Jedro

V trenutku, ko je delavec odkupil delnice podjetja, je denarna obveznost tožene stranke, ki bi obstajala zaradi nezakonitega znižanja osebnih dohodkov ugasnila. Z notranjim odkupom bi njegova premoženjska pravica delavca izgubila pomen pravice iz delovnega razmerja. Po določbi 215. člena Obligacijskega zakonika se je spremenila v pravico iz vrednostnega papirja, torej v korporacijske pravice, kot jih zagotavlja imetništvo delnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz tožbe z dne 17.10.1997 na plačilo zneska 1,274.719,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 17.10.1997 do dneva plačila in stroškov postopka. Vtoževani znesek predstavlja razliko neizplačanega dela osnovnih plač, znižanih do ravni, ki jo je v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 1/90, 11/93 - SKPG) določal 62. člen Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91 - KPČBML) in od te razlike kapitalizirane zamudne obresti za čas od dneva zapadlosti decembrske plače v letu 1992 to je 18.1.1993 do dneva vložitve tožbe. Ugotovilo je, da je tožnik z listino, prejeto za terjatev iz naslova znižanja osnovnega osebnega dohodka sodeloval v postopku lastninjenja podjetja, kot je določal peti odstavek 62. člena KPČBML. Ker glavnica zato ni izterljiva, niti iztožljiva, tožena stranka ni bila in ni mogla biti v smislu 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) v zamudi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge. Ker sodbi obeh nižjih sodišč nimata razlogov o tožbenih navedbah, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Postopek znižanja plač pri toženi stranki je po navedbah revizije, potekal nezakonito, zato nasprotna ugotovitev sodišča ni v skladu z vsebino listin v spisu. Sodbi tudi nimata razlogov o tožbenih navedbah, da tožniku ni bila izdana individualna odločba o znižanju plače, retroaktivni uporabi predpisov o lastninjenju in načinu poravnave uveljavljene terjatve. V posledici navedenih postopkovnih kršitvah je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Izdaja individualne odločbe o znižanju osebnih dohodkov je namreč pogoj za zakonitost izvedenega postopka, kar izhaja tudi iz odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 469/99 in sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 606/01. Čeprav je tožnik sodeloval pri lastninjenju podjetja, od tega nima nič, je le papirnati družbenik, korist ima tožena stranka, ki je izgubo prikazala fiktivno. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje oziroma, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na revizijski stopnji zaradi narave revizije (izredno pravno sredstvo) omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka prvega odstavka) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka). Po prvem odstavku 339. člena ZPP se torej lahko uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ne pa tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot predlaga revizija.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Med sodbo in kršitvijo procesnih določb mora torej obstajati vzročna zveza, ki pa je revident ne zatrjuje niti ne pojasnjuje. Gola revizijska trditev o relativni bistveni kršitvi postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja.

Kot izhaja iz revizije ima tožeča stranka v mislih tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko zatrjuje, da obe sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o tožbenih navedbah. Predvsem je opozoriti revidenta, da se kršitve pravil postopka, ki so navedene v tej točki, nanašajo na sestavo sodbe (324. člen). Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti le v primeru, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Opustitev razlogov o tožbenih navedbah zakon o pravdnem postopku ne omenja kot absolutno bistveno kršitev postopka. To je tudi razumljivo, saj je tožba le tožnikova zahteva za pravno varstvo določene vsebine. S tožbo se začne pravdni postopek (179. člen). Na podlagi 310. člena ZPP pa sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se tiče glavnih stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek). Sodišče pa ne odloči na podlagi tožbenih navedb, temveč po izvedenem dokaznem postopku, v katerem po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji ni navedla, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, niti s katerimi listinami naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi v nasprotju. Iz revizijskih navedb izhaja samo, da ne sprejema dokazne ocene, ki jo je za svojo odločitev uporabilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Toda dokler ostaja ocena dokazov v okviru področja dejanskega stanja in ne preide okvira bistvenih kršitev določb pravdnega postopka - ki jih tožeča stranka v reviziji ni opredelila - ocene izvedenih dokazov z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz navedenih razlogov zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP niso podane.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) v prvem odstavku 49. člena zagotavlja delavcem pravico do plače v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom. Iz delovnega razmerja sta torej zaposlenim zagotovljeni pravica do plače za opravljeno delo in zajamčena plača (51. člen). Osnovna plača se lahko zniža delavcu le, če so izpolnjeni pogoji po kolektivnih pogodbah in to za odstotek, ki ga te pogodbe za posamezno dejavnost določajo (drugi odstavek 30. člena SKPG).

V prvem odstavku 33. člena je SKPG vsebovala napotilno normo, da se v kolektivnih pogodbah dejavnosti uredijo kriteriji, po katerih so lahko osnovni osebni dohodki nižji od izhodiščnih osebnih dohodkov iz 30. člena - za največ 20 % - če bi izplačilo osebnih dohodkov določenih s to pogodbo ogrozilo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Če bi izplačilo osebnih dohodkov določenih v skladu s kolektivno pogodbo ogrozilo obstoj organizacije oziroma delodajalca, pa lahko po drugem odstavku 33. člena SKPG določi organ upravljanja na podlagi tekočih in razvojnih možnosti nižje osnovne osebne dohodke tudi v primeru, če v kolektivnih pogodbah dejavnosti še niso določeni kriteriji iz prejšnjega odstavka. Za tako znižane osebne dohodke SKPG ni določala nobenega nadomestila oziroma ni zagotavljala delavcem nobenih drugih pravic "v zameno". To pomeni, da so bili njihovi osnovni osebni dohodki lahko zakonito za 20 % nižji od izhodiščnih po SKPG in iz tega naslova delavci niso imeli do delodajalca nobenih terjatev.

S 1.4.1991 je začela veljati KPČBML, ki je v 62. členu določila, da je lahko osnovni osebni dohodek do 20 % nižji od zneskov, določenih za posamezne zahtevnostne skupine v tej pogodbi med drugim v primeru, če je v obračunu tekočega obdobja izkazana nepokrita izguba (3. alinea prvega odstavka). Odločitev sprejme poslovodni organ ob soglasju organov upravljanja in poprejšnjem obvestilu sindikatov (drugi odstavek 62. člena). Na podlagi listin, prejetih za razliko osebnega dohodka lahko delavci po petem odstavku 62. člena sodelujejo v postopku lastninjenja podjetja ali jih prijavijo v stečajno maso. Omenjeni 62. člen KPČBML predpisuje kogentno določen način in postopek za pravno veljavno odstopanje od osnovnega osebnega dohodka, določa pa tudi namen uporabe listin, s katerimi je bila delavcu priznana terjatev do podjetja v višini neizplačanega dela neto osebnega dohodka do višine osnovnega osebnega dohodka. Tudi zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 - ZLPP) je v 23. členu v zvezi s 25. a členom določil možnost, da delavci uporabijo potrdila, izdana za čas od sprejema SKPG do 1.1.1993 za pridobitev internih delnic v okviru interne razdelitve ter pri vplačilu delnic za notranji odkup. Zakonodajalec je s tem določilom delavcem omogočil transformacijo njihovih obligacijskih zahtevkov v korporacijske in sicer le do višine izhodiščnih plač, znižanih do ravni, kot jo je v obravnavanem primeru določala KPČBML.

Enak način in namen uporabe potrdil za manj izplačane neto osnovne plače iz 25. a člena ZLPP je določen tudi v zakonu o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Uradni list RS, št. 71/94 - ZPPOLS), ki je že veljal za toženo stranko. Ta je po podatkih sodnega registra (Srg 3689/92 - priloga B 1) svoj družbeni kapital pred uveljavitvijo ZLPP prenesla na Sklad Republike Slovenije za razvoj in bila na dan uveljavitve ZPPOLS (19.11.1994) v lasti sklada.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je tožnik na podlagi listine, izdane mu v zakonito izvedenem postopku po 62. členu KPČBML za znižani del neizplačane plače do 1.1.1993 in lastninske nakaznice za v skladu z uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uradni list RS, št. 59/93) revalorizirani znesek odkupil delnice podjetja, je njegova pravica zahtevati izplačilo vrednosti terjatve v denarju ugasnila. Takšen zaključek izhaja iz že omenjene določbe petega odstavka 62. člena KPČBML, po katerem listine za druge namene - razen v postopku lastninjenja oziroma stečajnem postopku - ni mogoče uporabiti. V zakonitem postopku sprejet sklep pristojnega organa o znižanju osnovnih osebnih dohodkov pomeni namreč obveznost delodajalca, da izplačuje kot osnovni osebni dohodek najmanj 80 % - in ne 100 % - izhodiščne plače po kolektivni pogodbi.

Iz uvodoma pojasnjenega namena zakonodajalca oziroma socialnih partnerjev glede uporabe zakonito izdanih listin za znižani del neizplačane plače do 1.1.1993 izhaja pravna presoja, da tožnikova denarna terjatev do tožene stranke po določbah 62. člena KPČBML oziroma določbah ZLPP in ZPPOLS ne obstoji. Listina iz petega odstavka 62. člena KPČBML ne daje namreč delavcu pravice zahtevati izplačilo njene vrednosti v denarju, temveč mu daje drugo premoženjsko pravico, to je pravico sodelovati v lastninskem preoblikovanju podjetja v višini vrednosti terjatve, ki iz nje izhaja. To pomeni, da ima samo (nedenarno) terjatev, ki se v postopku lastninjenja oziroma privatizacije preoblikuje v lastninski delež v obliki internih delnic. Do (delnega) poplačila terjatve bi lahko prišel tudi v morebitnem stečajnem postopku, nikakor pa ne zunaj njega. Z izdano mu listino je pridobil zgolj upravičenje sodelovati v lastninskem preoblikovanju podjetja oziroma njegovi privatizaciji, ne pa terjatveno upravičenje. Ker tožnik nima pravice na drug način, kot je predpisan z omenjeno kolektivno pogodbo in zakonom (ZLPP oziroma ZPPOLS), uveljavljati razliko v plači kot glavnico, nima tudi pravice do zamudnih obresti.

Tudi v primeru, če bi obstajala denarna obveznost tožene stranke - npr. zaradi nezakonitega znižanja osebnih dohodkov - bi ugasnila v trenutku, ko je tožnik odkupil delnice podjetja. Z notranjim odkupom bi njegova (hipotetična) premoženjska pravica izgubila pomen pravice iz delovnega razmerja. Po določbi 215. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - OZ) oziroma prej veljavnega 237. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) bi se namreč spremenila v pravice iz vrednostnega papirja, torej v korporacijske pravice, kot jih zagotavlja imetništvo delnice.

Tudi sklicevanje na drugačno sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 469/99-2, ne more biti uspešno. Odločitev v omenjeni zadevi se ne nanaša na položaj, kakršen je v obravnavani zadevi. Sicer pa skrbi za enotno sodno prakso po 109. členu Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 26/01 - ZS) Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Hkrati je sklenilo, da tožena stranka krije svoje stroške revizijskega postopka, saj njen odgovor ni bil bistven za odločitev. Tožeča stranka pa zato, ker z izrednim pravnim sredstvom ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).