Jedro

S tem, ko se je sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb in dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje glede zagovorov obtoženih in obstoja dolžniško upniškega razmerja, ni kršilo domneve nedolžnosti in ni poseglo v privilegij zoper samoobdolžitev, niti v pravico do molka.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeno M. K. se oprosti plačila sodne takse, obsojeni M. G. je dolžan plačati 1.000 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je M. G. in M. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). M. G. je izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora ter denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov, to je 4.996,50 evrov. M. K. je sodišče izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora ter denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov, to je 4.996,50 evrov. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbe zagovornikov obtoženih in višjega državnega tožilca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojena M. K. in zagovornik obsojenega M. G. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojena M. K. izpodbija sodbo v celoti zaradi napačne uporabe kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka ter predlaga, da jo Vrhovno sodišče oprosti obtožbe, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v dopolnitev dokaznega postopka in ponovno odločanje na sodišče prve stopnje. Zagovornik obsojenega M. G. vlaga zahtevo iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti očitka po obtožbi, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve in druge stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Zahteva obsojene M. K. ni utemeljena, saj le posplošeno navaja, da je sodišče zavrnilo številne dokaze in ne konkretizira uveljavljane kršitve. Enako velja za zahtevo zagovornika obsojenega M. G. v zvezi z zatrjevano kršitvijo zaradi zavrnitve dokaznih predlogov. Pri očitku o kršitvi domneve nedolžnosti gre zgolj za drugačno oceno verodostojnosti zagovorov. Pritožbeno sodišče je ocenilo tako dejstvo, da je obsojeni M. G. zagovor podal šele na glavni obravnavi, kot tudi dejstvo, da je obsojena M. K. svoj zagovor spremenila. Takšno ocenjevanje ne pomeni kršitve domneve nedolžnosti, pač pa opredelitev in oceno zagovorov. Sodišči prve in druge stopnje sta odgovorili tudi na očitke zagovornika o nezakonitosti odredbe za tajno delovanje. Vrhovna državna tožilka zato ocenjuje, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencema in zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil v vlogi z dne 23. 12. 2013. B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega M. G., zatrjuje kršitev obdolženčeve pravice do molka in privilegija zoper samoobtožbo, ki naj bi jo sodišče druge stopnje storilo s tem, ko je ob utemeljevanju svojega stališča glede verodostojnosti zagovorov obtoženih poudarilo, da se obtoženi G. v dežurni preiskovalni službi ni zagovarjal in je prvič svoj zagovor podal šele na glavni obravnavi, kjer je zatrjeval, da mu je bila obtožena K. dolžna. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da je višje sodišče v okviru presoje pritožbenih navedb ocenilo dejstvo, da je obtoženi G. šele na glavni obravnavi podal svoj zagovor, kot tudi dejstvo, da je obtožena M. K. na glavni obravnavi svoj zagovor spremenila. Takšno ocenjevanje ne pomeni kršitve domneve nedolžnosti in ne posega v privilegij zoper samoobdolžitev, niti v pravico do molka, temveč pomeni vsebinsko opredelitev sodišča druge stopnje do pritožbenih navedb in do dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje glede zagovorov obtoženih in obstoja dolžniško upniškega razmerja. Sodišče ni od obtožencev ali drugih udeležencev postopka izsililo priznanja niti kakšne druge izjave (privilegij zoper samoobtožbo - 11. člen ZKP), krivdo obsojenca pa je s pravnomočno sodbo ugotovilo potem, ko se je na podlagi kritične presoje izvedenih dokazov prepričalo o njegovi krivdi (domneva nedolžnosti - 3. člen ZKP). Zatrjevane kršitve zato niso podane.

6. Ugotovitev višjega sodišča, da obtožena M. K. in M. G. nista nikoli predložila kakršnega koli dokazila, ki bi potrjevalo obstoj zatrjevanega dolžniško upniškega razmerja, ne pomeni nedopustne prevalitve dokaznega bremena na obtožence in zatrjevane kršitve domneve nedolžnosti. Kot pravilno ugotavlja že zagovornik sam (5. stran zahteve), ima obtoženec v kazenskem postopku pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki ga razbremenjujejo (tretji odstavek 16. člena ZKP). V to pravico spada tudi pravica predložiti dokaz glede razbremenilnega dejstva, katerega obstoj zatrjuje. Kolikor obramba zgolj zatrjuje neko dejstvo, ne da bi njegovo verjetnost kakorkoli izkazala, je sodišče v skladu s 17. členom ZKP dolžno takšne trditve obrambe ustrezno oceniti same zase in v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi, kar je v obravnavanem primeru sodišče tudi storilo.

7. Ob očitkih, da sodišči nista dovolili niti tehtali razbremenilnih dokazov in da obramba zaradi odrejenega pripora ni mogla z aktivnimi potezami zagotoviti dokaznega gradiva, sodišče pa njenim dokaznim predlogom ni sledilo, zahteva uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), 23. člena URS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Zagovornik je v postopku na prvi stopnji predlagal: 1) da se omogoči dostop do vse dokumentacije, ki se nahaja v pisarni obdolženega ter pregled vsebine celotnega računalnika, ki mu je bil zasežen; 2) da se pridobijo vsi spisi inšpekcijskih in prekrškovnih zadev, na katerih je delal obtoženec; 3) zaslišanje prič S. K., D. B. in A. P.; 4) zaslišanje priče D. S. ter 5) ponovno zaslišanje I. B. v zvezi z izpovedbo priče K. S prvimi tremi predlaganimi dokazi je obramba želela dokazati, da je obtoženec v zadevi B. ravnal enako kot v drugih podobnih postopkih, saj je bil takšen način njegovega dela. Priča S. bi potrditvah obrambe povedal, da je M. K. od I. B. dobila plačilo za opravljeno storitev, in ne podkupnine. S ponovnim zaslišanjem B. pa bi obramba dokazala njegovo neverodostojnost, saj se njegova izpovedba ne ujema z izpovedbo priče K. glede njunih medsebojnih stikov.

8. Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo ter v 5. točki sodbe obrazložilo, da je glede na prebrane listine in izpovedbe prič za ta kazenski postopek v zadostni meri ugotovljen način dela in storilnost obtoženega G. kot gradbenega inšpektorja. Ob pregledu nekaterih spisov iz postopkov, ki jih je vodil obtoženi G., je sodišče ugotovilo, da obtoženi ni delal v vseh postopkih „tako po domače,“ ker je gradbinec in ne pravnik, kot je skušala prikazati obramba (19. točka sodbe). Kot nepotrebno je sodišče ocenilo tudi zaslišanje priče D. S., ki naj bi bil zaslišan glede njegovega sodelovanja z obtoženo M. K., saj se je tak zagovor obtožene pojavil šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo ob vsakič večjem zatrjevanju dela, ki naj bi ga bila opravila za I. B. in je bil že sam po sebi neprepričljiv, pri čemer iz drugih izvedenih dokazov izhaja, da med obtoženo in B. o opravljanju kakšnih storitev sploh ni bilo govora. Sodišče je zaključilo, da bi izvajanje dodatnih dokazov zgolj zavleklo izčrpen dokazni postopek in v ničemer ne bi osvetlilo dejanskega stanja. Višje sodišče je v točkah od 7 do 9 obrazložitve sodbe pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, za katere so navedeni utemeljeni razlogi. Glede ponovnega zaslišanja I. B. je višje sodišče prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovorniku ni uspelo izkazati, da bi bil predlagani dokaz uspešen.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v svojo korist, niti njegova pravica do obrambe. Po ustaljeni sodni praksi (npr. I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001 in druge) sme sodišče zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. V obravnavanem primeru obramba ni izkazala pravne relevantnosti predlaganih dokazov in verjetnosti njihovega uspeha, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da izvedba predlaganih dokazov k ugotavljanju odločilnih dejstev in okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja ne bi v ničemer prispevala. Vprašanje, ali je obsojeni G. tudi v drugih postopkih, ki jih je vodil kot gradbeni inšpektor, ravnal podobno kot v spornem postopku zoper B., za obravnavano kazensko zadevo ni relevantno, saj to, da je v drugih postopkih ravnal enako, ne pomeni, da v prekrškovnem postopku zoper I. B. ni izdal odločbe o prekršku prav zato, ker je prejel podkupnino, in ne zaradi kakega drugega, z zakonom predvidenega razloga. Morda je res tudi v drugih postopkih ravnal tako kot v zadevi B., a za to konkretno zadevo je dokazano, da postopka o prekršku zoper B. ni začel in ni izdal odločbe o prekršku, ker je od stranke s posredovanjem soobsojenke prejel podkupnino.

10. Tako se kot pravno nepomembni izkažejo prav vsi predlogi obrambe (pridobitev dokumentacije iz pisarne, elektronske komunikacije, vseh spisov, poročil in evidenc), s katerimi je le-ta želela dokazati specifični način in metodo dela obsojenca kot gradbenega inšpektorja. Na takšno ugotovitev ne vpliva navedba okrožnega državnega tožilca, da je obtoženec v postopku zoper B. ravnal drugače kot v ostalih postopkih, saj takega očitka ni v opisu dejanja, na obrazložitev obtožnice pa sodišče ni vezano in mora navedbe tožilca ocenjevati enako kot ostale dokaze. Sodišči prve in druge stopnje sta z jasnimi in izkustveno sprejemljivimi razlogi pojasnili tudi svojo ugotovitev, da obramba glede ostalih zavrnjenih dokazov (zaslišanje priče D. S. in ponovno zaslišanje I. B.) ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala njihovega dokaznega uspeha.

11. V zvezi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da mora odredba o tajnem delovanju kot obvezno sestavino navajati način izvajanja ukrepa, med katero sodi tudi podatek, da bo tajni delavec uporabil tehnične naprave za snemanje glasu. Že sodišči prve in druge stopnje sta vložniku pojasnili, da odredba za tajno delovanje I Kpd 46291/2011 z dne 5. 10. 2011 (list. št. 99) vsebuje vse obvezne sestavine. Ob vpogledu v odredbo tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že v samem izreku odredbe navedeno, da se odreja „ukrep tajnega delovanja, pri katerem bo tajni delavec uporabljal tehnične naprave za prenos in snemanje glasu.“ V njeni obrazložitvi je pojasnjeno, da bo tajni delavec ob kontaktih z osumljencema ozvočen in bo ravnal po navodilih policije. Zato je očitek zahteve neutemeljen.

12. Zahteva na več mestih očita sodišču druge stopnje, da je zgolj pavšalno odgovorilo na izpostavljene pritožbene očitke, ne da bi se do njih konkretno opredelilo, s čimer naj bi kršilo obsojenčevo pravico do pravnega sredstva. Očitek ni utemeljen, saj je višje sodišče sodbo obrazložilo skladno z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, iz katere izhaja zahteva, da presodi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzame o njih stališča in jih ustrezno utemelji. Nesprejemanje razlogov sodišča s strani vložnika pa ne pomeni zatrjevane kršitve.

13. Kljub uvodnemu sklicevanju na vse točke prvega odstavka 420. člena ZKP zagovornik obsojenega G. v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pove, v čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona. Z navedbami, da je obsojena M. K. prejela plačilo za svojo storitev; da izpovedba I. B. ni verodostojna; da je motiv za podajo ovadbe ostal nerazčiščen; da si je obsojenka zaradi finančne stiske sposodila denar; da obstaja razumen dvom in ne prepričanje o resničnosti ugotovljenih dejstev; da ni dokaza o zahtevku za podkupnino; ter s podajanjem lastnih zaključkov o obstoju obremenilnih in razbremenilnih dejstev zahteva za varstvo zakonitosti ne utemeljuje kršitve zakona, temveč uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

14. Enako velja glede zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obsojena M. K. Zgolj pavšalno očitanje nedopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov ne pomeni konkretizirano uveljavljanje katerega od razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008), zahteva pa tudi izrecno uveljavlja nedopusten razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP, ko navaja, da je sodišče izvedene dokaze napačno obravnavalo in da je dejansko stanje zaradi zavrnitve dokazov ostalo nerazjasnjeno.

C.

15. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicujeta vložnika, je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojene M. K. in zagovornika obsojenega M. G. (425. člen ZKP).

16. Zagovornik obsojenega M. G. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso (98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja. Obsojena M. K. nima premoženja, prestaja zaporno kazen in je dolžna preživljati mladoletnega otroka, zato jo je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).