Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče s tem, ko je zavrnilo predlog za zaslišanje tožnika, torej z zavrnitvijo dokaznega predloga, kršilo tožnikovo pravico do poštenega sojenja, ki je vsebovana v 22. členu Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic).

Izrek

I. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče s tem, ko je zavrnilo predlog za zaslišanje tožnika, torej z zavrnitvijo dokaznega predloga, kršilo tožnikovo pravico do poštenega sojenja, ki je vsebovana v 22. členu Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic)?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-6497/2016-18 z dne 12. 7. 2017, s katero je davčni organ davčnemu zavezancu A. A., s. p., odmeril razliko v akontaciji dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v znesku 6.179,78 EUR s pripadajočimi obrestmi in za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 v znesku 49.021,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zavezanec je namreč v inšpiciranem obdobju opravljal dejavnost tudi v Nemčiji, vendar prihodkov v zvezi z navedenim delom ni vključil v davčna obračuna za leti 2012 in 2013. Zato je davčni organ povečal prihodke za ustrezne zneske, hkrati pa tožniku ni priznal vseh odhodkov, ki jih je slednji v zvezi z navedenimi prihodki, doseženimi v Nemčiji, uveljavljal. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-04-34/2017-2 z dne 21. 2. 2019, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da je tožnik v tožbi nasprotoval zaključku davčnih organov, da predložena listinska dokumentacija ne dokazuje obstoja zatrjevanih odhodkov, ki naj bi nastali zaradi napak pri gradnji. Poleg listin je kot dokaz predlagal tudi svoje zaslišanje. Upravno sodišče je pritrdilo presoji davčnega organa, da listine ne dokazujejo napak pri gradnji, za katere bi bil odgovoren tožnik in zaradi katerih bi moral plačati odškodnino glavnemu izvajalcu del, dokazni predlog z zaslišanjem tožnika pa je zavrnilo, ker je ocenilo, da ga tožnik ni ustrezno substanciral in ker ga je v nasprotju z 52. členom ZUS-1 podal šele v tožbi. Zato je sodišče svojo odločitev na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

3. Tožnik je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).

6. Glede dopuščenega vprašanja je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja in predlaganih dokazov ne izvede glavne obravnave, svojo odločitev pa utemelji (zgolj) na določbi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu ter nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.1 Na podlagi obrazloženega gre torej za pravno vprašanje, ali odločitev Upravnega sodišča v okoliščinah konkretnega primera (ne)dopustno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, odgovor nanj pa je pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

7. Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.