Jedro

Toženka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, konkretno zaradi ekonomskega in organizacijskega razloga, skladno s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo v pritožbi izpostavljen ekonomski razlog, in sicer zmanjšan promet toženke v letu 2020, ki je posledica epidemije in s tem zaprtja gostinskih lokalov, ki jih je oskrbovala toženka. Posledično pa je prenehala potreba po delu nekaterih voznikov. Sodišče prve stopnje do zaključka, da je dokazan v izpodbijani odpovedi zatrjevan ekonomski razlog, ni prišlo zgolj na podlagi izpisanih indeksov prometa, ki jih je predložila toženka, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče se je o tem odpovednem razlogu prepričalo tudi na podlagi skladnih izpovedb zakonitega zastopnika toženke in priče D.D. - vodje toženkine finančno računovodske službe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 10. 2020, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama do 11. 6. 2021, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo v mesečnem znesku 1.800,00 EUR od prenehanja delovnega razmerja do 1. 2. 2021 in od 1. 6. 2021 do 11. 6. 2021 in na plačilo denarnega povračila v višini 14.400,00 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso resni in utemeljeni, pač pa so posledica dejstva, da je tožnik prišel v navzkriž z direktorjem zaradi očitkov o kršitvah delovnih obveznosti in zaradi bolniškega staleža v obdobju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se tičejo obstoja v odpovedi zatrjevanega ekonomskega razloga, oziroma so razlogi pavšalni in sami s seboj v nasprotju tako, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da je v obdobju, ko je prejel izpodbijano odpoved, toženka z drugimi delavci sklepala nove pogodbe o zaposlitvi, v katerih je kot razlog sklenitve navedla začasno povečan obseg dela. Sodišče prve stopnje je tako spregledalo, da je toženka 21. 2. 2020 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z delavcem A.A., na delovnem mestu, ki ga je zasedal tudi tožnik, zaradi začasno povečanega obsega dela; dne 10. 9. 2020 je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z delavcem B.B., prav tako na delovnem mestu, ki ga je zasedal tudi tožnik, zaradi začasno povečanega obsega dela; dne 5. 11. 2019 pa je iz istega razloga sklenila tako pogodbo o zaposlitvi z delavcem C.C.; poleg zaposlenih pa so za toženko delo opravljali tudi upokojenci in študenti. Toženka je imela oktobra 2020 na tožnikovem delovnem mestu in območju, kjer je delal, zaposlene najmanj tri voznike. Meni, da zgolj indeksi prometa, ki jih je predložila toženka, ne morejo zadostiti dokaznemu bremenu delodajalca, da so nastali ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da je toženka zlorabila epidemijo, da se ga je na eleganten način znebila.

3. Toženka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo. Meni, da je pritožba neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, glede na pritožbene razloge pa še dodaja, kot sledi.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se tičejo obstoja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevanega ekonomskega razloga, oziroma, da so ti razlogi pavšalni in sami s seboj v nasprotju, zaradi česar naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ta pritožbeni očitek je dejansko sam s seboj v nasprotju in tudi nekonkretiziran (pritožba ne navede, glede katerih razlogov naj bi bila izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju in kateri razlogi naj bi bili pavšalni, po drugi strani pa pritožba trdi, da razlogov sploh ni). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sicer pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so ustrezno obrazloženi in niso med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba torej nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Toženka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, konkretno zaradi ekonomskega in organizacijskega razloga, skladno s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sodišče prve stopnje je v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe natančno obrazložilo v pritožbi izpostavljen ekonomski razlog, in sicer zmanjšan promet toženke v letu 2020, ki je posledica epidemije in s tem zaprtja gostinskih lokalov, ki jih je oskrbovala toženka. Posledično pa je prenehala potreba po delu nekaterih voznikov. Sodišče prve stopnje do zaključka, da je dokazan v izpodbijani odpovedi zatrjevan ekonomski razlog, ni prišlo zgolj na podlagi izpisanih indeksov prometa, ki jih je predložila toženka, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče se je o tem odpovednem razlogu prepričalo tudi na podlagi skladnih izpovedb zakonitega zastopnika toženke in priče D.D. – vodje toženkine finančno računovodske službe.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenega poslovnega razloga – že omenjenega ekonomskega in tudi organizacijskega razloga, saj so delo tožnika prevzeli ostali zaposleni vozniki. Pritožbena navedba, da je toženka v mesecu oktobru 2020 in kasneje (torej po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku) še naprej poslovala na območju, na katerem je delal tožnik, tako ni bistvena. Toženka je namreč v izpodbijani odpovedi navedla, da bodo dela tožnika prevzeli ostali zaposleni vozniki na Primorskem, kar se je potrdilo v izvedenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je bistveno to, da toženka za opravljanje tožnikovega dela ni zaposlila novega delavca in da ni sklenila civilnopravne pogodbe z drugim voznikom. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da od oktobra 2020 dalje dela za toženko nista opravljala niti upokojena voznika. Iz v pritožbi izpostavljenih delov izpovedb prič E.E. in tožnika nikakor ne izhaja, da bi v času, ko je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi in kasneje, za toženko delo opravljali tudi upokojenci in študentje.

9. Tudi pritožbene navedbe o zaposlitvah treh drugih delavcev – C.C., A.A. in B.B. za ta spor niso bistvene. Pritožba navaja, da je toženka 5. 11. 2019 sklenila pogodbo o zaposlitvi z delavcem C.C., dne 21. 2. 2020 pa z delavcem A.A., na delovnem mestu, ki ga je zasedal tudi tožnik. Vendar pa je do sklenitve teh pogodb prišlo že približno leto dni oziroma osem mesecev preden je toženka tožniku podala izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2020 in tudi preden so se začeli pojavljati razlogi, ki so kasneje privedli do odpovedi (upad toženkinega prometa sovpada s pričetkom epidemije v mesecu marcu 2020). Poleg tega je delavcu C.C. omenjena pogodba o zaposlitvi prenehala veljati dne 9. 11. 2020, saj je pri toženki iz poslovnih razlogov prenehala potreba po delu tudi drugih delavcev in ne le tožnika. Z delavcem B.B. pa je toženka dne 10. 9. 2020 ponovno sklenila pogodbo o zaposlitvi (za določen čas enega leta, zaradi povečanega obsega dela), ker je imela toženka v mesecu septembru 2020 primerljiv promet kot v letu 2019 (gre sicer za edini mesec v letu 2020 po izbruhu epidemije meseca marca, ko je imela toženka primerljiv promet kot v letu 2019), pri čemer so pri toženki, kot je izpovedal njen zakoniti zastopnik, upali, da drugi val epidemije ne bo tako hud kot prvi, a je nato že v mescu oktobru promet upadel, zato so se odločili za podajo odpovedi pogodb o zaposlitvi nekaterim delavcem. Toženka je torej tudi B.B. zaposlila oziroma mu podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Nihče od v pritožbi omenjenih delavcev tako ni bil zaposlen zaradi zamenjave tožnika.

10. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi tožnikovega bolniškega staleža v mesecu pred prejeto odpovedjo in zaradi očitkov o kršitvah delovnih obveznosti. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana izključno iz poslovnega razloga. Za primer izbire, kateremu od delavcev bo delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa ZDR-1 ne določa kriterijev (razen v primeru odpovedi večjemu številu delavcev po 98. členu ZDR-1, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano). Delodajalec je pri tej izbiri omejen le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je neveljavna redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila podana v nasprotju s prepovedjo diskriminacije (6. člen ZDR-1).

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da zakoniti zastopnik toženke med vozniki ni izbral tožnika kot tistega, katerega delo je postalo nepotrebno, zaradi tožnikove odsotnosti iz razloga bolniškega staleža. Toženkin zakoniti zastopnik je vpliv tožnikovega bolniškega staleža na njegovo odločitev zanikal. Da bi bolniški stalež lahko kakorkoli vplival na izbiro tožnika kot tistega delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne izhaja niti iz izpovedb zaslišanih prič. Zakoniti zastopnik toženke je v svoji izpovedbi izključil tudi vpliv tožniku očitanih kršitev delovnih obveznosti (tožnik je 23. 9. 2020 prejel pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja) na izbiro tožnika kot delavca, ki mu bo iz poslovnih razlogov odpovedana pogodba o zaposlitvi. Vendar pa je sodišče prve stopnje glede na celotno izpoved toženkinega zakonitega zastopnika ocenilo, da je slednji izbral tožnika prav zaradi njegove ocene, da je kršil delovne obveznosti. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da taka izbira toženke ni diskriminatorna.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).