ki jih je treba pri gradnji upoštevati (6. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 102/04 in spremembe – v nadaljevanju ZGO-1). Ali se gradnja izvaja skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem, pa nadzira gradbeni inšpektor (145. člena ZGO-1).

Novo dejstvo v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP tudi niso dogodki, ki jih opisujeta tožnika in na podlagi katerih sklepata, da na gradbeni parceli ni mogoče zgraditi predvidenih 14 parkirnih mest in da so zaradi gradnje po izdanem gradbenem dovoljenju komunalni vodi preobremenjeni. Tudi če bi tožnika s temi navedbami utemeljevala nepravilnost izdanega gradbenega dovoljenja, bi morala izkazati, da gre za dejstva, ki so obstajala že v času izdaje gradbenega dovoljenja, tožnika pa sta za ta dejstva izvedela naknadno. Obnova postopka je namreč izredno pravno sredstvo, ki ga stranka lahko predlaga le, če v končanem postopku, v katerem je bila izdana odločba, v konkretnem primeru je to gradbeno dovoljenje, novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti (261. člen ZUP). S trditvijo, da je Upravna enota spregledala, da pred objektom ni dovolj prostora za parkirna mesta, upravnemu organu sicer očitata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pri tem ne navajata, katerega dejstva, ki je obstajalo že v času izdaje gradbenega dovoljenja, in ki ga nista mogla navajati, upravni organ ni upošteval pri izdaji gradbenega dovoljenja. Tožnika tudi v zvezi s trditvijo o neprimernosti projektne dokumentacije glede priključitve objekta na komunalne vode ne navajata dejstva, ki je obstajalo že v času izdaje gradbenega dovoljenja, in bi iz njega izhajalo, da bodo z novogradnjo komunalni vodi preobremenjeni. Trditev tožnikov, da komunalni vodi ne zadostujejo potrebam tako velikega objekta namreč v obravnavanem primeru ni dejstvo, ampak njuna ocena, ki izhaja iz stanja v času obilnega deževja maja 2010 in jesenskih poplav istega leta.

Trditve tožnikov, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-654/2008-6 (302) z dne 3. 12. 2008 nista sodelovala, pa so protispisne. Da sta tožnika v postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja sodelovala, je razvidno ne le iz izdanega gradbenega dovoljenja temveč tudi iz listin v upravnem spisu. Zato so neupoštevne tožbene navedbe, s katerimi tožnika utemeljujeta, da bi morala biti udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih tožnika navajata, niso pomembni za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih procesnih odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).