Jedro

Če stranka le opraviči odsotnost z naroka in ne predlaga preložitve, sodišče ne krši načela kontradiktornosti s tem, ko narok opravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parc. št. 1621 k.o. X ter parc. št. 1622/1 in 1622/2 iste k.o., in med parc. št. 1621 k.o. X ter parc. št. 1610 iste k.o., nadalje je določilo vrednost spornega mejnega prostora pri prvi določeni meji na 100,00 EUR in pri drugi določeni meji na 440,00 EUR, skupne stroške postopka je odmerilo v višini 1.144,16 EUR in prvemu nasprotnemu udeležencu naložilo, da jih je v višini 572,08 EUR dolžan povrniti predlagateljema.

2. Zoper sklep se je v roku pritožil prvi nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma da samo odloči o zadevi, predlagateljema pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo vrednost spornega zemljišča, ko ga je ovrednotilo po 2,00 EUR za m2 oziroma skupno v znesku 540,00 EUR. Ni namreč ugotavljalo tržne vrednosti tega zemljišča, ampak je zgolj nekritično sprejelo evidentno nerealno oceno izvedenca geodetske stroke. Izvedenec geodetske stroke pa ni oseba, ki bi bila pristojna in usposobljena za takšno ocenjevanje. To je pristojnost izvedenca cenilca kmetijske stroke in le z njim bi sodišče moralo ugotavljati realno tržno vrednost zemljišča. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaznega postopka oziroma se ni pozanimalo, koliko znaša cena m2, kar bi moralo storiti. Tudi ni obrazložitve, zakaj je sodišče sledilo v tem delu mnenju geometra. Odločitev sodišča prve stopnje se zato v tem delu niti ne more preizkusiti, ker ni razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Po mnenju pritožnika je cena 540,00 EUR za 270 m2 zemljišča popolnoma nerealna in se sporni prostor ne bi nikoli prodajal zgolj za toliko. Takšna površina zadošča za parcelo, na kateri se lahko zgradi stanovanjska hiša. Po prostorskih planih glede namenske rabe prostora sporno zemljišče, zaradi razrušenega objekta zidanice, vpisanega tudi v zemljiško knjigo, sicer predstavlja zazidalno zemljišče. Vrednost takšnega zemljišča pa je vsaj desetkrat višja kot v izpodbijanem sklepu ocenjena, torej vsaj 20,00 EUR za m2. Nasprotni udeleženec je že tekom postopka ugovarjal določitvi vrednosti na 2,00 EUR, vendar sodišče tega ugovora ni upoštevalo. Ker tako znaša vrednost zemljišča vsaj 5.400,00 EUR, sodišče prve stopnje ne bi smelo določati meje na podlagi močnejše pravice oziroma bi za to moralo pridobiti soglasje vseh udeležencev. Takega soglasja ni bilo. Obstoječi sklep je zato potrebno razveljaviti, saj nasprotnemu udeležencu onemogoča pravdo za uveljavitev močnejše pravice. Glede na navedeno bi sodišče lahko uredilo mejo le na podlagi zadnje mirne posesti oziroma na podlagi pravične ocene. Poleg tega pa sploh ni jasno, na podlagi česa je prvostopno sodišče mejo določalo. Enkrat namreč govori o močnejši pravici, deloma pa po zadnji mirni posesti, pri čemer ni jasno, v katerem delu kaj od tega velja in zakaj. Četudi bi sodišče lahko odločilo na podlagi močnejše pravice, je to nepravilno ugotovilo oziroma sploh ni pojasnilo, na podlagi česa šteje, da sta predlagatelja dokazala močnejšo pravico. Nikjer v sklepu namreč ne obrazloži, na podlagi česa ocenjuje, da naj bi bila podana dobrovernost predlagateljev, niti tega, koliko časa naj bi se ta „domnevna dobroverna“ posest sploh izvrševala. Ker dejstva, ki naj bi utemeljevala priposestvovanju, niso obrazložena, tudi v tem delu izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zgolj prepisalo izjave prič, katerim v celoti verjame in sledi, ne pojasni pa, zakaj njihovim izpovedbam verjame, ne verjame pa izpovedbi žene pritožnika C. C.. Kljub zgornjim pritožbenim navedbam se pritožba opredeljuje tudi do zatrjevanega priposestvovanja. Tako je dobra vera podana le, če posestnik ne ve in ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, kar na strani predlagateljev ni izpolnjeno. Oba sta namreč ves čas dobro vedela, da uživalna meja ne ustreza pravilni katastrski meji. Katastrski potek meje je bil predlagateljema znan, saj je bilo tako v katastru kot v zemljiški knjigi jasno navedeno, koliko znaša površina njunih parcel in koliko parcela prvega nasprotnega udeleženca. Površina parcel je bila prav tako določena v darilni pogodbi, s katero sta predlagatelja pridobila sporno parcelo. Za vse, kar je presegalo to površino, predlagatelja nista mogla biti v dobri veri. Za predlagatelja sicer nedvomno velja vsaj to, da bi bila za površino iste meje spornih parcel ob ustrezni skrbnosti dolžna vedeti, saj sta zemljiška knjiga in kataster javni listini in nihče se ne more sklicevati na to, da mu niso znani v njih javno objavljeni podatki. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbam prič predlagateljev in ni bilo pozorno na evidentno „naučene“ izpovedbe. Sodišče je tudi spregledalo, da so domnevno odločilne priče sorodniki predlagateljev ali z njimi kako drugače povezane osebe. Pri tem pa se ne opredeli do izpovedbe priče C. C. in trditev prvega nasprotnega udeleženca, da so že pravni predniki prvega nasprotnega udeleženca ugovarjali načinu obdelave spornega območja oziroma poseganju predlagateljev v parc. št. 1621 k.o. X. Da so tudi prvi nasprotni udeleženec in njegovi pravni predniki ter pomagači uživali posest na spornem območju, potrjuje tudi s strani predlagateljev predlagana priča S. M., ko izpove, da so C. po končanem delu večkrat malicali pod hruško, ki sedaj z novim potekom meje spada k parc. št. 1610 k.o. X. Te posesti jim nihče nikoli ni oporekal. Izpostaviti je tudi, da sta se predlagatelja sprva strinjala z mejo, ki jo je pokazal geometer leta 2007, a sta si kasneje iz neznanih razlogov premislila in pričela nepravdni postopek. Zadnja mirna posest v luči vsega navedenega torej ni dokazana in tudi ni ustrezno obrazložena. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlage nasprotnega udeleženca, zakaj je ogrado za ovce postavil na obstoječem mestu, ko je pojasnil, da jo je postavil meter stran od meje zato, da bi lažje dostopal do ograde in jo nemoteno popravljal in da ovce ne bodo zahajale na ozemlje predlagateljev. Nikakor torej ni šlo za to, da bi prvi nasprotni udeleženec priznaval mejo, ki jo zatrjujejo predlagatelji. Narok dne 22. 06. 2010, kjer je sodišče zaslišalo vse priče predlagateljev in svojo odločitev oprlo izključno na njihove izpovedbe, je sodišče prve stopnje opravilo kljub temu, da je prvi nasprotni udeleženec sodišče obvestil, da so on in njegov pooblaščenec naroka ne moreta udeležiti in prosil za preložitev naroka. To je storil v svoji vlogi z dne 21. 06. 2010. Ker prvi nasprotni udeleženec tako ni imel možnosti postavljati vprašanj ključnim pričam, mu je bila odvzeta pravica do kontradiktornega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik je v svoji vlogi z dne 21. 06. 2010, katero je sodišče prejelo po pošti 22. 06. 2010, sodišče le obvestil, da se on in njegov pooblaščenec naroka 22. 06. 2010 ne moreta udeležiti, ni pa niti navedel (opravičenega) razloga izostanka, niti ni prosil za preložitev naroka. Poleg tega je to svojo vlogo priporočeno oddal po pošti šele en dan pred narokom in je lahko sklepal, da je razpravljajoča sodnica do pričetka naroka in med narokom iz objektivnega vzroka ne bo mogla sprejeti in se z njo seznaniti. Narok je namreč bil na kraju samem in se je pričel že ob 9.00 uri. Torej pritožniku ni bilo kršeno v pritožbi zatrjevano načelo kontradiktornosti, ker je sodišče prve stopnje dne 22. 06. 2010 opravilo narok v njegovi odsotnosti, saj s tem ni kršilo nobene določbe postopka.

5. Ko pritožba oporeka ugotovljeni vrednosti spornega zemljišča, je opozoriti na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, po kateri sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel navajati oziroma predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz podatkov v spisu ni ugotoviti, da bi pritožnik že pred sodiščem prve stopnje oporekal ugotovljeni vrednosti 2,00 EUR za m2, tako, da so navedbe v tej smeri neupoštevna pritožbena novota, saj pritožba tudi ne pojasni, zakaj pritožnik teh dejstev ni mogel navajati že v postopku na prvi stopnji. Poleg tega pa pritožba po sodišču ugotovljeni vrednosti oporeka zgolj pavšalno, ker svojih trditev ne podkrepi z dokazi, zlasti za dejstvo, da naj bi bilo po planskih aktih sporno zemljišče nezazidano stavbno zemljišče. Tega ni možno ugotoviti niti iz podatkov v spisu. Torej so pritožbene navedbe zoper vrednost spornega zemljišča neupoštevne tudi zato, ker se o njih ni možno opredeliti in preizkusiti njihove resničnosti. Posledično vsemu navedenemu v tej točki obrazložitve je sodišče prve stopnje tu obravnavano mejo določilo po močnejši pravici skladno določbi 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

6. Protispisna je trditev pritožbe, da naj bi del meje sodišče določilo po močnejši pravici in del po zadnji mirni posesti, ker jo je v celoti določilo na podlagi močnejše pravice in le podrejeno pojasnilo, da bi bila enaka meja tudi po zadnji mirni posesti, pri čemer so v razlogih sklepa tudi takšni razlogi, ki nedvomno potrjujejo to zadnjo mirno posest. Vendar četudi jih ne bi bilo, to ne bi bila kršitev, ker je meja določena po močnejši pravici in so vsi razlogi o mirni posesti zato brezpredmetni.

7. Čeprav sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa izrecno in ločeno od drugih navedb ne navede, od kdaj do kdaj sta predlagatelja izvajala dobroverno posest in zakaj je to posest šteti za dobroverno, se čas in vzrok dobrovernosti da izluščiti iz razlogov, ko sodišče prve stopnje opisuje način in obseg uživanja spornega zemljišča. Tako iz podanih razlogov nedvomno izhaja, da sta predlagatelja uživala to zemljišče kot lastnika vse od njegove pridobitve, to je od leta 1971 oziroma leta 1974, in do leta 2007, ko je geometer pokazal katastrske meje in se je pričel spor med udeleženci tega postopka glede poteka meje. To njuno uživanje pa je bilo v dobri veri, saj tekom uživanja nihče ni nasprotoval oziroma se je izvajalo v splošnem prepričanju, da je to zemljišče del parcel v lasti predlagateljev. S temi razlogi so nedvomno podani vsi pogoji za priposestvovanje nepremičnine po drugem odstavku 43. člena SPZ. Naj pritožbeno sodišče le še opozori na razloge predzadnjega odstavka 3. strani izpodbijanega sklepa, ko sodišče prve stopnje odgovori pritožniku na njegove trditve o izostanku dobre vere, ker je bila površina zemljišča v m2 navedena v darilni pogodbi iz leta 1974. Ti razlogi so namreč tudi celovit odgovor pritožbi, ko ponovno oporeka dobrovernosti predlagateljev zaradi navedb velikosti zemljišč v pogodbah o pridobitvi le-teh in nadalje tudi v zemljiški knjigi ter katastru kot javnih knjigah. Iz življenjskih izkušenj je namreč nedvoumno, da so lastniki sicer seznanjeni o izmerah njihovih nepremičnin, pri čemer pa je neživljenjsko pričakovati, da bi vsak lastnik moral sam preveriti, ali se te izmere iz listin dejansko ujemajo z izmerami v naravi. Napraviti izmero nepremičnine namreč ni enostavno. Zlasti so to sposobni opraviti le geometri z uporabo ustreznih merilnih naprav, posebno, če zemljišče ni pravokotno in povsem ravno.

8. Pritožbeno sodišče ne najde niti vzroka, da ne bi sledilo dokazni oceni sodišča prve stopnje, in torej pritožbi ni slediti niti v tem delu. Ko sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa povzame izpovedbe prič in jih podaja kot s temi izpovedbami ugotovljena ter potrjena relevantna dejstva, to ne pomeni nič drugega, kot da tem izpovedbam sledi in jim verjame. Zakaj ni verjeti izpovedbi priče C. C., žene pritožnika, je dovolj obširno in zlasti prepričljivo pojasnjeno v drugem odstavku na 6. strani izpodbijanega sklepa, kjer je kot glavni vzrok navedeno spreminjanje in prilagajanje njene izpovedbe. Pritožnik nadalje očitno spregleda, da je priča M. S. izrecno izpovedal, da je bila tista hruška last pravne prednice druge predlagateljice (glej četrti odstavek na 3. strani zapisnika o naroku dne 22. 06. 2010). Na navedbe pritožnika med postopkom, v kolikor se te razlikujejo od po sodišču ugotovljenih dejstev, pa je sodišče prve stopnje posredno odgovorilo s tem, ko je pojasnilo obstoj ugotovljenih dejstev. Nazadnje navedeno enako velja za ograjo, ki jo je postavil in pozneje podrl pritožnik. Glede te ograje v odgovor pritožbi le še, da je pritožba v tem delu nelogična in celo sama s sabo v nasprotju, ko trdi, da naj bi bila ta ograja postavljena en meter v zemljišče pritožnika, da bi jo lahko nemoteno popravljal in da ovce ne bi zahajale na zemljišče predlagateljev. Pritožnik namreč zatrjuje mejo po katastru, ki pa nesporno ni le za en meter zamaknjena od tu določene. Poleg tega zamik enega metra zaradi zahajanja ovc na sosedovo ni potreben, ker te lahko gredo le do ograje.

9. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).