Jedro

Tožnik je tožbo vložil po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odst. 204. člena ZDR, zato jo je sodišče pravilno zavrglo. Na začetek teka navedenega roka ne vpliva dejstvo, da naj bi tožnica prejela le odpoved pogodbe o zaposlitvi, ponudbo nove pogodbe pa šele kasneje in je tožbo vložila v 30 dneh od podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, saj rok začne teči z vročitvijo odpovedi o zaposlitvi in ne s podpisom nove pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo kot prepozno tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo utemeljenega razloga oziroma zakonite podlage in da naj sodišče prve stopnje počaka z odločitvijo v tem sporu do odločitve v kolektivnem delovnem sporu.

Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da mu je tožena stranka dne 6.8.2004 poslala le redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predlog nove pogodbe pa mu je bil vročen šele 30.8.2004. Tedaj je pogodbo tudi podpisal in šele tedaj je po njegovem mnenju začel teči rok za vložitev tožbe iz

3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002). Zato je tožba pravočasna. Po sprejeti sodni praksi bi morala biti odpoved in ponudba nove pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena istočasno, saj sta predmet sodne presoje tako odpoved kot nova ponujena pogodba o zaposlitvi.

Pogodba o zaposlitvi je bila po mnenju pritožbe podana na podlagi dveh ničnih splošnih aktov - njuna zakonitost se presoja v kolektivnem delovnem sporu pod opr. št. Kd 4/2004. Ker pogodba o zaposlitvi temelji na ničnem aktu, je v nasprotju z ustavo, torej tudi nična. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo dne

29.9.2004. Tožena stranka mu je odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in mu ponudila sklenitev nove dne 6.8.2004. Novo pogodbo o zaposlitvi je podpisal 30.8.2004 s pripombo, da se z njo ne strinja. Ker je tožbo vložil po preteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR-02, jo je sodišče prve stopnje zavrglo, pri čemer pa je tudi ugotovilo, da tožnik zanjo ne izkazuje pravnega interesa, saj je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je dne 6.8.2004 prejel le odpoved pogodbe o zaposlitvi, ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pa šele

30.8.2004. V postopku pred sodiščem prve stopnje kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke, da je rok za vložitev tožbe zamujen, te trditve ni postavil. Zato je pritožbeno zatrjevanje novota, ki je v skladu s 337. členom ZPP ne more uveljavljati, ne da bi hkrati izkazal, da tega dejstva v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogel navesti. Poleg tega pa trditev tudi ne drži, saj je sestavni del redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3.8.2004 (priloga A1) tudi ponudba za sklenitev nove pogodbe. ZDR-02 v 1. odstavku 90. člena ne določa, da mora delodajalec istočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na podlagi te določbe delavcu ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ampak določa, da mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. To pa je tožena stranka tudi storila s tem, ko mu je ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu razlagalec. V ponudbi so opisana tudi opravila, ki se izvajajo na tem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je zato tožbo utemeljeno zavrglo, saj mora delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odpoved je nezakonita tudi, če ni utemeljen odpovedni razlog) zahtevati v 30 dneh od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ker je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo za sklenitev nove vročena 6.8.2004, kar v pritožbi priznava sam in je tožbo vložil 29.9.2004, je 30-dnevni rok zamudil. Ob tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, zato je očitek zmotne uporabe materialnega prava. Pravilno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje.

Kljub temu, da za odločitev o pritožbi to ni relevantno pa pritožbeno sodišče opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje o pravnem interesu tožnika za vložitev tožbe. Podpis nove pogodbe o zaposlitvi mu pravnega interesa ne odvzema, saj mu sam zakon daje možnost izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga prav v primeru podpisa nove ponujene pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 90. člena ZDR-02). V primeru, da s tako tožbo uspe in se ugotovi, da odpoved ni bila podana iz utemeljenih razlogov (da je torej odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita), odpovedana pogodba o zaposlitvi oživi in hkrati odpade podlaga za novo pogodbo o zaposlitvi.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.