Jedro

Z ugotovitveno sodbo sodišče ugotovi, da je prišlo do originarne pridobitve lastninske pravice, vendar se v tem primeru lastninska pravica pridobi na podlagi zakona in ne na podlagi sodbe. V obravnavanem primeru pa ni šlo za originarno pridobitev lastninske pravice tožnika, pač pa je šlo za stanje, ko je imel sicer formalnopravno pravilen vpis materialnopravne pomanjkljivosti, to pa se lahko sanira z izbrisno tožbo, ne pa z ugotovitveno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki, ki se nanaša na parc. št. 574/6 in 574/10, obe k. o. B., razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. II. Sicer pa se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki, ki se nanaša na parc. št. 574/12, 574/13, 574/14, 574/15, 574/16, 574/17, 574/18, 574/19, 574/20 in 574/21, vse k. o. B., spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške celotnega pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi, v višini 649,70 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 574/6, 574/10, 574/12, 574/13, 574/14, 574/15, 574/16, 574/17, 574/18, 574/19, 574/20 in 574/21, vpisanih pri vl. št. 3864, k. o. B.. Obrazložilo je, da je tožnik postal lastnik nepremičnin št. 574/6 in 574/10 iste k. o. na podlagi zamudne sodbe istega sodišča P 1663/2000-II z dne 4. 6. 2001 (v nadaljevanju: zamudna sodba), ki se nanaša na prejšnje zemljiškoknjižno stanje, to pa ne upošteva odločbe GURS št. 903/2-568/98 z dne 11. 6. 1998, ki je bila vknjižena po vložitvi tožbe v zadevi P 1663/2000-II. Z navedeno odločbo je namreč prišlo do delitve parcele št. 574/6, pri parceli št. 574/10 pa je prišlo do spremembe kulture. Nadalje je prvo sodišče obrazložilo, da je pravni interes tožnika za ugotovitveno tožbo podan, ker mu bo uspeh omogočil vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo na nepremičninah, katerih lastnik je postal na podlagi pravnomočne zamudne ugotovitvene sodbe.

(2) Zoper tako odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP). Navaja, da so lastniki spornih nepremičnin fizične osebe, ki s toženo stranko ali z družbo M., d.o.o., nimajo nikakršne zveze. Ni pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na parc. št. 574/6 in 574/10 na podlagi zamudne sodbe, pa pa je tožnik pridobil samo upravičenje do vknjižbe svoje lastninske pravice na nepremičninah 574/6 in 574/10 k. o. B.. Še vedno pa se zahteva pridobitni način, saj je drugi del izreka zamudne sodbe nalaga obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine, na podlagi katerih bi tožnik vknjižil lastninsko pravico pri teh nepremičninah. Prvostopenjsko sodišče pa je svojo odločitev o originarnem načinu pridobitve lastninske pravice napačno oprlo na 20. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, v nadaljevanju ZTLR). Tožnik tako sploh ni postal lastnik nepremičnin in zato nima pravnega interesa za ugotovitev lastninske pravice. Sodišče tudi ni pristojno za ugotavljanje, kako in iz česa so nastale parcele št. 574/6, 574/10, 574/11, 574/12, 574/13, 574/14, 574/15, 574/16, 574/17, 574/18, 574/19, 574/20 in 574/21, k. o. B.. Slednje bi lahko in moral tožnik zatrjevati v postopku, ki se je vodil pod 1663/2000, česar pa ni storil in je v zamudni sodbi uspel z zahtevkom, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine za nepremičnine, ki v času izdaje zamudne sodbe sploh niso obstajale. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da zavrže tožbo tožnika zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Zahteva tudi povrnitev stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Ker je bilo o lastninski pravici na nepremičninah parc. št. 574/6 in 574/10, obe k.o. B., že pravnomočno ugotovljeno v pravdi (res iudicata), ki je tekla med istima pravdnima strankama in v kateri je bila izdana zamudna sodba, je bilo treba tožbo v tem delu zavreči kot nedovoljeno (2. odst. 319. čl. in 1. odst. 351. čl. ZPP). Na podlagi zamudne sodbe se je tožnik na teh nepremičninah tudi že vpisal kot lastnik, zato tožnik tudi nima pravnega interesa za vložitev takšne tožbe, ki je procesna predpostavka ugotovitvene tožbe (181. čl. ZPP). Z izdajo sodbe, v kateri je prvostopenjsko sodišče (še enkrat) ugotovilo, da je tožnik lastnik parc. št. 574/6 in 574/10, je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (12. tč. 2. odst. 339. čl. v povezavi z 2. odst. 350. čl. ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato treba v tem delu razveljaviti in tožbo zavreči (3. odst. 354. čl. ZPP).

(6) Pri odločanju v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik ostalih nepremičnin, in sicer parc. št. 574/12, 574/13, 574/14, 574/15, 574/16, 574/17, 574/18, 574/19, 574/20 in 574/21, vse k.o. B., pa je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Z zamudno sodbo je pravnomočno ugotovljeno, da je bila prodajna pogodba, na podlagi katere se je toženka vpisala kot zemljiškoknjižna lastnica teh nepremičnin, razvezana. S tem je odpadla pravna podlaga za prenos lastninske pravice in ima takšna vknjižba materialnopravne pomanjkljivosti. Vendar pa je pravno sredstvo za odpravo takšnega stanja izbrisna tožba po določbah Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003 in naslednji, v nadaljevanju ZZK-1). Tožnik namreč ne navaja ustrezne pravne in dejanske podlage, ki bi vodile do utemeljenosti njegove tožbe, torej do ugotovitve, da je lastnik spornih nepremičnin. Tak zahtevek je lahko utemeljen le v primeru, če bi tožnik zatrjeval, da je (že) pridobil lastninsko pravico, in sicer na enega izmed originarnih načinov, ki jih predvidevajo predpisi stvarnega prava. V tem primeru je ugotovitev pridobljene lastninske pravice le deklaratornega pomena, saj nastane na podlagi samega zakona. Ko pa je bil vpis lastninske pravice v korist toženke opravljen (na podlagi pravnega posla, ki je sicer razvezan), velja izpodbojna domneva, da je vknjižba tudi materialnopravno pravilna.

(7) Tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru pravnomočna odločba državnega organa (izdana zamudna sodba) podlaga za ugotovitev lastninske pravice, je materialnopravno napačno. Pravnomočna odločba državnega organa je samostojni način pridobitve lastninske pravice in ima oblikovalno naravo in učinek. Ni pa to podlaga za ugotovitev originarno, na podlagi zakona, (že) nastale lastninske pravice, saj odločba državnega organa ni tak način. Tožbeni zahtevek ((tudi) v tej pravdi) je na podlagi navedenega nesklepčen.

(8) Ob tem pritožbeno sodišče dodaja še naslednje: v tej pravdi ni šlo zgolj za ugotavljanje identičnosti nepremičnin. Odločba GURS, s katero je bila opravljena delitev nepremičnin, je bila namreč izdana že 11. 6. 1998, v zemljiški knjigi pa izvedena 15. 1. 1999, torej celo že pred vložitvijo tožbe v pravdi, v kateri je bila izdana zamudna sodba (26.7.2000). Z zamudno sodbo je bilo ugotovljeno (le), da je tožnik lastnik nepremičnin št. 574/6 in 574/10, k. o. B., in sicer v takšnem stanju, kot sta bili nepremičnini po razdelitvi, opravljeni z odločbo GURS. V tem postopku pa je bilo treba odločiti o utemeljenosti zahtevka na vseh drugih nepremičninah.

(9) Ker je pritožba utemeljena že na podlagi zgoraj navedenega, se pritožbeno sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti do drugih pritožbenih očitkov ni posebej opredeljevalo. Velja zgolj omeniti, da je po vpogledu v zemljiško knjigo tudi očitno, da za velik del spornih nepremičnin tudi ustrezne pasivne stvarne legitimacije (kar je materialnopravno vprašanje utemeljenosti zahtevka) ni podane.

(10) Na podlagi navedenega je bilo treba na podlagi 5. tč. 358. čl. ZPP spremeniti sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v smeri zavrnitve tožnikovega celotnega tožbenega zahtevka, kolikor o njem ni že pravnomočno odločeno.

(11) Ker je tožnik v celoti izgubil pravdo, je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi (1. odst. 154. čl. ZPP in 2. odst. 165. čl. ZPP). Ti so izračunani ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife, vrednosti točke 0,459 EUR v času odločanja ter načela potrebnosti (1. odst. 155. čl. ZPP). Potrebni stroški toženke skupaj znašajo 649,70 EUR (odvetniški stroški in sodne takse za odgovor na tožbo). Sodišče je zavrnilo priglašene stroške za prvo in drugo pripravljalno vlogo tožene stranke, ker jih toženka ni vložila. Za zastopanje na 2. naroku je pritožbeno sodišče priznalo 100 točk namesto priglašenih 200, za zastopanje na tretjem naroku pa stroškov ni priznalo, ker za toženo stranko na narok ni pristopil nihče. Toženka je bila oproščena plačila takse (za pritožbo), zato tudi za to ni upravičena do povračila, pritožbenih stroškov pa tudi ni ustrezno opredelila. Tožnik mora stroške toženki plačati v 15 dneh, v primeru zamude pa z ustreznimi obrestmi.