Jedro

Ker je tožnik uveljavljal sodno varstvo svojih zahtevkov po dveh različnih pravnih podlagah, to je po pogodbi o življenjskem zavarovanju z dodatnimi nezgodnim zavarovanjem in po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja, nato pa je umaknil le zahtevo za sodno varstvo glede zahtevka po prvi pogodbi, je treba šteti, da gre za delni umik tožbe, za kar mora dati nasprotna stranka, ki se je v pravdo pred tem že spustila, svoje soglasje, in ne za skrčitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi delno v I. točki, in sicer glede plačila 75.012,00 SIT (sedaj: 313,02 EUR) s pripadki in pravdnih stroškov s pripadki, v II. točki (odločitev o pravdnih stroških) pa v celoti, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (glede plačila 325.328,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2003 dalje do plačila) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 400.340,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 75.012,00 SIT od 8. 6. 2004 dalje do plačila in od zneska 325.328,00 SIT od 15. 4. 2003 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo pravdnih stroškov s pripadki. Tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 249.278,80 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik po pooblaščencu. V pritožbi uveljavlja vse tri dopustne pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče pri odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je namreč svoj tožbeni zahtevek skrčil, skrčitev tožbenega zahtevka pa ne predstavlja spremembe tožbe, zato soglasje tožeče (pravilno: tožene) stranke za tako skrčitev ni potrebno. S tem je sodišče prve stopnje kršilo določbo III. odst. 184. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi sicer je sodba pravno in dejansko zgrešena. Sodišče prve stopnje namreč nima potrebnega strokovnega znanja, da bi moglo odločati o podani trajni invalidnosti pri tožniku. Izvedeniško mnenje z dne 29. 10. 2006, ki ga je prvostopenjsko sodišče sprejelo, temelji na RTG posnetku z dne 25. 7. 2002, ki je nastal samo 1 mesec in 3 dni po predmetni prometni nesreči, kljub temu da splošni pogoji tožene stranke NE-93 določajo, da se invalidnost ocenjuje najhitreje 3 mesece po končanem zdravljenju. Iz izvedeniškega mnenja dr. K. z dne 12. 3. 2006 tako jasno izhaja, da je pri tožniku podana trajna invalidnost v višini 7 %. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. V skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) je potrebno splošne pogoje vedno interpretirati v korist šibkejše stranke. Ker splošni pogoji določajo, da se invalidnost ocenjuje najhitreje 3 mesece po končanem zdravljenju, zato za oceno trajne invalidnosti ni mogoče uporabiti izvedeniškega mnenja, ki se opira na RTG posnetek z dne 25. 7. 2002. Sodišče prve stopnje je povsem prevzelo izvedenčevo vlogo in v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, ki na podlagi spornega RTG posnetka opisuje 5 % trajno invalidnost, ta odstotek zmanjšalo še za 30 % z obrazložitvijo, da je potrebno upoštevati tudi degenerativne spremembe. Ob tem pa je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da je izvedenec K. v dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 29. 10. 2006 upošteval vse posebne pogoje in izračunal končni odstotek invalidnosti v višini 5 %. Glede na zgoraj obrazloženo je izpodbijana sodba sama s seboj nasprotju in tako nepopolna, da je ni mogoče preizkusiti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožnikovemu zahtevku za plačilo 313,02 EUR s pp ugodi, toženi stranki pa se naložijo v plačilo pravdni stroški v celoti, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožba v celoti neutemeljena. Zgrešene so trditve, da sodišče ne loči med umikom tožbe in zmanjšanjem tožbenega zahtevka. Dejstvo je, da je tožeča stranka delno umaknila svojo tožbo in vztrajala samo še pri 18 % začetnega tožbenega zahtevka. ZPP tudi za delni umik predpisuje soglasje tožene stranke, ki ga pa slednja ni dala, zato je sodišče moralo odločiti o celotnem zahtevku. Pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje, na katerega se je oprlo sodišče, upošteva RTG posnetek z dne 25. 7. 2002, pomeni očitno sprenevedanje tožeče stranke, ki je sama predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja v tej smeri. Ko pa je izvedenec prišel do zaključkov, ki so za tožečo stranko neugodni, je tožnik spremenil svoje stališče in sedaj ocenjuje, da ta RTG posnetek ne bi smel biti uporabljen. Takšno „sedenje na dveh stolčkih“ tožeče stranke je nesprejemljivo. Zgrešene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prevzelo vlogo izvedenca. Dokazni postopek je povsem jasno in nedvoumno pokazal, da so pri tožniku prisotne degenerativne spremembe. Tožeča stranka je v svojih vlogah večkrat jasno navedla, da je razmejitev med vplivom nezgode in vplivom degenerativnih sprememb v razmerju 70-30 zanjo sprejemljiva. Takšno razmerje izhaja tudi iz predpravdno pridobljenega izvedeniškega mnenja, ki ga je predložila prav tožeča stranka. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, sodišču pa se uveljavljane kršitve niso pripetile.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka za znesek 325.328,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2003 dalje do plačila, ki se nanaša na plačilo trajne invalidnosti po polici življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem št. ..., zavrnilo z obrazložitvijo, da iz izvedeniškega mnenja dr. K. izhaja, da po splošnih pogojih PG NE 00-01 invalidnost ni podana. Ugotovilo je tudi, da je za ta znesek tožnik delno umaknil tožbo, vendar tožena stranka ni podala soglasja po II. odst. 188. čl. ZPP, zato je odločilo, da bilo potrebno tudi o tem delu tožbenega zahtevka meritorno odločiti.

Glede preostanka (znesek 75.012,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2004 dalje do plačila) je obrazložilo, da je izvedenec dr. K. v svojem primarnem izvedeniškem mnenju z dne 12. 3. 2006 na podlagi meritev z dne 3. 3. 2006 ugotovil trajno invalidnost v višini 7 %, vendar je napačno upošteval, da je tožnik mlajši od 40 let, zato ga je sodišče na predlog tožene stranke pozvalo k dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 29. 10. 2006, v katerem je upošteval pravo tožnikovo starost ter ugotovil, da je pri tožniku podana trajna invalidnost v višini 5 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 30 % zmanjšanje stopnje invalidnosti zaradi ugotovljenih degenerativnih sprememb pri tožniku ni sporno, saj tega dela izvedeniškega mnenja z dne 12. 3. 2006 pravdni stranki nista prerekali, prav tako pa takšna stopnja degenerativnih sprememb izhaja tudi iz predpravdnega izvedeniškega mnenja, ki ga je pribavil sam tožnik. Potem ko je sodišče ocenilo, da je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja z dne 29. 10. 2006 pozabil upoštevati 30 % vpliv degenerativnih sprememb, je od ugotovljene invalidnosti v višini 5 % samo odštelo še 30 % ter zaključilo, da je trajna invalidnost po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja podana v višini 3,5 %. Ker pa je za tolikšen odstotek invalidnosti tožena stranka tožniku zavarovalnino že izplačala, je zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno upoštevalo še dodatnih 30 % zmanjšanja stopnje invalidnosti zaradi degenerativnih sprememb pri ugotavljanju višine invalidnine. Dopolnilno izvedeniško mnenje dr. K. namreč navaja, da končni procent trajne invalidnosti pri tožniku znaša 5 %. Dvom o tem, ali ta procent že vsebuje ugotovljene degenerativne spremembe ali ne, je tožena stranka že izrazila v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2006 in predlagala, naj se po potrebi pozove izvedenca k izjasnitvi, zato bi moralo sodišče prve stopnje najprej pozvati izvedenca, da se izjasni, ali je v ugotovljeni višini trajne invalidnosti (5 %) že upošteval tudi 30 % na račun degenerativnih sprememb. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke utemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo 75.012,00 SIT s pp. Ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je bilo potrebno sodbo v tem delu razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Neutemeljene pa so pritožbene trditve, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je odločalo tudi o delu, za katerega je tožnik tožbo umaknil (za znesek 325.328,00 SIT s pp), saj gre dejansko za skrčitev tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v tej pravdi tožnik zahteval sodno varstvo po dveh različnih pogodbah o zavarovanju, torej je uveljavljal dejansko dva zahtevka, ki temeljita na različnih pravnih podlagah (II. odst. 182. čl. ZPP). Zahtevka bi namreč lahko uveljavljal tudi v dveh ločenih pravdah. Glede na to, da je umaknil zahtevo za sodno varstvo glede prve pravne podlage (po pogodbi o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem) v celoti, je treba šteti, da gre za delni umik tožbe po II. odst. 188. čl. ZPP, zato mora zaradi odsotnosti učinkov Ne bis in idem iz IV. odst. 188. čl. ZPP k takšnemu ravnanju tožeče stranke dati tožena svoje soglasje, v konkretnem primeru pa se tožena stranka z delnim umikom ni strinjala. Glede na to je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno meritorno odločilo tudi o zahtevku, za katerega je tožeča stranka sicer preklicala zahtevo za sodno varstvo. V tem delu je potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V zvezi s pritožbenimi navajanji, da ni mogoče uporabiti izvedeniškega mnenja, ki temelji na RTG posnetku z dne 25. 7. 2002, saj je bil narejen komaj 1 mesec in 3 dni po prometni nezgodi, v kateri je bil tožnik poškodovan, se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje na str. ... sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč povsem logično in sprejemljivo obrazložilo, da je glede ocene invalidnosti po polici kolektivnega zavarovanja izvedenec tako v osnovnem kot tudi v dopolnilnem izvedeniškem mnenju upošteval meritve, opravljene na dan 3. 3. 2006, pri čemer je v dopolnilnem izvedeniškem mnenju zgolj upošteval pravo tožnikovo starost (nad 40 let), saj je glede tega v primarnem izvedeniškem mnenju prišlo do napake. RTG posnetek z dne 25. 7. 2002 torej na ugotavljanje preostale invalidnosti po tej pravni podlagi ni imel nikakršnega vpliva. Sodišče druge stopnje še pripominja, da je izvedenec na predlog tožnika samega v dopolnilnem izvedeniškem mnenju upošteval ta RTG posnetek pri oceni preostale invalidnosti po pogodbi o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, pri čemer je ugotovil enako kot na podlagi kasnejših RTG posnetkov, in sicer da po tej pravni podlagi trajna invalidnost pri tožniku ni podana.

V skladu z zgoraj obrazloženim je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja potrebno pritožbi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 75.012,00 SIT s pp ugoditi in na podlagi 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo v tem delu ter glede pravdnih stroškov obeh strank (vsebovano deloma v I. točki in v II. točki izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V preostanku (za znesek 325.328,00 SIT s pp) je potrebno v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrniti in v tem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ker v tem obsegu tudi ni obremenjena s tistimi procesnimi kršitvami, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

V ponovnem postopku bo tako potrebno z dodatnim izvedeniškim mnenjem ali z neposrednim zaslišanjem izvedenca na naroku za glavno obravnavo glede na podan predlog tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2006 razčistiti, ali ugotovljena trajna invalidnost v višini 5 % že upošteva ugotovljene degenerativne spremembe pri tožniku. Šele po tako dopolnjenem izvedeniškem mnenju bo moč odločiti še o preostalem tožbenem zahtevku (za plačilo 75. 012,00 SIT s pp) ter glede na dosežen uspeh pravdnih strank ponovno odloči tudi o stroških celotnega postopka.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP).