Jedro

Toženka ni dokazala, da bi v vtoževanem obdobju veljal drugačen vozni red relevantnega javnega prevoza kot v letu 2024. Tudi če je javni prevoz vzpostavljen, pa ga delavec glede na vozni red in delovni čas pri delodajalcu ne more uporabljati, gre šteti, da javnega prevoza (zanj) ni, zato mu pripada povračilo stroškov v višini kilometrine, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku razliko v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 7.522,74EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2023 do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 960,51EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila dolžna toženka dokazovati, da je v obdobju od avgusta 2019 do julija 2023 obstajal javni prevoz in da ga je bilo mogoče uporabljati. V pravdnem postopku mora vsaka stranka dokazati dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Ker je tožnik uveljavljal razliko v povračilu stroškov prevoza in zatrjeval, da ni bilo javnega prevoza oziroma da ga zaradi voznih redov ni mogel uporabljati, je bilo dokazno breme obstoja teh dejstev na njegovi strani. Tožnik pa ni predložil dokazov glede javnega prevoza v vtoževanem obdobju, pač pa v kasnejšem. Ker je splošno znano, da se vozni redi spreminjajo, meni, da predloženi dokumenti - vozni redi za leto 2024 ne morejo predstavljati dokaza o relevantnem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje se je tako oprlo na dokaz, ki časovno ne ustreza vtoževanemu obdobju. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prevalilo dokazno breme na toženko in tako kršilo pravila postopka ter da bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Ne vzdrži obrazložitev, da je razlog za prevalitev dokaznega bremena na toženko v tem, da tožnik do preteklih voznih redov ni imel dostopa. Gre za splošno dostopne podatke. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik v vtoževanem obdobju opozoril toženko na neplačevanje stroškov prevoza na delo, kar kaže, da niti sam ni dvomil v pravilnost izplačil. Tudi dejstvo, da je tožnik v zaposlitvenem vprašalniku obkrožil, da ima možnost javnega prevoza, potrjuje, da je ta obstajal. Nadalje sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, saj je Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine določala, da pripada kilometrina le v primeru, ko ni rednih linijskih prog javnega prevoza. V kolektivni pogodbi je bilo tudi določeno, da se stroški delavcem povrnejo le pod pogoji, določenimi z davčno uredbo, kar je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek za plačilo razlike v stroških za prevoz na delo in z dela, ki jih je toženka tožniku v vtoževanem obdobju plačevala za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, tožnik pa je zahteval njihovo plačilo v višini (razlike do) kilometrine.

6.Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z dokaznim bremenom in s tem v zvezi očitane kršitve določb postopka. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik je dejstvo, da ni imel ustreznega javnega prevoza od kraja bivanja do delovnega mesta oziroma da ga glede na delovni čas ni mogel uporabljati, dokazoval z avtobusnimi in železniškimi voznimi redi iz leta 2024 (pojasnil je, da do voznih redov za vtoževano obdobje - od avgusta 2019 do julija 2023 ni imel dostopa) ter z elektronskim sporočilom z dne 28. 8. 2023, v katerem mu toženka priznava, da je na relaciji od tožnikovega kraja bivanja do kraja opravljanja dela javni prevoz časovno neustrezen glede na delovni čas, zato mu je od meseca julija 2023 dalje tudi začela plačevati povračilo stroškov prevoza v višini kilometrine. Toženka pa je ugovarjala, da je v vtoževanem obdobju veljal drugačen vozni red kot leta 2024 (ki pa ga ni konkretizirala) in da je zato tožniku skladno s takratnimi možnostmi javnega prevoza stroške pravilno plačevala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je prešlo dokazno breme na toženko, saj je ona zatrjevala, da so bili v predhodnem - vtoževanem obdobju drugačni vozni redi kot v letu 2024.

7.Vendar pa toženka tega dokaznega (in tudi ne trditvenega) bremena ni zmogla, saj je tudi sama v spis predložila zgolj vozne rede iz leta 2024 in se na njih sklicevala. Toženka torej ni dokazala, da bi v vtoževanem obdobju veljal drugačen vozni red relevantnega javnega prevoza kot v letu 2024, pri čemer tudi ni mogoče slediti njenim pritožbenim navedbam, da je splošno znano dejstvo, da se vozni redi javnega prevoza stalno spreminjajo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovim trditvam o časovno neustreznem javnem prevozu na relaciji od kraja tožnikovega bivanja do kraja opravljanja dela, ki ga potrjujejo že omenjeni predloženi vozni redi v spisu in toženkino elektronsko sporočilo z dne 28. 8. 2023, v katerem slednja izrecno potrjuje tožnikove trditve o neustreznem voznem redu glede na delovni čas. Toženka namreč nasprotnega v tem postopku ni dokazala; ZPP pa tudi ne določa formalnih dokaznih pravil za dokazovanje določenih dejstev, zato je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje, da bi tožnik vtoževano terjatev lahko dokazal le z voznimi redi iz vtoževanega obdobja.

8.Za presojo dokazanosti vtoževane terjatve pa so nebistvene pritožbene navedbe o tem, da naj tožnik toženke v vtoževanem obdobju ne bi nikoli opozoril na nepravilno plačevanje stroškov prevoza (kar glede na že omenjeno elektronsko sporočilo z dne 28. 8. 2023 niti ne drži). Prav tako neutemeljeno je toženkino pritožbeno vztrajanje pri sklicevanju na kadrovski vprašalnik z dne 23. 11. 2011, ki ga je tožnik izpolnil še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi in v katerem je kot način prevoza na delo označil javni promet. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ne gre za zavezujočo izjavo glede povračila stroškov. Nenazadnje mu je toženka, kot že rečeno, od julija 2023 dalje plačevala stroške prevoza na delo in z dela v višini kilometrine.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi skladno s takrat veljavno Kolektivno pogodbo za dejavnost trgovine, ki je zavezovala toženko, kilometrina pripadala delavcu le, če ni bilo rednih linijskih prog javnega prevoza. Iz določil 75. člena takrat veljavne navedene kolektivne pogodbe v zvezi s 3. členom njene tarifne priloge izhaja, da pripada delavcu kilometrina, če ni možnosti javnega prevoza. Neutemeljeno in neživljenjsko je toženkino zavzemanje za tako togo razlago teh določil, da bi bil delavec upravičen do kilometrine le, če javnega prevoza na določeni relaciji sploh ne bi bilo. Tudi če je javni prevoz vzpostavljen, pa ga delavec glede na vozni red in delovni čas pri delodajalcu ne more uporabljati, gre šteti, da javnega prevoza (zanj) ni, zato mu pripada povračilo stroškov v višini kilometrine, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

10.Drži sicer pritožbena navedba, da navedena kolektivna pogodba oziroma njena tarifna priloga glede višine kilometrine določa pogoj, da se ti zneski ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Vendar pa toženka sami višini tožbenega zahtevka oziroma višini vtoževane (razlike do) kilometrine ni ugovarjala. Da bi bila ta napačno prisojena oziroma v nasprotju z določili navedene kolektivne pogodbe in Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, toženka ne navaja niti v pritožbi. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožnikove specifikacije višine tožbenega zahtevka izhaja, da je višina kilometrine (0,16 oziroma 0,17EUR za vsak km) skladna z določili navedene uredbe oziroma se ni vštevala v davčno osnovo dohodkov iz delovnega razmerja.

11.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife priznalo priglašene stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk, 2% za materialne stroške in 22% DDV, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 373,32EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje torej ni prevalilo dokaznega bremena na toženko zaradi tožnikove trditve, da do prejšnjih voznih redov ni imel dostopa, kot to zmotno navaja toženka v pritožbi, pač pa zaradi njenih trditev, da je v vtoževanem obdobju veljal drugačen vozni red od predloženega (glej že citirani 212. člen ZPP).