Jedro

Pomanjkanje soglasja lastnika sosednjega zemljišča, po katerem bi potekal priključek na kabelsko razdelilni sistem, ima za posledico nemožnost izpolnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potri sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora toženec tožeči stranki plačati 69.287,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.8.1996 dalje. Naložilo ji je, da mora tožencu povrniti 19.423,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in navaja, da sta stranki sklenili pogodbo, s katero se je izvajalec (tožeča stranka) zavezal urediti kabelski priključek za prenos televizijskih in radijskih kanalov, naročnik (toženec) pa se je zavezal za ta priključek plačati pogodbeno ceno. Tožeča stranka je kabelsko omrežje pripeljala v neposredno bližino toženčevega objekta.

Delo je skoraj v celoti izvršeno, saj gre v konkretnem primeru za celoten krajevni kabelski sistem in ne samo za individualen kabelski vod do toženčeve hiše. Tožeča stranka je izvedla vsa dela na glavnih razvodih, kjer je upoštevana tudi toženčeva udeležba. V višini cene je individualni priključek od glavnega voda do toženčevega objekta le neznaten strošek in za ta del je tožeča stranka zahtevek tudi skrčila. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko meni, da tožeča stranka ni pridobila soglasij lastnikov sosednjih zemljišč, češ da bi moral dati soglasje D.C.. Glede na tehniko in opremo, ki jo ima tožeča stranka, bi bil mogoč izkop preko sosednjih zemljišč tudi s preboji pod zemljo, ki ne poškodujejo zgornjega sloja zemlje.

Očitno je, da se je toženec ob podpisu pogodbe premislil in ni več zainteresiran za kabelski sistem.

Toženec je odgovoril na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Stranki sta se v pogodbi o izdelavi priključka na kabelsko - razdelilni sistem Č. dogovorili, da če ne bo možno pridobiti sosedovega soglasja za povezavo preko njegovega zemljišča, se pogodba razveljavi, ali podaljša rok izvedbe. Prav za to situacijo gre v konkretnem primeru. Tožeča stranka namreč ni pridobila ustreznih soglasij lastnikov sosednjih zemljišč. Soglasje za povezavo priključka preko parcele štev. 91/1 k.o. namreč ni dal lastnik tega zemljišča, (D.C.). Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da obstajajo še tri druge možnosti za povezavo s kabelsko razdelilnim sistemom, vendar kljub pozivu sodišča, naj predloži ustrezna soglasja lastnikov sosednjih zemljišč, tega ni storila. Tudi v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da ni pridobila ustreznih soglasij lastnikov sosednjih zemljišč ter da ni pritrdilo njenim navedbam, da bi bilo priključek mogoče speljati po treh drugih variantah. S takimi trditvami, ne da bi za njih predložil dokaze, pritožnik ne more uspeti. Brez pomena pa so tudi pritožbene trditve, da je delo skoraj v celoti izvršeno, saj da je tožeča stranka kabelsko omrežje pripeljala v neposredno bližino toženčeve hiše. Sporna pogodba je namreč dvostranska, (vzajemna) kar pomeni, da je toženec dolžan plačati ceno priključka le, če mu ga tožeča stranka tudi dejansko zagotovi, tj. le v primeru, če njegovo hišo poveže s kabelsko razdelilnim sistemom. Ker pa je to odvisno od soglasja lastnika sosednjega zemljišča, preko katerega naj bi potekal kabel do toženčeve hiše, ima pomanjkanje takega soglasja (nujno) za posledico ugasnitev obveznosti (137. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). To sta stranki tudi predvideli v pogodbi, ko sta v 3. členu določili, da "v kolikor ne bo možno pridobiti soglasja sosednjega objekta zaradi sosedskih odnosov, ki bi preprečevali izvedbo povezave novega naročnika na sistem, se pogodba razveljavi ali podaljša rok izvedbe. Slednje (podaljšanje roka izvedbe) je mogoče le, če s tem soglašata obe stranki, ne glede na to pa izvajalec v tem primeru ne bi mogel zahtevati plačila vse do takrat, ko bi bilo pridobljeno ustrezno soglasje (1. odst. 123. čl. ZOR). Do tega trenutka bi bilo namreč negotovo, ali bo svojo obveznost sploh mogel izpolniti.

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).