Jedro

Tožnikova vloga za odpis davčnega dolga je bila po tem, ko je tožnik priložil dokazila o svojih dohodkih in premoženjskem stanju za sebe in za svoje družinske člane, pravilno presojana po določbi 89. člena ZDavP. Tožniku je bilo delno ugodeno, v preostalem znesku dolga pa mu je bilo odobreno obročno plačilo. Pred odločitvijo o vlogi za odpis se je preračunalo dohodke v tožnikovi družini, kot da jo sestavljata dva družinska člana oziroma trije družinski člani in v obeh primerih dohodki presegajo znesek zajamčenega osebnega dohodka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčni urad A z dne 18. 10. 1998, s katero je bilo delno ugodeno tožnikovi vlogi za odpis davčnega dolga iz naslova davka iz dejavnosti v višini 407.261,00 SIT na dan 31. 1. 1999, za ostali davčni dolg, ki je na dan 31. 1. 1999 znašal 714.542,00 SIT pa je ugodeno obročno plačilo v šestih mesečnih obrokih. Vloga je bila v delu, ki se nanaša na odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odstopljena pristojnemu organu v reševanje. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 89. in 90. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 83/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP) in pravi, da zakon ne določa kriterijev po katerih bi davčni organ ocenil, kdaj bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, vendar pa je iz 89. člena ZDavP razvidno, da ga je treba razlagati restriktivno, saj omejuje odpis, delni odpis, odlok in obročno odplačevanja davčnega dolga le na skrajne primere, ko bi bilo z izterjavo davčnega dolga lahko ogroženo preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Kot kriterij za presojo utemeljenosti odpisa, odloga oziroma obročnega odplačevanja davčnega dolga, je po mnenju tožene stranke prvostopni organ pravilno uporabil zakonsko normo glede na njen namen in upošteval ob odločanju premoženjsko stanje zavezanca in njegove družine. Kot kriterij za presojo upravičenosti za odpis je organ prve stopnje pravilno upošteval, ali dohodki na družinskega člana presegajo zajamčeno plačo oziroma za otroka 80% zajamčene plače, ki je v času reševanja vloge znašala 39.981,00 SIT bruto. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je glede na navedeni kriterij mogoče oceniti, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis po 89. členu ZDavP, saj je razvidno, da je premoženjsko stanje tožnika (družina z dvema odraslima članoma oziroma tudi družina z dvema odraslima in enim otrokom) takšno, da presega znesek, ki je po mnenju tožene stranke kriterij za utemeljenost odpisa, odloga oziroma obročnega odplačevanja davčnega dolga. Iz podatkov predloženega gradiva je razvidno, da dohodki tožnika in njegove družine presegajo zajamčeni dohodek na družinskega člana. Tako je iz izračunov razvidno, da znaša višina skupnega dohodka tožnikove družine v prvem primeru 324.336,00 SIT bruto za zadnje tri mesece (zajamčeni dohodek za družino z dvema odraslima je znašal 239.886,00 SIT bruto, v procentih je delež dohodkov tožnika oziroma njegove družine v zajamčenem dohodku 135,20%, kar presega kriterij zajamčene plače) oziroma v primeru, da se upošteva dohodek družine s tremi člani - dva odrasla in en otrok za isto obdobje znaša dohodek 533.303,00 SIT bruto, kar tudi presega delež dohodkov tožnikove družine v zajamčenem dohodku, saj znaša 148,21%. Iz navedenega je razvidno, da tudi v primeru, če se med dohodke tožnikove družine ne upošteva tretji član (čeprav je razvidno, da tožnik ni predložil dokazov glede nezaposlenosti otroka), tožnikova družina ne izpolnjuje pogojev, ki so tudi po oceni tožene stranke relevantni za odločitev o odpisu davčnega dolga po 89. členu ZDavP. Zato so pritožbene navedbe neutemeljene, saj so v spisni dokumentaciji vsi potrebni podatki za izračun v skladu s kriteriji, ki so po oceni tožene stranke relevantni za odločitev. Tožena stranka pa ne sprejema stališča tožnika, da se med prihodke tožnika ne upošteva njegova obračunana plača, od katere so bili obračunani prispevki. To, da si je plačo le obračunal in je ne prejel, ne more biti pravna podlaga za zmanjšanje njegove davčne obveznosti, oziroma v ničemer ne vpliva na ugotovljeno dejansko stanje, saj gre za njegovo osebno odločitev. Tožena stranka obrazložitev izpodbijane odločbe sklene še z mnenjem, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po 89. členu ZDavP za odpis davčnega dolga, niti po tem kriteriju ne izpolnjuje pogojev za obročno odplačilo, vendar pa tožena stranka kljub temu ne more spremeniti odločitve prvostopnega organa v škodo (pri)tožnika zaradi prepovedi "reformatio in peius", po kateri lahko spremeni odločbo organ druge stopnje ob reševanju pritožbe v škodo pritožnika, samo iz razlogov, ki so določeni v Zakonu o splošnem upravnem postopku.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenih materialnih predpisov. Kot prihodki vsake fizične osebe se štejejo lahko le dejanski prihodki, ne pa tisti, ki jih ni bilo. V obravnavanem primeru je tožnik jasno navedel, da neto plače ni nikoli prejel, ker je imel ravno toliko zaslužka, da je plačal prispevke. Nemogoče je torej všteti kot prihodek nekaj, kar ni bilo. Iz tega razloga je zato povsem zmotno stališče tožene stranke in s tem nepravilna uporaba materialnega prava v delu, ko trdi, da se upošteva obračunana, ne pa prejeta plača in da to ne more biti pravna podlaga (neprejeta plača) za zmanjšanje njegove davčne obveznosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z zaključkom upravnih organov prve in druge stopnje. Pri tem sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in razlogov na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Po določbi 89. člena ZDavP davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga s pripadajočimi obrestmi za čas do šest mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga v največ šestih mesečnih obrokih ali določi, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Tudi po presoji sodišča je bila tožnikova vloga za odpis davčnega dolga, po tem, ko je tožnik priložil dokazila o svojih dohodkih in premoženjskem stanju za sebe in za svoje družinske člane, pravilno presojana po določbi 89. člena ZDavP. Tožniku je bilo delno ugodeno, v preostalem znesku dolga pa mu je bilo odobreno obročno plačilo. Utemeljitev odločitve prvostopnega organa izhaja iz prvostopne odločbe, kot izpodbijane odločbe in iz podatkov v spisih. Kot je tožniku pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, se je pred odločitvijo o vlogi za odpis preračunalo dohodke v tožnikovi družini, kot da jo sestavljata dva družinska člana oziroma trije družinski člani in v obeh primerih dohodki presegajo znesek zajamčenega osebnega dohodka. Pri tem je tožniku tudi pojasniti, da iz podatkov v upravnih spisih ne izhaja, da bi se v preračunih upoštevala njegova obračunana pa neizplačana plača, zato so tožbene navedbe neutemeljene, že tožena stranka pa je pojasnila, da tudi ta okoliščina (tudi, če bi bila resnična) ne vpliva na odločitev o stvari, saj tudi ob seštevku prihodkov le za tožnikovo ženo in hčerko (ki so izkazani v upravnih spisih), le-ti presegajo zajamčeno plačo. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.