Jedro

Obvezen je odvzem premoženjske koristi obtožencu, če oškodovanec, katerega stvar si je obtoženec protipravno prilastil in jo nato prodal, ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka oziroma je izjavil, da ga ne uveljavlja.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se trajanje varnostnega ukrepa po čl. 70 KZ SFRJ podaljša na 8 /osem/ let ter da se obtožencu naloži v plačilo s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist v znesku 7.000,00 /sedemtisoč/ tolarjev.

Obtoženec se oprosti povrnitve plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v X, enota v X, je z izpodbijano sodbo obtoženca M.S. spoznalo za krivega kaznivega ropa po I. odst. 168. člena KZ RS in mu je izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Na podlagi določila 3. točke II. odst. 48. člena KZ SFRJ pa je obtožencu upoštevalo kazen 12 let zapora po sodbi Temeljnega sodišča v X, enote v X z dne 15.6.1993 in kazen enega leta in šestih mesecev zapora iz te sodbe in mu nato izreklo enotno kazen trinajst let zapora. Na podlagi 50. člena KZ SFRJ in I. odst. 48. člena KZ SFRJ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu in čas že prestane kazni. Na podlagi določila 70. člena KZ SFRJ je sodišče obtožencu izreklo tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države v trajanju petih let. Stroške zagovarjanja obtoženca po 100. členu ZKP nosi proračun sodišča, plačila ostalih stroškov kazenskega postopka pa je bil obtoženec na podlagi IV. odstavka 98. člena ZKP oproščen.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi odločbe o varnostnem ukrepu in ker sodišče obtožencu ni odvzelo premoženjske koristi. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da varnostni ukrep izgona tujca iz države izreče za daljšo dobo, obtožencu pa odvzame premoženjsko korist v znesku 7.000,00 SIT.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik opozarja, da je bil obtoženi M.S. na ozemlju Republike Slovenije obsojen že devetkrat, vsakokrat za kazniva dejanja zoper premoženje, od tega kar trikrat zaradi kaznivega dejanja ropa. Višje sodišče po preučitvi tako kazenskega lista obtoženca M.S., kakor tudi kazenskih spisov tam zabeleženih zadev, ugotavlja, da je obtoženi resnično povratnik, specializiran za premoženjska kazniva dejanja.

Način in sredstvo storitve kaznivega dejanja ropa, obravnavanega v napadeni sodbi, sta celo na las podobna dogajanju, opisanem v izreku sodbe Temeljnega sodišča v X, enote v X , pravnomočne dne 7.1.1993, kjer je obsojeni M.S. (tudi) tedanjemu oškodovancu na njegovem domu grozil z večjim kuhinjskim nožem, ki ga je našel v oškodovančevi kuhinji in mu ga nastavil na vrat ter terjal denar. Brez dvoma dejstvo, da je med zadnjima dvema ropoma storilca M.S. preteklo komaj natančno mesec dni, ter dejstvo, da obtoženi na več mestih v kazenskem postopku izraža nekritičen odnos do svojega kriminalnega početja, upravičujejo nezaželjenost, da bi obravnavani tujec še naprej ostal v Republiki Sloveniji. Posebej nevarno se zdi obtoženčevo gledanje, da "mu je vseeno, kaj bo naredil, saj je že tako ali tako odpisan", kar celo sam uporablja kot grožnjo žrtvi, predvsem pa da je brezobzirno izkoristil zaupanje oškodovanke na njenem domu, kjer ji je grozil z večjim kuhinjskim nožem, naslonjenim na njen vrat; vse to ne pušča nobenega dvoma, da je tak tujec - storilec družbi nevarnega kaznivega dejanja v povratku v Republiki Sloveniji nezaželjena oseba. Trajanje varnostnega ukrepa izgona tujca iz države v trajanju osmih let daje upanje, da obd.M.S. vsaj v tem obdobju na ozemlju te države ne bo izvrševal kaznivih ravnanj, trajanje ukrepa pa ustreza teži njegovega kaznivega dejanja in večkrat zapovrstjo izkazani njegovi visoki kriminalni virulentnosti.

Glede premoženjske koristi, ki si jo je obtoženi pridobil v obliki električnega večnamenskega kuhinjskega stroja "Multipraktik", višje sodišče ugotavlja, da oškodovanki stroj resnično ni bil vrnjen, pač pa ga je obtoženec prodal naprej. Ker se je oškodovanka L.T. na glavni obravnavi dne 13.10.1993 celo izrecno odpovedala premoženjskopravnemu zahtevku (list.št. 73), je bilo treba po določilu čl. 84 KZ SFRJ, ki ponavlja ustrezno načelo Ustave RS, odvzeti s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist storilca kaznivega dejanja. Ugoditi je bilo treba pritožniku - javnemu tožilcu, da korist znaša 7.000,00 SIT, saj to vrednost nazadnje navaja sama oškodovanka na glavni obravnavi dne 13.10.1993 (list.št. 73), ustreza pa tudi objektivni vrednosti odvzetega stroja, kakor jo je mogoče oceniti iz podatkov v spisu.

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče upoštevalo, da obtoženi nima premoženja, ter ga je zato oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka (čl. 98/IV ZKP).

Pravna podlaga za uporabo določil Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) je v členu 4 Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).