Jedro

Pogoj neenotne sodne prakse je mogoče z uspehom uveljavljati le, če sta obravnavani primer in primer, na katerega se sklicuje revident, v bistvenem enaka.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) po pooblaščenki dne 4. 3. 2010 vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 25. 1. 2008, s katero ni bilo ugodeno revidentovem zahtevku za ustavitev davčne izvršbe. Njegovo pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo je tožena stranka zavrnila s svojo odločbo z dne 30. 1. 2008. 4. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3.6.2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident utemeljuje dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navedbo, da gre v obravnavani zadevi po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, saj je v sodnih postopkih sprejeto stališče, da se skladno z odločitvijo Ustavnega sodišča RS U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007, v primerih izvršilnih postopkov zoper družbenike izbrisanih družb, le ti lahko nadaljujejo, če so se upniki zoper sklepe o ustavitvi izvršilnih postopkov, sprejetih na podlagi 4. člena Zakona o spremembah zakona o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod-B pravočasno pritožili, medtem ko je v upravnih postopkih zastopano stališče, da naj bi bili učinki sklepov o ustavitvi davčnih izvršb odpravljeni že s sprejetjem navedene odločitve Ustavnega sodišča RS. Zato revident meni, da v sodni praksi sodišč v zvezi s tem pravnim vprašanjem ni enotnosti. Prilaga sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2667/2009 z dne 2. 12. 2009. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil v smislu, kot izhaja iz 5. točke obrazložitve tega sklepa. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, revident pomembnega pravnega vprašanja ni opredelil jasno in določno ter ni pojasnil, v čem naj bi bila pomembnost tega vprašanja v obravnavani zadevi, niti ne navaja, katero pravno pravilo naj bi bilo prekršeno.

8. Revident tudi ne zatrjuje, da v sodni praksi upravnega sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti niti da izpodbijana odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, temveč navaja, da gre za neenotnost sodne prakse v izvršilnih postopkih in pravnih stališč v upravnih postopkih. Po presoji Vrhovnega sodišča odstopanje sodne prakse od prakse upravnih organov v upravnih postopkih ni eden izmed pogojev za dovoljenost revizije.

9. Čeprav iz revidentovih navedb izrecno ne izhaja, pa glede na to, da je reviziji priložil sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2667/2009 z dne 2. 12. 2009, Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident kot pogoj za dovoljenost revizije smiselno uveljavlja neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje v upravnem sporu in sodno prakso na področju izvršilnega sodstva. V zvezi s tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je pogoj neenotne sodne prakse mogoče z uspehom uveljavljati le, če sta obravnavani primer in primer, na katerega se sklicuje revident, v bistvenem enaka. Iz sklepa I Ip 2667/2009, ki ga je revident priložil, izhaja, da gre za sodni postopek v izvršilni zadevi, katerega predmet odločanja je bila razveljavitev potrdila pravnomočnosti sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka, izdanega na podlagi 4. člena ZFPPod-B, medtem ko se je v obravnavanem upravnem sporu presojala zakonitost odločbe, s katero upravni organ prve stopnje ni ugodil revidentovi zahtevi za ustavitev davčne izvršbe na podlagi določbe 155. člena ZDavP-2. Po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenega izhaja, da gre za dva različna sodna postopka, kakor tudi, da obravnavana zadeva in zadeva, na katero se revident sklicuje, po dejanski in pravni podlagi nista v bistvenem podobni. Zato pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

10. Ker revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).