Jedro

V sporih, ki se tičejo vseh dedičev in celotne zapuščine, so vsi dediči nujni sosporniki in morajo zato v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, in sicer ne glede na njihova priznanja pred pravdo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je enosobno stanovanje v Kranju posebno premoženje pokojnega A. Č.. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sporno stanovanje zapustnikovo posebno premoženje. Postavilo se je na stališče, da tudi v primeru, če je bilo sporno stanovanje res kupljeno le s sredstvi v kapitaliziranem znesku leta 1992 zapustniku izplačane italijanske pokojnine, gre za skupno premoženje zapustnika in njegove sedaj tudi že pokojne žene. Tudi tak pokojninski zaostanek je šteti, če ne v celoti, pa vsaj deloma za skupno premoženje. Zakonska zveza je bila sklenjena že v letu 1969. Če je del omenjenih sredstev posebno premoženje, to lahko vpliva le na višino deleža. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se pritožba prve toženke zavrne in potrdi prvostopenjska sodba. Pravilna je namreč prvostopenjska sodba, katere razloge tožnica najprej povzema, nato pa graja razloge pritožbenega sodišča, da je skupno premoženje zakoncev tudi dohodek iz naslova pokojnine ne glede nato, kdaj je bila pravica do pokojnine pridobljena oziroma zaslužena. Tako naj bi bilo po razlogih pritožbenega sodišča stališče sodne prakse, vendar tožnica pri pregledu sodne prakse ni ugotovila, da bi ta že reševala podoben primer. Odločitev pritožbenega sodišča je zato arbitrarna, saj je ni utemeljilo s pravnimi razlogi. Tožnica poudarja, da ni mogoče enačiti vseh vrst prihodkov, pridobljenih v času trajanja zakonske zveze. Po njenem mnenju je drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Uradni list RS, št. 69/2004 – UPB1) povsem jasen, da je skupno premoženje samo tisto, ki je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Zato pokojnini, ki sta jih zakonca prejemala za minulo delo, ki se je opravljalo v času trajanja njune zakonske zveze, sodita v institut skupnega premoženja. V ta okvir pa ni mogoče uvrstiti tudi italijanske pokojnine, ki jo je zapustnik prejel, ker je kot takrat italijanski državljan služil vojaški rok in se kasneje udeležil italijanske vojske, saj ta udeležba izvira iz časa pred sklenitvijo zakonske zveze in ni vplivala na nastanek skupnega premoženja. Gre za pravno podlago, ki je nastala prej in ni bila rezultat dela v zakonski zvezi. Podobno velja tudi za zavarovalnine, dote itd., pridobljene pred sklenitvijo zakonske zveze. Namen zakonodajalca pri določanju pojma skupnega premoženja in kriterijev zanj je bilo izključno delo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je tožbo vložila na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, ki je štelo njeno pravico za manj verjetno glede na dejstvo, da je bilo stanovanje pridobljeno v času zakonske zveze zapustnika in njegove žene. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da gre za zapustnikovo posebno premoženje, kaže na spor o obsegu zapustnikovega premoženja, posredno pa zaradi oporoke vpliva tudi na krog oseb, ki prihajajo v poštev kot dediči. Zavrnitev tako uveljavljanega tožbenega zahtevka namreč pomeni, da v premoženje zapustnika sodi le njegov delež na stanovanju kot skupnem premoženju, ne pa lastninska pravica na celem stanovanju. Tožnica je oporočna dedinja, tožbo pa je vložila le proti dedičema zapustnikove vdove, ne pa tudi proti zapustnikovim nečakom kot ostalim dedičem, ki so sodelovali v zapuščinskem postopku.

Ob zapustnikovi smrti nastane glede zapustnikovega premoženja (dediščine, zapuščine) med sodediči skupnost. Sama zapuščina sicer preide na zapustnikove dediče že po samem zakonu s trenutkom njegove smrti (132. člen Zakona o dedovanju; ZD; Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl.), njihova skupnost pa praviloma traja vse do tedaj, ko zapuščino razdelijo med seboj. Do tega trenutka dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Subjekti dediščine so zato vsi dediči kot enota, vsem gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino. Zato je spor o tem, ali določena stvar oziroma lastninska pravica na njej spada v zapuščino, zaradi narave skupnostnega razmerja dedičev mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče. Obseg zapuščine ne more biti različen za posameznega sodediča. V teh sporih so zato dediči vselej enotni sosporniki (196. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3). Pravkar opisana nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja pa narekuje presojo, da so dediči v sporu o obsegu zapuščine (enako velja za spor o veljavnosti oporoke) tudi nujni sosporniki. Zato lahko le vsi skupaj kot upravičenci tožijo ali so kot zavezanci toženi. Pravnomočna sodba ima namreč posledice, ki so enake aktom razpolaganja. V reševanje spora morajo biti vključeni vsi, ali na aktivni ali na pasivni strani. Nujno sosporništvo je v takih sporih procesna nujnost in ni odvisno od morebitnih priznanj posameznih dedičev pred pravdo, tako kot pri nujnem sosporništvu tudi v sami pravdi morebitna pripoznava le enega od toženih dedičev ne vpliva na rešitev spora. Zato je enotno stališče teorije in tudi novejše sodne prakse, da so v sporih, ki se tičejo vseh dedičev in celotne zapuščine, vsi dediči nujni sosporniki in morajo zato v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, in sicer ne glede na njihova priznanja pred pravdo (več o tem v razlogih odločb II Ips 574/2004, II Ips 759/2005, II Ips 267/2006 itd.).

Tožnica bi morala tožbo za ugotovitev, da je sporno stanovanje zapustnikovo posebno premoženje (da torej v celoti sodi v zapuščino), naperiti proti vsem dedičem, ki jih je bilo po podatkih smrtovnice sedem, po podatkih samega zapuščinskega spisa pa še več, in ne le proti dedičema zapustnikove vdove. Ker ni ravnala tako, je tožila napačno stranko. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Revizijsko sodišče za konkretno zadevo še pojasnjuje, da izjava nekaterih dedičev o odstopu dednega deleža tožnici ne vpliva na drugačno materialnopravno presojo o pasivni legitimaciji, saj taka izjava pomeni sprejem dednega deleža in razpolaganje z njim, ne pa odpovedi dediščini.

Ker je revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi napačne pasivne legitimacije, se z drugimi materialnopravnimi vprašanji ni ukvarjalo. Razlogi revizije o arbitrarnem odločanju pa nakazujejo na uveljavljanje procesne kršitve pri presoji vprašanja, ali s sredstvi italijanske pokojnine kupljeno stanovanje lahko predstavlja skupno premoženje. Čeprav to materialnopravno vprašanje v konkretni zadevi ni odločilno, revizijsko sodišče pojasnjuje, da so razlogi pritožbenega sodišča o njem zadostni in ustrezno obrazloženi na šesti strani in začetku sedme strani pritožbene odločbe. Ni torej mogoče govoriti o arbitrarnosti ali pomanjkanju pravnih argumentov za stališče pritožbenega sodišča. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.