Jedro

Ugovor v postopku o prekršku nima le narave pravnega sredstva, temveč zakon posebej določa, da se ugovor šteje kot izjava v hitrem postopku o prekršku, s čimer se kršitelju omogoča, da se izjavi o "obtožbi" ter hkrati predlaga dejstva in dokaze v svojo obrambo.

Prekrškovni organ mora zaradi ugovora zoper plačilni nalog svojo odločitev znova pretehtati z vidika vsebine ugovora in nato z odločbo odločiti o glavni stvari postopka, torej o prekršku, odgovornosti storilca za prekršek in o sankciji zanj; pri tem ne gre samo za ugotavljanje utemeljenosti ugovora, ampak se ugotavlja obstoj vseh odločilnih dejstev za izvedbo dokazov zanje, upoštevajoč tudi druge ugotovitve v postopku izdaje plačilnega naloga po tem zakonu. Pri tem mora prekrškovni organ upoštevati prepoved reformatio in peius.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku po ugovoru storilca zoper plačilni nalog št. 000 z dne 6. 11. 2018 odločil, da se plačilni nalog odpravi (1. točka izreka) in da je storilec s tem, ko je 23. 7. 2018 ob 9.29 uri na Cesti 10 v Ljubljani parkiral osebno vozilo na pločniku, kjer je ustavljanje in parkiranje prepovedano, kršil 1. točko četrtega odstavka 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in je s tem storil prekršek po šestem odstavku 65. člena ZPrCP, za kar mu je izrekel globo v znesku 80,00 EUR in mu naložil plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR. Po vložitvi zahteve za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 1072/2019 z dne 11. 2. 2021 razsodilo, da se zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena, storilec pa mora plačati sodno takso v znesku 40,00 EUR.

2. Storilec v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja, da je odločitev sodišča nezakonita zaradi napačne uporabe 57.b člena Zakona o prekrških (ZP-1). Kot je navedel že v zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku ter v izjavi na poziv sodišča 2. 2. 2021, ZP-1 instituta "prekvalifikacije prekrška" ne pozna in prekrškovni organ za njegovo uporabo ni navedel pravne podlage. Sodišče v obrazložitvi sodbe (9. točka) sicer navede, da ima prekrškovni organ po presoji sodišča za prekvalifikacijo očitka podlago v ZP-1 in da bo to obrazloženo v nadaljevanju, vendar pa se sodišče nato sklicuje izključno na 57.b člen ZP-1 in svojega stališča ne utemelji z avtentično razlago predpisa, s sodno prakso ali s sklicevanjem na katerokoli drugo zakonsko določbo, razen na določbo 57.b člena ZP-1. Navedena določba prekvalifikacije prekrška ne omenja, obenem pa govori o možnosti ustavitve postopka, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem spregledana. Njegov ugovor zoper plačilni nalog Mestnega redarstva Mestne občine Ljubljana št. 000 z dne 6. 11. 2018 je bil uspešen, saj je prekrškovni organ ugotovil, da (prvotno očitani) prekršek po 21. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP ni bil storjen. Ugovor zoper plačilni nalog se je nanašal izključno na navedeni prekršek; ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da mu bo prekrškovni organ kasneje v odločbi očital storitev drugega prekrška. V ugovoru tako ni dokazoval neobstoja prekrška po 1. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Prekrškovni organ je ravnal samovoljno in nezakonito, s čimer je kršil njegovo pravico v postopku, da je seznanjen z očitano mu kršitvijo in ima možnost se o njej izjasniti ter ji ugovarjati. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in odločbo o prekršku odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Prekrškovni organ v odgovoru na pritožbo navaja, da je sledil procesnim pravilom in se strinja z izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1), ugotavlja, da storilcu niso bile kršene z Ustavo RS zagotovljene pravice, prav tako v postopku proti storilcu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in tudi ne do kršitev materialnega prava na škodo storilca, pritožba pa tudi ni utemeljena.

6. Določba 57.b člena ZP-1 določa: "Zoper plačilni nalog iz 57. člena tega zakona, ki se izda za kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu, ni dovoljena zahteva za sodno varstvo, kršitelj pa ima pravico do ugovora v osmih dneh od vročitve plačilnega naloga. Na podlagi ugovora prekrškovni organ plačilni nalog odpravi in o ugovoru odloči z odločbo o prekršku ali postopek o prekršku ustavi, pri čemer ugovor šteje kot izjavo v hitrem postopku o prekršku. Pouk o pravici do ugovora in načinu njegove vložitve, ter o tem, da mora kršitelj v ugovoru navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati, je del pouka o pravici do pravnega sredstva na plačilnem nalogu." Iz komentarja k 57.b členu ZP-1 (komentar mag. Petre Čas in mag. Nuše Orel, Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2018, strani 362 do 366) izhaja, da je z ugovorom uvedena dodatna stopnja pri odločanju o prekršku z namenom boljše razjasnitve dejanskega stanja še v fazi, ko se odloča v hitrem postopku. Posebnost ugovora kot pravnega sredstva je v tem, da ugovor nima devolutivnega učinka, kar pomeni, da o ugovoru odloča organ, ki je izdal odločbo o prekršku na prvi stopnji (plačilni nalog), zoper odločbo, s katero se odpravi plačilni nalog in odloči o prekršku, pa je dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo, ki jo je treba napovedati (drugi odstavek 57.c člena ZP-1). Ugovor v postopku o prekršku nima le narave pravnega sredstva, temveč zakon posebej določa, da se ugovor šteje kot izjava v hitrem postopku o prekršku, s čimer se kršitelju omogoča, da se izjavi o "obtožbi" ter hkrati predlaga dejstva in dokaze v svojo obrambo. Storilec mora biti zato v plačilnem nalogu poučen tudi o tem, da mora v ugovoru navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist. Prekrškovni organ mora zaradi ugovora zoper plačilni nalog svojo odločitev znova pretehtati z vidika vsebine ugovora in nato z odločbo odločiti o glavni stvari postopka, torej o prekršku, odgovornosti storilca za prekršek in o sankciji zanj; pri tem ne gre samo za ugotavljanje utemeljenosti ugovora, ampak se ugotavlja obstoj vseh odločilnih dejstev za izvedbo dokazov zanje, upoštevajoč tudi druge ugotovitve v postopku izdaje plačilnega naloga po tem zakonu. Pri tem mora prekrškovni organ upoštevati prepoved _reformatio in peius_, kar pomeni, da se kršitelju z odločbo o prekršku ne sme izreči višja globa od tiste, ki je bila izrečena s posebnim plačilnim nalogom, četudi mu je (po pomoti) izrekel nižjo globo od predpisane.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov v spisu izhaja, da je bil storilcu zaradi kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju v cestnem prometu 6. 11. 2018 izdan plačilni nalog, s katerim mu je prekrškovni organ za prekršek po šestem odstavku 65. člena ZPrCP izrekel globo v znesku 80,00 EUR. Prekrškovni organ je v plačilnem nalogu navedel, da lahko zoper plačilni nalog oseba, ki ji je bila izrečena sankcija (torej storilec), vloži ugovor v osmih dneh od vročitve plačilnega naloga pisno pri prekrškovnem organu in da mora kršitelj v ugovoru navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati.

8. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe (točke 9 do 11 obrazložitve sodbe) utemeljeno zavrnilo storilčeve navedbe zahteve za sodno varstvo (ki jih ponavlja tudi v pritožbi), da je prekrškovni organ z izdajo odločbe o prekršku kršil 57.b člen ZP-1, za kar je sodišče navedlo pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi višje sodišče. Ker je prekrškovni organ ugovor storilca zoper plačilni nalog (v katerem je navedel, da na kraju, kjer naj bi se zgodil prekršek, ni ustrezne prometne signalizacije, ki bi izražale omejitve, prepovedi ali obveznosti; prometni znak z oznako 2437, ki je na nasprotni strani ceste, pa ni postavljen pravilno, saj je postavljen v nasprotju s pravilnikom) skladno z določbo 57.b člena ZP-1 štel kot izjavo, so neutemeljene pritožnikove navedbe glede kršitev pravice do izjave. V ugovornem postopku se je izkazalo, da je storilec osebno vozilo parkiral na pločniku, kjer to izrecno ni bilo dovoljeno (in ne na delu vozišča, kjer je to s prometnim znakom izrecno prepovedano, kot mu je prekrškovni organ očital v plačilnem nalogu), zato je prekrškovni organ skladno z navedeno določbo odpravil plačilni nalog in nato na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev popravil opis storilcu očitanega dejanja in (ponovno, kot pred tem že v plačilnem nalogu) zaključil, da je storilec storil prekršek po šestem odstavku 65. člena; pri čemer je v razlogih odločbe (drugi odstavek obrazložitve) sicer navedel, da je prekvalificiral prekršek iz prekrška po 21. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP v prekršek po 1. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. Glede na to, ko je torej prekrškovni organ storilca v plačilnem nalogu in v odločbi o prekršku spoznal za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 65. člena ZPrCP (ugotovljeno je bilo le, da je storilec kršil 1. in ne 21.točko četrtega odstavka 65. člena ZPrCP), na podlagi katerega se z globo 80,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbo 1., 4., 7., 9., 16., 18., 19. ali 21. točko četrtega odstavka tega člena, prekrškovni organ dejanja oziroma prekrška niti ni prekvalificiral, kar uveljavlja storilec. Kot je v razlogih sodbe navedlo že prvostopenjsko sodišča, pa dejstvo, da je prekrškovni organ odpravil plačilni nalog, ne pomeni, da storilec ni storil očitanega prekrška, temveč navedeno le potrjuje, da je prekrškovni organ postopal pravilno in skladno s pooblastili iz 57.b člena ZP-1. Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da bi moral prekrškovni organ ustaviti postopek zaradi prvotnega prekrška in morebiti šele nato uvesti nov postopek ter izdati nov plačilni nalog; v primeru ko prekrškovni organ po ugovoru odloči o prekršku, odgovornosti storilca in globi, mora namreč izrek odločbe o prekršku imeti dva dela: (-) v prvem delu se izreče odprava plačilnega naloga zaradi ugovora z navedbo številke in datuma izdaje ter naziv prekrškovnega organa, (-) v drugem delu pa se odloči o glavni stvari - o prekršku. Glede pritožnikovih navedb, da v primeru, če bi mu prekrškovni organ že v plačilnem nalogu očital prekršek po 1. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP, morda ne bi vložil ugovora, višje sodišče le pripominja, da storilec kljub temu, da je že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navedlo pravilne razloge, zakaj prekrškovni organ ni postopal nezakonito, očitno še vedno noče razumeti, da je prekrškovni organ ravnal zakonito in skladno s pooblastili iz 57.b člena ZP-1, saj tudi v pritožbi ponovno uveljavlja nezakonitost postopanja prekrškovnega organa; poleg tega je imel storilec po prejemu odločbe o prekršku možnost plačila polovice izrečene globe. Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da so stališča sodišča napačna in neutemeljena in da poslabšujejo njegov pravni položaj ter zmanjšujejo pomen instituta ugovora zoper plačilni nalog. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odločitev prekrškovnega organa v odločbi o prekršku (da se plačilni nalog odpravi in je storilec odgovoren za prekršek po šestem odstavku 65. člena ZPrCP ter mora posledično plačati sodno takso) pravilna in zakonita, je storilčevo zahtevo za sodno varstvo utemeljeno zavrnilo.

9. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo storilca kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mora na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Pri odmeri sodne takse je višje sodišče upoštevalo opombo 8.2 in je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tar. št. 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) tako, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR. Ta znesek bo moral plačati v roku in na način, kot bo naveden v pozivu, sicer se bo prisilno izterjal.