Jedro

Zakonodajalec je zaradi spoštovanja načela varstva zaupanja v pravo kot enega izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave RS dolžan urediti prehodno obdobje, kadar nova ureditev posega v trajajoča razmerja oziroma upravičena pravna pričakovanja. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da 407. člen ZPIZ-1 ni neustaven zato, ker se sklicuje na delovnopravne predpise in ne na predpise pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je podano neskladje zakonske določbe z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) zaradi tega, ker zakon določa pogoj, kdaj se plačilo za nadurno delo upošteva pri odmeri pokojninske osnove, in ker ne določa, da je pogoj tudi plačilo prispevkov. Prav tako ZPIZ-1 s sporno zakonsko določbo ni posegel v že pridobljene pravice, zaradi česar ni kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 28. 12. 2009 in dne 18. 9. 2009 ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Presodilo je, da je tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove starostne pokojnine ravnala zakonito, ker ni upoštevala plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa. Sodišče je namreč ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da je imelo delo, ki ga je opravljal upravičenec do starostne pokojnine v obdobju od leta 1972 do leta 1982 značaj posebnega delovnega pogoja v smislu 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je s pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je določba 407. člena ZPIZ-1 neustavna, zaradi česar je sodišče ne bi smelo upoštevati. 407. člen ZPIZ-1 bi se moral sklicevati na zakone o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ne na predpise o delovnih razmerjih. Po tej zakonski določbi se pri izračunu pokojninske osnove kljub enako plačanim prispevkom stranke različno obravnava glede na čas opravljanja nadurnega dela. Sporna zakonska določba z učinkom za nazaj predpisuje dodaten pogoj za priznanje pravic, čeprav je bilo o pravici odločeno v času veljavnosti novega zakona.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

5. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZPIZ-1 so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Dediči lahko podedujejo samo zapadle denarne zneske, ki niso bili izplačani do smrti uživalca. V obravnavani zadevi je postopek za priznanje pravice do svoje starostne pokojnine pričel zavarovanec in on je tudi vložil tožbo. Tekom postopka je umrl, sodišče prve stopnje pa je postopek nadaljevalo z njegovo dedinjo (ženo). Ker tega vprašanja revizija ne izpodbija, Vrhovno sodišče vanj ni smelo posegati.

6. Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na zmotno uporabo materialnega prava. Zato mora biti uveljavljani revizijski razlog konkretiziran, in sicer mora biti v reviziji navedeno, katere določbe materialnega prava je sodišče uporabilo napačno oziroma katerih ni uporabilo, pa bi moralo. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo z vidika uporabe 407. člena ZPIZ-1, saj se očitek zmotne uporabe materialnega prava nanaša zgolj na to določbo. 407. člen ZPIZ-1 je prehodna določba, na podlagi katere se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj.

7. Zakonodajalec je zaradi spoštovanja načela varstva zaupanja v pravo kot enega izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji) dolžan urediti prehodno obdobje, kadar nova ureditev posega v trajajoča razmerja oziroma upravičena pravna pričakovanja (1). Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da 407. člen ZPIZ-1 ni neustaven zato, ker se sklicuje na delovnopravne predpise in ne na predpise pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je podano neskladje zakonske določbe z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) zaradi tega, ker zakon določa pogoj, kdaj se plačilo za nadurno delo upošteva pri odmeri pokojninske osnove, in ker ne določa, da je pogoj tudi plačilo prispevkov. Prav tako ZPIZ-1 s sporno zakonsko določbo ni posegel v že pridobljene pravice, zaradi česar ni kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS). Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče ne dvomi v ustavnost določbe 407. člena ZPIZ-1. 8. Glede na dejansko ugotovitev sodišča, da ni bilo dokazano, da je bilo opravljeno nadurno delo, ki bi se po tedaj veljavnih predpisih o delovnih razmerjih lahko štelo kot poseben delovni pogoj, je sodišče pravilno uporabilo 407. člen ZPIZ-1, na podlagi katerega je presodilo, da sta odločbi tožene stranke zakoniti.

9. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-123/11 z dne 8. 3. 2012.