Jedro

Če sodišče ugotovi, da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne sme izdati niti zavrnilne niti ugodilne zamudne sodbe, pač pa mora opraviti glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 8.387,58 EUR. Hkrati je zavrnilo tudi njen zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3; št45/08; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno in nepopolno povzelo trditveno podlago, ki jo v pritožbi ponavlja. Poudarja, da je v zvezi z gradbiščem zatrjevala, da gradbišče ni bilo zaprto za javnost, ne v smislu prehoda pešcev, niti prometa, predvsem kolesarjev iz smeri BTC proti Kolinski, kjer ni bilo nobene zapore. Ni zaznala nobenega znaka, ki bi predvsem v času odsotnosti izvajalcev omejeval dostop in prepovedoval prehod pešcem. Konkretno gradbišče ni bilo zaprto, še več, edina možna pot je bila prav preko tega gradbišča, in to čez zasilni leseni mostiček, iz pločnika na makadamsko peš pot, kar je vse razvidno iz fotografije. Utemeljeno je pričakovala, da bo ta prehod varen, glede na to, da je bil prehod speljan preko gradbišča. Oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so trditve v nasprotju z dokazi (fotografiji v prilogi A10, A11) in pojasnjuje, kaj fotografiji prikazujeta ter zakaj ne nasprotujeta njenim trditvam. V tožbi je jasno zapisala, da je pri hoji čez zasilni leseni mostiček, iz pločnika na makadamsko peš pot, stopila v udrtino, ki ni bila označena, kar je jasno razvidno iz fotografije, ki jo je priložila. Ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Navedla je vsa dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi. Če bi sodišče imelo pomisleke glede trditvene podlage, bi ji moralo naložiti, da tožbo popravi, česar ni storilo in je s tem zagrešilo procesno kršitev. Dejstvo je, da tožena stranka na prvi narok ni pristopila in je zato po veljavni procesni zakonodaji treba šteti, da se s tožbenim zahtevkom v celoti strinja in je treba izdati zamudno sodbo.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu sodbe v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so nejasni, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno kršitev določb pravdnega postopka, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev (3. stran, 4. stran sodbe): - da je trditev tožnice, da gradbišče ni bilo ustrezno označeno in ni bila zavarovana udarnina (pravilno udrtina), v katero je padla, v nasprotju s fotografijami, ki jih je predložila (priloga A10, A11), iz katerih je razvidno, da je območje gradbišča zavarovano s trakom; - da je trditev, da je bila udrtina na poti, na kateri je stopila pri hoji čez lesen mostiček, v nasprotju s fotografijo (priloga A11), iz katere je razvidno, da je udrtina ob lesenem mostičku na mestu, kjer peš pot ne more potekati, - da trditve tožnice ne omogočajo zaključka, da je pot, po kateri je hodila in na kateri se je poškodovala nevarna stvar, zaključilo, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan in je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje ni navedlo, ali je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe (3. odstavek 318. člena ZPP), na katero bi kazal zapis sodišča, da „trditve tožnice ne omogočajo zaključka, da je pot, po kateri je hodila in na kateri se je poškodovala nevarna stvar“, ali, ker je ugotovilo nasprotje med dejstvi in dokazi (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP), ki sicer ne nudi podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Razlogi sodbe so nejasni in onemogočajo njen preizkus.

Sodišče lahko izda zamudno sodbo v smislu 318. člena ZPP, kadar ugotovi, da tožba ni sklepčna (3. odstavek 318. člena ZPP) in še to le, če ugotovi, da tožeča stranka nesklepčnosti ne bo mogla odpraviti (4. odstavek 318. člena ZPP), sicer jo mora na odpravo nesklepčnosti pozvati (3. odstavek 318. člena ZPP). Če sodišče ugotovi, da je nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, ki jih je predložil tožnik (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP), ne sme izdati niti zavrnilne niti ugodilne zamudne sodbe in mora opraviti glavno obravnavo.

Če je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe, je sklepčnost presojalo le glede zatrjevane objektivne odgovornosti tožene stranke, ne pa tudi krivdne, za katero je tožeča stranka ponudila trditveno podlago. Tudi v tem primeru manjkajo odločilna dejstva. Če je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugotovljenega nasprotja med trditvami in dokazi (razlogovanje sodbe o tem nasprotju), pa je ravnalo v nasprotju s 3. odstavkom 318. člena ZPP, ki dopušča zavrnitev tožbenega zahtevka le v primeru neodpravljive nesklepčnosti.

Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe, pri čemer posebni napotki niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo opraviti preizkus sklepčnosti tožbe (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP) in odvisno od odločitve presojati obstoj drugih pogojev za izdajo zamudne sodbe. Ker 2. odstavek 282. člena ZPP, na podlagi katerega je odločalo sodišče prve stopnje, dopušča možnost izdaje zamudne sodbe (pod pogoji 318. člena ZPP) kljub podanemu odgovoru na tožbo, je treba upoštevati tožničino dejstveno podlago, pri čemer velja domneva, da jo tožena stranka priznava (institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiskontacije). Ugotoviti bo moralo, ali tožba vsebuje dejstva o vseh elementih odškodninske odgovornosti (zatrjevana je tudi krivdna odgovornost tožene stranke) ter o dejstvih, ki so pomembna za uveljavljano višino odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter presoditi materialnopravno upravičenost zahtevane odškodnine. Ker nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, tudi če bi bilo podano (pritožbeno sodišče ocenjuje, da očitnega nasprotja ni), ne more biti podlaga zavrnitvi tožbenega zahtevka, ni pomembno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje ali ne in se pritožbeno sodišče do pritožbenih trditev v zvezi s tem vprašanjem (razlogovanje o napačno razumljeni trditveni podlagi; nizanje razlogov, zakaj ni nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in fotografijami), ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških. O stroških postopka in pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).